Jedro

Samo na podlagi dejstva, da tožnik nima pravice do nadomestila za čas brezposelnosti, in navedb, da se zaradi zdravstvenega stanja ne bo mogel kmalu ponovno zaposliti, ni mogoče zaključiti, da nima sredstev za preživljanje, kar bi utemeljevalo izdajo začasne odredbe za plačevanje nadomestila plače za čas trajanja spora o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je tožnik predlagal, da se toženi stranki naloži, da mu do pravnomočnosti te pravde izplačuje mesečno nadomestilo plače v višini 1.800,00 EUR neto do vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik zaradi nepravilno uporabljenega materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izda začasno odredbo po predlogu. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni uporabilo pravih razlogov za svojo utemeljitev, da ni možnosti, da bi tožniku nastala težko nadomestljiva škoda. Ker je tožnikovo zdravstveno stanje slabo, tožnik pa ni zdravstveno zavarovan in ima po predpisih zdravstvenega zavarovanja le pravico do nujne zdravstvene pomoči, bi za obiskovanje zdravnikov moral plačevati, česar ne bi bil zmožen, kar pa pomeni, da se njegovo zdravstveno stanje lahko le še poslabša. Tako tožniku grozi nastanek nematerialne škode zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja oz. zaradi okvare zdravja in gre za nenadomestljivo škodo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB 3, Ur. l. RS, št. 73/07) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V individualnem delovnem sporu lahko izda sodišče začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in spremembe), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (člen 270. in 272. ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (člen 271. in 273. ZIZ). Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, ker je ugotovilo, da je obstoj terjatve sicer verjetno izkazan, ni pa izkazana nobena od drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe iz 2. odstavka 272. člena ZIZ. Po oceni sodišča prve stopnje ni podana nevarnost, da bi bila uveljavitev terjatve po tožnikovem tožbenem zahtevku, t.j. vrnitev nazaj na delo in priznanje vseh pravic za čas odpovedi pogodbe o zaposlitvi, precej otežena ali onemogočena, ker ni razloga, da tožena stranka ne bi spoštovala sodne odločitve. Prav tako tudi ni izpolnjena predpostavka, da je predlagana začasna odredba potrebna zaradi preprečitve sile ali nastanka nenadomestljive škode. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju napotnice z dne 7.8.2008 verjelo tožniku, da se mu je stanje v splošnem pomenu zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spremenilo in poslabšalo, tako kot se to verjetno zgodi vsakemu delavcu, ki od delodajalca nepričakovano prejme odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar tožnik ni dokazal, da je predlagana začasna odredba potrebna, da bi se s tem preprečila tista nenadomestljiva škoda, ki mu nastaja, poleg tega pa škoda, ki tožniku nastaja zaradi prenehanja delovnega razmerja ni nenadomestljiva, saj mu bo v primeru uspeha v pravdi povrnjena. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da ni izkazano, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku.

Sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik verjetno izkazal obstoj terjatve, kar je pogoj po 1. odstavku 272. člena ZIZ, s čemer pa se sodišče druge stopnje ne strinja v celoti, saj vložitev tožbe v predpisanem roku, navedbe o tem, da naj bi bila izredna odpoved nezakonita in predloženi dokazi (priloge A1 - A17), še ne pomeni samo po sebi, da je terjatev tudi verjetno izkazana. Iz sedanjega stanja spisa namreč ne izhaja, da bi tožena stranka kršila določila Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), saj je tožniku izdala pisno obdolžitev in vabilo na razgovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dne 21.7.2008 (A8), mu omogočila zagovor 25.7.2008 (A9) in mu v zakonskem roku izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 1.8.2008 (A12). Se pa sodišče druge stopnje strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal vsaj ene od predpostavk iz 2. odstavka 272 člena ZIZ, ki mora biti za izdajo začasne odredbe podana kumulativno z izkazano verjetnostjo, da upnikova (tožnikova) terjatev obstoji, ali da bo ta zoper dolžnika (toženo stranko) nastala ( 1. odst. 272. čl. ZIZ). Ker se skladno s 5. točko 1. odstavka 273. člena ZIZ, začasna odredba za plačevanje nadomestila plače delavcu za čas dokler traja spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja izda, kadar je to potrebno za preživljanje delavca in oseb, ki jih je ta po zakonu dolžan preživljati, bi moral tožnik navesti in izkazati, da nima sredstev za preživljanje. Samo dejstvo, da nima pravice do nadomestila za čas brezposelnosti in navedb, da se zaradi zdravstvenega stanja ne bo mogel v kratkem zaposliti, še ne dokazujeta tega, da je tožnik brez sredstev za preživljanje in s tem tudi za morebitno specialistično zdravljenje. Iz spisovnih podatkov izhaja, da se je tožnik dne 7.8.2008, to je isti dan, ko je sodišče prejelo predlog za izdajo začasne odredbe, zglasil v Zdravstvenem domu X zaradi zdravstvenih težav, kjer je bil napoten na pregled k specialistu, kar pa še ne dokazuje tega, da je tožnikovo zdravstveno stanje takšno, da bo potreboval daljše zdravljenje, za katerega pa ne bo imel sredstev. Tako tožnik do dneva izdaje izpodbijanega sklepa ni verjetno izkazal nevarnosti, da mu bo nastala težko nadomestljiva škoda.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške.