Jedro

Element vzročne zveze se v določenih okoliščinah lahko ugotavlja tudi s stopnjo verjetnosti, ki mora biti večja od polovične. To pomeni, da morajo biti razlogi, ki govorijo v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govorijo proti njegovemu obstoju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 2.483,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2005 dalje do plačila in ji povrne 1.798,66 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožena stranka zoper takšno odločitev vlaga pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne ter mu naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni ugodilo predlogu tožene stranke za postavitev drugega izvedenca cestnoprometne stroke, storilo kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče je zmotno menilo, da je izvedensko mnenje zadovoljivo in ga je kot takega v celoti sprejelo. Pri določitvi sil, ki vplivajo na nastanek telesnih poškodb, je pomemben podatek o spremembi hitrosti in pospešku, torej o enoti, ki jo označimo z G. Tožena stranka je ob zaslišanju izvedenca o tem vprašala, pri čemer je slednji povedal, da gre za silo 5 G in da ima izračune doma. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča, da je izvedenec svoje mnenje celovito in razumljivo obrazložil in da je zadostil vsem kriterijem, ki jih zahteva stroka in ZPP s tem, ko je pojasnil, da je za izračun uporabil poseben računalniški program in da ni potrebno, da bi izvedensko mnenje vsebovalo tudi spremljevalno dokumentacijo, ki jo je izvedenec ustvaril pri pripravi mnenja ter da matematičnih izračunov, ki so bili podlaga za izvedenčeve ugotovitve, v mnenje ni potrebno zapisati. Ob tako skopem mnenju, tako pisnem kot ustnem, se tožena stranka utemeljeno pritožuje, da ga ni mogla preizkusiti. Toženi stranki je bila tako odvzeta možnost, da tudi s strokovne plati preveri izvedenčeve trditve o moči pospeška in mu torej na nobeni podlagi ni mogla tehtno ugovarjati. Izvedenec je sicer povedal, da je pospešek izračunal na podlagi časa reakcije, časa pojemka in časa zaviranja, vendar je to je zgolj navajanje objektivnih okoliščin, ki veljajo v vsaki prometni nesreči, ni pa se prav za konkreten primer izjasnil o vrednosti teh spremenljivk. Sodišče prve stopnje je predlog za postavitev drugega izvedenca neutemeljeno zavrnilo, posledično pa je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ne soglaša s tem, da je sodišče svoje zaključke o temelju odgovornosti oprlo na trditev, da je možna telesna poškodba pri hitrosti 10 km/h. Izvedenec je sam izpovedal, da obstaja veliko dejavnikov, ki vplivajo na telesno poškodbo, tožeča stranka pa ni zatrjevala, da bi imela kakšne posebne karakteristike ali okoliščine, zaradi katerih bi bila ob nižjih silah bolj podvržena nastanku telesnih poškodb. Sklicevanje na en sam mejni primer je neustrezno. Tudi sodna praksa do nastanka telesnih poškodb pri nizkih hitrostih in minimalnih pospeških zavzema odklonilno stališče (II Cp 3408/2011 in II Cp 2398/2011). Nepravilno je tudi stališče, da je za dokazovanje vzročne zveze dokazni standard nižji. V konkretnem primeru za dokazovanje vzročne zveze ni nobene potrebe po sprejetju nižjega dokaznega standarda. Sodišče bi svoje zaključke o obstoju vzročne zveze moralo opreti zgolj na dejstva, ki bi bila dokazana s stopnjo prepričanja. Tega pa po mnenju tožene stranke tožnik ni uspel dokazati. Meni tudi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in tožniku prisodilo previsoko odškodnino. Glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke, ki je le dopustil možnost kratkotrajnih srednje hudih in lahkih bolečin, je sodišče s tako visoko prisojeno odškodnino napačno uporabilo materialno pravo in predvsem ni napravilo objektivizacije prisojene odškodnine z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih. Ob sklicevanju na podobne primere ni upoštevalo, da v konkretnem primeru ne gre za zvin vratne hrbtenice in da je šlo za izrazito minimalen trk. Glede prisoje odškodnine iz naslova strahu je nekritično presojalo tako izvedeniško mnenje kot izpovedbo tožnika. Sodišče je dejansko prisodilo odškodnino, kakršno sodišča prisojajo v primerih, kjer gre za trke, ki povzročijo zvin vratne hrbtenice in ne le morebitne nategnitve vratne moskulature. Ker tožena stranka meni, da temelj odškodninske odgovornosti ni podan, je napačno odločeno tudi o pravdnih stroških.

3. Tožeča stranka na vloženo pritožbo ni odgovorila.

4. V tej pravdni zadevi tožnik zahteva povračilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpel v prometni nesreči, v kateri je bil udeležen kot voznik vozila, v katerega se je zaletelo vozilo zavarovanke tožene stranke. Med strankama ni bilo sporno, da je bilo tožnikovo vozilo ustavljeno na križišču pred rdečo lučjo, zavarovanka tožene stranke pa je vanj trčila od zadaj. Tožnik je zatrjeval, da je zaradi prometne nesreče utrpel nateg vratnih mišic ter posledično nepremoženjsko in premoženjsko škodo, tožena stranka pa je ugovarjala obstoju vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevanimi škodnimi posledicami, saj je bil trk tako blag, da zaradi njega tožniku niso mogle nastati zatrjevane škodne posledice.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju sledilo navodilu pritožbenega sodišča in v zvezi z navedenim ugovorom tožene stranke in njenim predlogom, postavilo še izvedenca cestnoprometne stroke D. B.. Slednji je ugotovil, da je tožnik pri konkretni trčni hitrosti okoli 11 km/h s tehničnega vidika poškodbe lahko utrpel, saj so bile sile, ki so delovale na telo tožnika ob trčenju (882 N oziroma 5G), zadostne za nastanek poškodbe.

6. Po tretjem odstavku 254. člena ZPP sodišče zahteva mnenje drugih izvedencev, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbo, da je bilo pisno izvedeniško mnenje v delu, ki se je nanašalo na vprašanje, kakšne sile so delovale na tožnika v trenutku prometne nesreče in ali so pri njem lahko povzročile poškodbo vratne hrbtenice, pomanjkljivo, delno pa tudi nejasno, vendar pa je izvedenec nato ob zaslišanju svoje mnenje ustrezno dopolnil in pojasnil. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da zahteve po obrazloženosti mnenja (tretji odstavek 253. člena ZPP) ni mogoče razlagati tako široko, da bi moralo izvedensko mnenje, da bi bilo popolno, vsebovati vse izračune, grafikone in celotno ostalo spremljevalno dokumentacijo, ki jo izvedenec ustvari pri pripravi mnenja, upoštevaje pri tem, da nobena od strank tega ni zahtevala ne v pripombah na mnenje, ne ob zaslišanju izvedenca. Tudi z pritožbenimi navedbami o tem, kakšni podatki so pomembni za odgovor, ki ga je terjalo sodišče od izvedenca, pritožnica ne more uspeti. Gre namreč za vprašanja, ki bi jih, vključno z načinom izračuna in konkretnimi podatki, ki jih je pri tem uporabil, pritožnica morala postaviti izvedencu ob zaslišanju. Tega, kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju, pa ni storila.

8. Sodišče prve stopnje je iz navedenih razlogov odločilno pravilno, ko je predlog za postavitev drugega izvedenca cestnoprometne stroke zavrnilo. Že postavljeni izvedenec je namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča na vsa vprašanja , ki so v tej zadevi relevantna, odgovoril, njegovi odgovori so jasni, ob zaslišanju pa je, v obsegu kot je to bilo od njega zahtevano, obrazložil tudi uporabljene podatke in način izračuna. Očitek o storjeni bistveni kršitvi določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 254. členom ZPP je zato neutemeljen.

9. Ker ima ugotovitev sodišča, da do nastanka telesne poškodbe, kot jo je utrpel tožnik, lahko pride že pri hitrosti 10 km/h, podlago v mnenju izvedenca, sodišče pa opozarja še na nekatere druge strokovne vire, je nerazumljiv tisti del pritožbe, ki govori zgolj o enem primeru, ko je do tega dejansko prišlo. Sodišče prve stopnje tega v razlogih tudi ne omenja. Res je sicer, da je nastanek poškodb pri isti hitrosti odvisen od več dejavnikov, vendar pa pritožnica spregleda, da je izvedenec tiste, ki so bili znani, upošteval (npr. težo vozila, odboj, dejstvo, da je bilo trčenje za tožnika presenečenje, maso voznika). Kakšne posebne karakteristike bi tožnik moral v zvezi s tem zatrjevati, niti ni jasno, saj pritožba tega ne pove.

10. Pritožnica se v pritožbi sklicuje tudi na domnevno odklonilno stališče sodne prakse do prisoje odškodnin za telesne poškodbe, ki naj bi nastale pri nizkih hitrostih in minimalnih pospeških. Opozarja na dve zadevi tega sodišča, v katerih je bil tožbeni zahtevek oškodovanca zavrnjen, ki pa s konkretno nista primerljivi. Tako iz obrazložitve sodbe II Cp 2398/2011 izhaja, da je izvedenec cestnoprometne stroke, za razliko od mnenja v tej zadevi, ugotovil, da tehničnih pogojev, ki bi bili lahko vzrok za nastale poškodbe oškodovanke, ni bilo. Kritična naletna hitrost je znašala do največ 10 km/h. V zadevi II Cp 3408/2011 pa je izvedenec cestnoprometne stroke ugotovil, da je na oškodovanca deloval maksimalen pospešek 3,35 G (v konkretnem primeru 5 G), pri pospeških pod 5 G pa je verjetnost poškodbe vratne hrbtenice izredno majhna. Tudi izvedenec medicinske stroke (za razliko od medicinskega izvedenca v tej zadevi) je le dopustil možnost, da je oškodovanec utrpel določeno minimalno poškodbo vratnega mišičevja.

11. Pritožnica je v zmoti, ko šteje, da bi bilo potrebno element vzročne zveze v konkretnem primeru izkazati s stopnjo prepričanja (1). Sodišče v pravdnem postopku praviloma res odloča s stopnjo prepričanja, ko torej v resničnost določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek, vendar pa se ravno element vzročne zveze v določenih okoliščinah lahko ugotavlja tudi s stopnjo verjetnosti, ki mora biti večja od polovične. To pomeni, da morajo biti razlogi, ki govorijo v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govorijo proti njegovemu obstoju. Kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, pri čemer se je sklicevalo na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 153/2009, je nižji dokazni standard potrebno sprejeti v tistih položajih, ko upravičeni razlogi zahtevajo lajšanje dokaznega bremena. Pojasnilo je, da dokazno breme tožeče stranke v konkretnem primeru otežuje dejstvo, da niti znanost nima natančnih in enotnih stališč o tem, pri kolikšnih hitrostih in/ali silah (že) nastanejo telesne poškodbe. Zato zgolj dejstvo, da je do trčenja prišlo pri mejni hitrosti, še ne sme povzročiti zavrnitve tožbenega zahtevka. S temi razlogi se strinja tudi pritožbeno sodišče. Zaključek, da je vzročna zveza dokazana, je zato pravilen, saj v konkretnem primeru, glede na dejanske ugotovitve (ki imajo podlago v mnenju izvedenca cestnoprometne stroke ter upoštevaje, da je poškodbo tožnika, ki je, kar je splošno znano, tipična poškodba ob naletu vozil, potrdil izvedenec medicinske stroke), obstaja več kot 50 % verjetnost, da je tožnikova poškodba nastala v posledici trčenja.

12. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v prometni nesreči utrpel nateg vratnih mišic. Po presoji prvega sodišča znaša pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 2.000,00 EUR in za prestani strah 400,00 EUR. Skupaj je bilo pritožniku iz naslova nepremoženjske škode tako prisojeno 2.400,00 EUR, kar znaša 2,4 povprečne plače (2).

13. Tožnik, kot je ugotovilo prvo sodišče na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke, v posledici poškodbe ni trpel hudih telesnih bolečin, pač pa le bolečine srednje in lahke intenzivnosti (bolečine srednje intenzivnosti so trajale teden dni, preostali čas do zaključka zdravljenja dne 25. 10. 2004 pa je trpel izmenično bolečine srednje in lažje intenzivnosti). Izvedenec pri tem bolečin takšne intenzivnosti in trajanja ni zgolj dopustil, ampak jih je ugotovil. Tožnik je bil v posledici poškodbe tudi večkrat pregledan pri splošnem zdravniku ter specialistu, po poškodbi je nosil ovratnico za vratno hrbtenico 7 do 10 dni, pri rentgenskem slikanju je bil za kratek čas izpostavljen zdravju škodljivemu sevanju, izvajal je fizikalno terapijo, jemal protibolečinska sredstva in bil za delo nezmožen do končane fizioterapije 25. 10. 2004. 14. Prisojena odškodnina v višini 2000,00 EUR tudi po mnenju pritožbenega sodišča v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ne drži, da sodišče prisojene odškodnine ni objektiviziralo z upoštevanjem odškodnin prisojenih v podobnih primerih. Med tistimi, ki jih navaja v razlogih, tako niso zgolj odškodnine prisojene v primeru zvinov vratne hrbtenice, ampak gre tudi za primere, ko je oškodovanec utrpel nateg vratnih mišic (npr. primer II Ips 35/2009 in II Ips 832/2007). Poleg tega pa je tudi sicer neustrezna le primerjava poškodbe, pač pa je treba primerjati tudi škodo, ki je nastala, to je intenzivnost in trajanje bolečin. Po teh kriterijih pa je sodišče prve stopnje prisojeno odškodnino ustrezno umestilo med podobne primere.

15. Pritožnik neutemeljeno izpodbija tudi višino odškodnine za utrpeli strah. Ne drži, da bi sodišče nekritično sledilo tožnikovi izpovedbi in izvedeniškemu mnenju, saj drugače kot izvedenec v razlogih ugotavlja, da je tožnik sicer utrpel pravno upošteven primarni strah ob nezgodi, ki pa ni bil posebej intenziven. Šlo je namreč za trk manjše intenzitete. Tudi glede sekundarnega strahu ugotavlja, da le-ta ni bil zelo intenziven, saj je bilo tožniku hitro jasno, da ni utrpel hudih poškodb. Ker sodišče prve stopnje hudega primarnega strahu ni ugotovilo, je pojasnjevanje pritožnice kakšen ta strah je, nepotrebno.

16. Ker glede na obrazloženo pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. V odločitvi o zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o priglašenih pritožbenih stroških. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, stroške nosi sama (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Pravna teorija loči več stopenj materialne resnice. Gotovost je najvišja stopnja, ki je podana v primeru popolne skladnosti subjektivne predstave z obstoječimi dejstvi, to je z objektivno stvarnostjo. Prepričanje, kot druga stopnja, je podano takrat, ko v resničnost določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek. Verjetnost, kot tretja stopnja, predstavlja položaj, ko so razlogi, ki govorijo v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govorijo proti njemu. Zadnja stopnja materialne resnice pa je dvom, ki pravzaprav ne omogoča sklepanja o materialni resnici, ker so razlogi, ki govorijo v prid določenemu dejstvu, v ravnovesju z razlogi, ki govore proti njegovemu obstoju (tako Juhart J., Civilno procesno pravo FLRJ, Ljubljana, 1961, stran 52 in 53 in povzeto v Ude L. Civilno procesno pravo, Ljubljana, 2002, stran 116).

(2) Na dan zaključka obravnave je znašala povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji 976,81 EUR.