Jedro

Sodna odločba učinkuje med strankama (inter partes) in tudi pravnomočnost se nanaša nanje. Le s tako razlago pravnomočnosti je zagotovljena kontradiktornost, ki je temeljno pravilo pravdnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom sta razveljavljeni 1. in 3. točka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 18. 01. 2006 in tožbeni zahtevek zavrnjen. Stroški tožene stranke v višini 327,73 € so naloženi v plačilo tožeči stranki.

Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: zmotno ugotovljeno dejansko stanje in absolutno bistveno kršitev postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ali njeno spremembo tako, da sklep o izvršbi ostane v veljavi. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da je o iztoževani terjatvi že pravnomočno odločeno z zoper R. B. izdanim sklepom o izvršbi. S to sodno odločbo – sklepom – je že pravnomočno odločeno o obstoju iztoževane terjatve in njeni višini. Z izpodbijano sodbo sodišče ponovno odloča o isti terjatvi in to drugače, kot je že pravnomočno odločeno. Ker je že drugič meritorno odločeno o istem spornem predmetu, je podana absolutna bistvena kršitev postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba je bila izdana v sporu majhne vrednosti in se zato lahko izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. čl. ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ( 1. odstavek 458. čl. ZPP). Tako je bil pritožnik s pravnim poukom tudi poučen. Pravilnost ugotovitve dejanskega stanja zaradi omejenosti pritožbenih razlogov ne more biti predmet presoje v pritožbenem postopku, kar pa pri odločanju o pritožbi niti ni bistveno, saj pritožnik obstoj tega pritožbenega razloga zgolj zatrjuje, ga pa ne konkretizira oz. utemelji.

S trditvijo, da je sodišče odločalo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zaradi te procesne kršitve je sodbo v sporu majhne vrednosti dovoljeno izpodbijati – gre za dovoljen, vendar neutemeljen pritožbeni razlog.

Pravnomočnost odločitve res preprečuje ponovno odločanje sodišča. Gre za negativno predpostavko, na obstoj katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zoper R. B. izdan sklep o izvršbi, s katerim je odločeno o obstoju in višini tudi v tem postopku iztoževane terjatve, se na toženo stranko ne nanaša. Sodna odločba učinkuje med strankama (inter partes) in tudi pravnomočnost se nanaša nanje (1. odstavek 319. čl. ZPP). Le s tako razlago pravnomočnosti je zagotovljena kontradiktornost, ki je temeljno pravilo pravdnega postopka.

Ker tožena stranka in R. B. nista enotna sospornika, ni nobene ovire, da je o iztoževani terjatvi (njenem obstoju, višini) za vsakega od njiju drugače odločeno. Prvostopenjsko sodišče je kvalitetno obrazložilo, da ima njuna obveznost različna, samostojna temelja: obveznost R. B. izvira iz dejanske rabe, toženkina obveznost pa iz lastninske pravice na stvari. Ker zahtevka temeljita na različni materialnopravni podlagi, je razumljivo, da je o zahtevku zoper vsakega od dolžnikov mogoče sprejeti drugačno odločitev.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).

Sodnica posameznica odloča na podlagi 5. odstavka 458. čl. ZPP.