Jedro

ZDR v 110. členu ne določa izrecno, kdo je tista oseba pri delodajalcu, ki mora izvedeti za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca. Vendar pa iz 18. člena ZDR izhaja, da je to oseba, ki nastopa v imenu delodajalca - to je njegov zakoniti zastopnik, ki je določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, lahko pa tudi pisno pooblaščena oseba, ki jo zastopnik pooblasti tudi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kdaj delodajalec izve za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, ni mogoče tolmačiti tako, da je to že datum, ko delodajalec izve za neko dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, in za morebitne storilce, pri tem pa še ne razpolaga s podatki, ki bi zadoščali za prepričljivo presojo o dejanskem storilcu, in ker ta storilec morda sploh ni delavec (v tem primeru morda mati delavke) o tem, da je sploh prišlo do kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V konkretnem, sicer izjemnem primeru, obstajajo razumni razlogi, ki so narekovali dodatne poizvedbe o dejanskem stanju po pisni obdolžitvi in celo po opravljenem zagovoru. Ker jih je delodajalec opravil primerno hitro, mu tega ni mogoče šteti v škodo. Postopek pred odpovedjo ni nek formalni postopek s posebnimi procesnimi zagotovili in načeli postopka, ki bi jih bilo potrebno spoštovati, saj gre za postopek odpovedi pogodbenega razmerja. ZDR ne zahteva, da delodajalec pred izredno odpovedjo seznani delavca z vsemi ugotovitvami, temveč le, da mu vroči pisno obdolžitev in mu omogoči zagovor. Tudi brez posebnega kazenskega postopka ali ovadbe se delodajalec v izredni odpovedi lahko sklicuje na kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja. Te znake ugotavlja (za potrebe odpovedi) sam delodajalec, ta ugotovitev pa je lahko stvar presoje delovnega sodišča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi z dne 26.9.2003 in za ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč traja z vsemi pravicami in obveznostmi, zaradi česar jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ji izplačati nadomestilo plače z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti stroške postopka. Sodišče je ugotovilo, da si je tožnica od julija 2002 do vključno julija 2003 protipravno prilastila večje število prehrambenih artiklov in kuhinjskega inventarja. Nekatere od teh predmetov je k toženi stranki prinesla tožničina mati dne 11.8.2003. Direktor tožene stranke (ki je bil v bolniškem staležu do 23.9.2003, vendar se je kljub temu občasno oglasil v domu) je za to izvedel septembra 2003, vendar se takrat še ni točno seznanil s tem, da je storilka prav tožnica, saj je to zanikala in krivila svojo mamo. Za to je izvedel šele po tožničinem zagovoru dne 15.9.2003 in dodatnih razgovorih oziroma zaslišanju prič, dne 23.9.2003. Glede na to je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici v okviru zakonskega roka iz 2. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Sprejelo je dokazne in pravne zaključke sodišča prve stopnje o tem, da je prav tožnica odnesla iz doma prehrambene artikle in kuhinjski inventar, ki je naveden v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da ji je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi v zakonskem roku.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev njenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil direktor tožene stranke sicer v bolniškem staležu, vendar je 4.6.2003 za "omejeno nadomeščanje v vsebini in obsegu normalnega delovanja" tožene stranke pooblastil glavno sestro, pri kateri se je 11.8.2003 oglasila tožničina mati in podala izjavo o protipravnem prilaščanju. Glavna sestra je sodelovala tudi pri pisni izjavi tožničine matere dne 27.8.2003, sicer pa je že pred tem o dogodku takoj obvestila policijo. To dokazuje, da se je že v mesecu avgustu 2003 seznanila z vsemi razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob vročitvi izredne odpovedi tožena stranka ni imela nič več podatkov oziroma informacij kot 11.8.2003 oziroma 27.8.2003. V nadaljevanju navaja, da tožena stranka ni dokazala, da si je tožnica protipravno prilaščala domski inventar in prehrambene izdelke, saj iz izpovedi M.P., vodje prehrane, izhaja, da ni nihče opazil, da bi v kuhinji nastal manjko. Poleg tega je bil tožnici že leta 2002 izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je bila odložena za eno leto, v tem obdobju pa so jo še posebej nadzorovali in bi pri toženi stranki opazili, če bi si protipravno prilastila premične stvari. Opozarja tudi, da do kazenske ovadbe ni prišlo, čeprav je bila obveščena policija, torej tudi niso bili izpolnjeni znaki kaznivega dejanja. Dana ji je bila sicer možnost, da se izjasni o vsebini pisne obdolžitve, ne pa tudi možnost, da sodeluje pri razgovorih, ki jih je tožena stranka opravila s pričami. S tem je bila kršena njena pravica do obrambe.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da se je šele z zaslišanjem vseh prič, delavk in stanovalcev doma, že po zagovoru tožnice, direktor lahko prepričal, da stvari iz doma ni mogla odnesti mati tožnice, temveč tožnica sama. F.D., glavna sestra, ni imela vseh pooblastil. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno sredstvo proti pravnomočnim sodbam sodišč druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotavljalo bistvene kršitve določb postopka, saj jih revizija ne uveljavlja.

Tožnica v reviziji ne izpodbija le materialnopravnih zaključkov sodišča druge stopnje, temveč izraža nestrinjanje tudi z dejanskimi ugotovitvami. Takšno ugotovitev predstavlja zaključek o tem, kdaj je delodajalec oziroma v njenem imenu pooblaščena oseba za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izvedel za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca. Sodišči nižje stopnje sta ugotovili, da to ni bilo v mesecu avgustu 2003 - po tem, ko je tožničina mati prišla k toženi stranki in podala izjavo o protipravnem prilaščanju tožnice ter dne 27.8.2003 podala tudi posebno pisno izjavo, saj je tožnica že takoj nasprotovala temu, da je to storila ona. Izjavljala je, da je to storila njena mati. Zato se je direktor tožene stranke ob tožničinem zagovoru (na podlagi pisne obdolžitve in vabila), dne 15.9.2003, in šele po tem, ko so bile zaslišane še dodatne priče, dne 23.9.2003, dejansko prepričal, da je bila storilka prav tožnica. Nasprotne revizijske navedbe predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga. Takšne so tudi revizijske navedbe, da tožena stranka ni dokazala protipravnega prilaščanja domskega inventarja in prehrambenih izdelkov s strani tožnice.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

ZDR v 1. alineji 1. odstavka 111. člena določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. V takšnem primeru delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi v 15-ih dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon (drugi stavek 2. odstavka 110. člena ZDR). ZDR v 110. členu ne določa izrecno, kdo je tista oseba pri delodajalcu, ki mora izvedeti za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca. Iz 18. člena ZDR pa izhaja, da je to oseba, ki nastopa v imenu delodajalca. To je njegov zakoniti zastopnik, ki je določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, lahko pa tudi pisno pooblaščena oseba, ki jo zastopnik pooblasti tudi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glavna sestra tožene stranke, ki jo je direktor pooblastil za njegovo zastopanje, takšnega pooblastila ni imela, sicer pa tudi sama kljub izjavi tožničine matere, prav zaradi nasprotne izjave tožnice, ni mogla biti prepričana, da je prav tožnica odtujila prehrambene artikle in kuhinjski inventar tožene stranke.

Direktor tožene stranke je zaradi izrecnega zanikanja tožnice in navedb, da je predmete odsvojila njena mati in ne ona sama, lahko prišel do prepričanja o storilcu in o kršitvi pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja (ki je podana le, če bil storilec delavec in ne tretja oseba) šele po dodatnem zaslišanju prič, dne 23.9.2003. Določbe zakona o tem, kdaj delodajalec izve za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, ni mogoče tolmačiti tako, da je to že datum, ko delodajalec izve za neko dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, in za morebitne storilce, pri tem pa še ne razpolaga s podatki, ki bi zadoščali za prepričljivo presojo o dejanskem storilcu, in ker ta storilec morda sploh ni delavec (v tem primeru morda mati delavke) o tem, da je sploh prišlo do kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V konkretnem, sicer izjemnem primeru, obstajajo razumni razlogi, ki so narekovali dodatne poizvedbe o dejanskem stanju po pisni obdolžitvi in celo po opravljenem zagovoru. Ker jih je delodajalec opravil primerno hitro, mu tega ni mogoče šteti v škodo.

Neutemeljene so tudi revizijske navedbe o tem, da tožnici ni bila dana možnost še dodatne izjave o izpovedih prič, ki jih je direktor zaslišal po njenem zagovoru. Postopek pred odpovedjo ni nek formalni postopek, s posebnimi procesnimi zagotovili in načeli postopka, ki bi jih bilo potrebno spoštovati, saj gre za postopek odpovedi pogodbenega razmerja. ZDR ne zahteva, da delodajalec pred izredno odpovedjo seznani delavca z vsemi ugotovitvami, temveč le, da mu vroči pisno obdolžitev in mu omogoči zagovor (83. člen ZDR v povezavi s 1. odstavkom 177. člena ZDR). Neutemeljene so tudi revizijske navedbe o tem, da v tej zadevi ni bila vložena kazenska ovadba in zato niso izpolnjeni znaki kaznivega dejanja. Iz 1. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR namreč ne izhaja, da bi bil ta odpovedni razlog vezan na ugotovitev znakov kaznivega dejanja s strani nekega organa, obsodbo za kaznivo dejanje v postopku pred sodiščem, ali celo le na kazensko ovadbo. Tudi brez posebnega kazenskega postopka ali ovadbe se delodajalec v izredni odpovedi lahko sklicuje na kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja. Te znake ugotavlja (za potrebe odpovedi) sam delodajalec, ta ugotovitev pa je lahko stvar presoje delovnega sodišča. Ker je odpovedni razlog v tej zadevi dokazan, tožena stranka pa je v izredni izpovedi pravilno utemeljila tudi izgubo zaupanja v nadaljnje delo tožnice (ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov) ter navedla, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (v skladu s 1. odstavkom 110. člena ZDR), je izredna odpoved zakonita.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Ker gre za spor o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v takšnem sporu pa delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku izrabljal procesne pravice (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004), je revizijsko sodišče odločilo tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.