Jedro

Za zakonitost odpovedi ni odločilno, ali so bila tožnikova dela res zgolj začasne narave in ali se je obseg teh del dejansko zmanjšal, saj se lahko delodajalec za reorganizacijo odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela. Reorganizacija je namreč izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravljal z manj zaposlenimi.

Ker gre za obdobje krajše od enega meseca, je neutemeljen zahtevek za plačilo (sorazmernega dela) regresa za letni dopust in nadomestila za neizrabljen letni dopust.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev: da so bile pogodbe o zaposlitvi med strankama sklenjene za določen čas (pravilno: za nedoločen čas - gre za očitno pisno pomoto, ki jo lahko sodišče prve stopnje popravi s popravnim sklepom - 328. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP); da med strankama obstoji in se nadaljuje delovno razmerje za nedoločen čas od 31. 8. 2024 dalje do odločitve sodišča prve stopnje; da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožniku z dne 8. 8. 2024 nezakonita; da delovno razmerje med strankama ni prenehalo 11. 9. 2024, pač pa se nadaljuje od tega dne dalje; ter zahtevek, da je toženka dolžna tožnika za čas od 31. 8. 2024 dalje prijaviti v socialna zavarovanja in mu za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja in mu tako plačati nadomestilo plače v višini 2.056,92 EUR mesečno, regres za letni dopust v višini 1.290,00 EUR letno in nadomestilo za neizrabljen dopust v višini 2.041,45 EUR letno, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe, ter mu plačati še denarno povračilo v višini 12.109,50 EUR. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je postavil dva zahtevka, in sicer enega za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično ugotovitev obstoja delovnega razmerja po poteku odpovednega roka od 11. 9. 2024 dalje, drugega pa za ugotovitev sklenitve pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas od 31. 8. 2024 dalje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas, kljub temu pa njegovemu zahtevku v tem delu ni ugodilo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem ugotovitvenim zahtevkom je postavil tudi dajatveni zahtevek za čas od 31. 8. 2024 do 11. 9. 2024. Toženka ni navedla, da ga je v tem obdobju prijavila v socialna zavarovanja in mu plačala plačo, regres in nadomestilo za neizrabljen letni dopust. Meni, da predstavlja postopanje sodišča, ki je od njega zahtevalo, da postavljene zahtevke utemelji z izrecno navedbo, da zahtevanih zneskov ni dobil plačanih, kršitev določb postopka. V zvezi z izpodbijano odpovedjo pa navaja, da so v njej nasprotja, zaradi katerih je odpoved sama po sebi nezakonita, s čimer se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo, kar tudi predstavlja postopkovno kršitev. Ta pa je podana tudi zato, ker je sodišče prve stopnje vsebino odpovedi navedlo v nasprotju z njeno dejansko vsebino. Poudarja, da so trditve toženke o prenosu delovnih nalog tožnika na druge zaposlene v nasprotju z navedbo v odpovedi, da gre za dela začasne narave. Gre torej za dva povsem nasprotujoča si razloga v odpovedi, ki je tako nejasna glede tega, zakaj ni več potrebe po tožnikovem delu. Zato meni, da je odpoved že iz tega razloga (alternativnega navajanja razlogov za odpoved) nezakonita. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je potreba po delu tožnika prenehala zaradi prenosa dela na druge zaposlene, pa je ugotovilo povsem drug odpovedni razlog, kot izhaja iz odpovedi. Nadalje izpostavlja, da niti priča ni potrdila toženkinih navedb v odgovoru na tožbo, da se bodo dela tožnika sedaj opravljala zgolj na Češkem. Toženka trditev o tem, da bodo določena dela prevzeli sodelavci v Sloveniji, ni podala. Navaja še, da je ostala neobrazložena njegova trditev, da njegov nadrejeni A. A. na sestanku 22. 8. 2024 ni vedel, kdo bo opravljal njegova dela in katera dela tožnik sploh opravlja. Prav tako je ostala neobrazložena zavrnitev njegove navedbe, s tem pa je podana tudi postopkovna kršitev, da na navideznost odpovednega razloga kaže dejstvo, da A. A. in direktor B. B. na njegovo vprašanje, ali odpoved pomeni ukinitev njegove pogodbe ali delovnega mesta, še po sami odpovedi nista dala takojšnega in jasnega odgovora. Trdi, da je dejanski razlog odpovedi v osebnih zamerah C. C. in D. D. Toženka konfliktov niti ni zanikala, zato bi moralo sodišče prve stopnje navedbe s tem v zvezi šteti za priznane in jih upoštevati pri odločitvi. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka ni iskala delavcev za opravljanje dela, ki ga je opravljal tožnik. Iskala je namreč vodjo ekipe v klicnem centru, pri čemer je tožnik opravljal kar tri od skupno šestih nalog tega delovnega mesta. Toženka mu tega delovnega mesta ni ponudila. Njen direktor pa je opustil začetni interes za nadaljnjo zaposlitev tožnika kot referenta v klicnem centru, do česar pa se sodišče prve stopnje prav tako ni opredelilo. Zaključuje, da je bila odpoved podana iz osebnega razloga.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Neutemeljen je pritožbeni očitek kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da je prišlo pri zadnji med pravdnima strankama sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 27. 3. 2024 do transformacije v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, a je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na transformacijo, kljub temu zavrnilo. Izrek izpodbijane sodbe zato ni v nasprotju z njeno obrazložitvijo, kot poizkuša prikazati pritožba. Kljub ugotovljeni transformaciji je sodišče prve stopnje, zaradi ugotovljene zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 8. 2024, tožbeni zahtevek za ugotovitev, da se delovno razmerje med strankama z vsemi pravicami nadaljuje za nedoločen čas od 31. 8. 2024 dalje do odločitve sodišča prve stopnje, pravilno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženki na podlagi zakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo z dnem 11. 9. 2024, to je po poteku 30-dnevnega odpovednega roka. Iz izpisa tožnikovih zavarovanj v spisu (priloga C1) izhaja, da je bil do 11. 9. 2024, torej do konca delovnega razmerja, prijavljen v zavarovanja. Toženka mu je tako delovno razmerje z vsemi pravicami, ki izvirajo iz njega, (že) priznala in zaključila z dnem 11. 9. 2024, ko mu je delovno razmerje zakonito prenehalo na podlagi odpovedi, četudi je bila zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena le do 31. 8. 2024. Zahtevek za ugotovitev, da so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene za nedoločen čas, pa niti ni v skladu s prvim odstavkom 181. člena ZPP in ne sodi v izrek, pač pa v obrazložitev sodbe.

6.Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi denarne tožbene zahtevke za čas od 31. 8. 2024 do 11. 9. 2024. Ker gre za obdobje krajše od enega meseca, je neutemeljen zahtevek za plačilo (sorazmernega dela) regresa za letni dopust in nadomestila za neizrabljen letni dopust. Pravica do sorazmernega dela regresa pripada delavcu, ki ima pravico do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta (četrti odstavek 131. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Slednji pa je urejen v 161. členu ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da ima delavec, ki sklene delovno razmerje ali mu preneha delovno razmerje med koledarskim letom in ima v posameznem koledarskem letu obdobje zaposlitve krajše od enega leta, pravico do 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve. Ta določba določa najmanjšo enoto, ki se upošteva pri odmeri sorazmernega letnega dopusta in posledično regresa, in sicer en mesec zaposlitve, ki pa v obravnavanem primeru ni podana. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, pa tožnik ni podal trditev, da mu toženka ni plačala plače za čas od 31. 8. 2024 do 11. 9. 2024, torej še za čas delovnega razmerja. Tožnik bi moral skladno s prvim odstavkom 7. člena in 212. členom ZPP navesti dejstva in dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Najmanj kar je, bi moral torej navesti, da mu toženka ni plačala plače za navedeni sorazmerni del meseca septembra 2024, česar pa ni storil. Tožnik je plačo in ostale denarne terjatve dejansko zahteval za primer, če bi sodišče ugotovilo nezakonitost odpovedi, torej za naprej.

7.V zvezi s presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa je neutemeljen pritožbeni očitek kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. in 23. člena Ustave RS, ker naj se sodišče prve stopnje ne bi ukvarjalo s tožnikovimi trditvami o tem, da ima izpodbijana odpoved nasprotja, zaradi katerih je nezakonita. Sodišče prve stopnje je namreč v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo, da ne gre ne za nasprotja med odpovednimi razlogi, kot tudi ne za nasprotja med slednjimi in navedbami toženke v tem postopku. Pritožbeno sodišče se s tem strinja. Obrazložitev odpovedi, da dela, ki so se opravljala na tožnikovem delovnem mestu, niso več potrebna v takem obsegu, da bi zahtevala zaposlitev delavca, saj so bila začasne narave, in jih bodo v bistveno zmanjšanem obsegu, če se bodo pojavile potrebe, opravljali preostali zaposleni delavci, nikakor ni nasprotujoča in nejasna, kot poizkuša prikazati pritožba. Prav nasprotno. Gre za tipičen reorganizacijski poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Pri tem pa za zakonitost odpovedi niti ni odločilno, ali so bila tožnikova dela res zgolj začasne narave in ali se je obseg teh del dejansko zmanjšal, saj se lahko delodajalec za reorganizacijo odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela. Reorganizacija je namreč izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravljal z manj zaposlenimi (prim. sodbo VSRS VIII Ips 231/2013). Gre za poslovno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne sme posegati.

8.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek postopkovne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje vsebino odpovedi navedlo v nasprotju z njeno dejansko vsebino. Sodišče prve stopnje ni dolžno dobesedno navesti vsebine celotne odpovedi, pač pa zgolj njeno bistvo, kar je tudi storilo, pri tem pa vsebine odpovedi ni povzelo v nasprotju s samo odpovedjo. Pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje izpustilo navedbo v odpovedi,

da se je delodajalec odločil,

da dela tožnikovega delovnega mesta niso več potrebna v takem obsegu. Vendar pa navedeno, glede na gornjo obrazložitev, da gre za dopustno poslovno odločitev delodajalca o reorganizaciji, ki niti ni odvisna od dejanskega zmanjšanja dela, ni odločilno.

9.S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je potreba po delu tožnika prenehala zaradi reorganizacije v smeri prenosa dela na druge zaposlene, tako ni ugotovilo drugega odpovednega razloga, kot je naveden v izpodbijani odpovedi, kot to neutemeljeno očita pritožba. Toženka je izvedeno reorganizacijo med drugim dokazala z izpovedbo priče E. E., zaposlene v njeni kadrovski službi, pri čemer pa za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi (dejansko izvedene reorganizacije) ni odločilno, da je priča izpovedala, da so se dela, ki jih je opravljal tožnik, delno prerazporedila v češko entiteto družbe, delno pa so ostala v Sloveniji in jih opravljajo tožnikovi sodelavci, čeprav je toženka v postopku zatrjevala, da se bodo ta dela opravljala (le) na Poljskem oziroma Češkem. Bistveno je, da je priča potrdila, da so bila dela, ki jih je opravljal tožnik, prerazporejena na druge delavce in da tako ni več potrebe po delu tožnika. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da formalna ukinitev delovnega mesta ni pogoj za zakonitost odpovedi iz poslovnega razloga, zato ni odločilno, da je toženka tožnikovo delovno mesto formalno ukinila šele 16. 9. 2024.

10.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb, da mu nadrejeni A. A. na sestanku 22. 8. 2024 ni vedel povedati, kdo bo opravljal tožnikova dela in katera dela tožnik sploh opravlja. Sodišče prve stopnje se je do tega opredelilo v 15. točki obrazložitve sodbe in prepričljivo obrazložilo, da prav ta sestanek kaže na obstoj resničnega in ne navideznega poslovnega - organizacijskega odpovednega razloga, saj če ta ne bi obstajal, se tožnik z nadrejenim sploh ne bi pogovarjal o tem, na koga se bodo njegova dela prenesla. V navedeni točki obrazložitve izpodbijane sodbe se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do nadaljnje v pritožbi izpostavljene tožnikove navedbe, da A. A. in direktor B. B. na tožnikovo vprašanje, ali odpoved pomeni ukinitev pogodbe ali ukinitev delovnega mesta, nista dala takojšnega in jasnega odgovora. Navedlo je, da (tudi) to ne kaže na navideznost odpovednega razloga, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Bistveno je, da je toženka dokazala, da je dejansko izvedla reorganizacijo in posledično ukinila tožnikovo delovno mesto.

11.Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo obrazložilo, da odpoved ni posledica zatrjevanega konflikta tožnika z C. C. in D. D. Slednja sploh nista sodelovala v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tudi če je imel tožnik z navedenima sodelavcema res konflikt, to še ne pomeni, da je izpodbijana odpoved podana nezakonito oziroma da v odpovedi naveden reorganizacijski razlog ni resničen vzrok odpovedi. Tudi sicer pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da toženka ni predlagala zaslišanja C. C. in D. D. Tožnik je bil tisti, ki je zatrjeval, da je konflikt s slednjima razlog za odpoved, zato bi moral kvečjemu tožnik predlagati njuno zaslišanje (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Toženka pa je bila skladno s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 dolžna dokazati le resničnost v odpovedi navedenega razloga, kar je, kot rečeno, storila.

12.Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da toženka ni iskala delavcev za opravljanje dela, kot ga je opravljal tožnik po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Toženka ni iskala delavcev za ukinjeno tožnikovo delovno mesto specialist za nenehne izboljšave. Kot navaja že pritožba, je iskala delavca za delovno mesto vodja ekipe v klicnem centru, torej za drugo delovno mesto. Pri tem ni bistveno, kar navaja pritožba, da naj bi tožnik opravljal tri od skupno šestih nalog tega delovnega mesta. Tožnik torej v pritožbi priznava, da se na delovnem mestu vodja ekipe v klicnem centru opravljajo še druge naloge, ki jih tožnik na delovnem mestu specialist za nenehne izboljšave ni opravljal; hkrati pa iz njegove izpovedbe izhaja, da je na tem delovnem mestu opravljal še druge naloge, ki niso naloge delovnega mesta vodja ekipe v klicnem centru. Toženka pa tožniku ni bila dolžna ponuditi zaposlitve na delovnem mestu vodja ekipe v klicnem centru. Določila ZDR-1 je k temu ne zavezujejo. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato nerelevantne.

13.Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. V pritožbi očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih tožnikovih navedb, zato ni podana niti v pritožbi očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. in 23. člena Ustave.

14.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka pa krije sama svoje stroške pritožbenega postopa na podlagi določila petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), skladno s katerim v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 84, 84/1, 89, 89/1, 89/1-1, 131, 131/4, 161, 161/1

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 181, 181/1, 212

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.