Jedro

Pridržanje bolnika v psihiatrični bolnišnici vključuje določene oblike zdravljenja, kar izhaja iz samega namena in narave tega ukrepa in namen tega ukrepa je med drugim tudi odpraviti vzroke, ki so narekovali izrek tega ukrepa. Namen ukrepa je torej zdravljenje v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah ali v drugih organizacijah ali oddelkih organizacij, ki so namenjeni psihiatričnim bolnikom. Dom za starejše ni takšna zdravstvena organizacija, kajti ta opravlja le institucionalno varstvo starejših ljudi, ki sicer obsega tudi zdravstveno varstvo, ne pa tudi psihiatričnega zdravljenja. Osebe lahko pridržijo na zaprtem oddelku zgolj zaradi njihovega zdravljenja in ne zaradi varstva, ki je opredeljeno v ZSV.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep s p r e m e n i tako, da se postopek pridržanja J.M., rojenega 3.2.1949, s stalnim prebivališčem B., na varovanem oddelku Doma upokojencev P. ne uvede.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom J.M. pridržalo na varovanem oddelku Doma upokojencev P., še najdlje do 17.7.2007. Iz razlogov sklepa izhaja, da so podani zakonsko določeni pogoji za pridržanje J.M. na varovanem oddelku socialnega zavoda, saj pridržanec zaradi ugotovljenih duševnih motenj in zaradi zlorabe alkohola ob izhodih iz zavoda ob upoštevanju njegovega stanja ogroža svoje zdravje, posredno pa tudi življenje.

Zoper ta sklep se pritožuje njegov pooblaščenec iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. V pritožbi citira 70. čl. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP in meni, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni vsi pogoji za izdajo takega sklepa, da bi se tako grobo poseglo v z ustavo zagotovljene pravice pridržanca in se mu tako omejilo svobodo gibanja ali preprečilo stike z zunanjim svetom. Sodišče je v predmetnem postopku izvedlo precej dokazov, pri čemer pa vseh pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Izvedene dokaze je tudi neustrezno ocenjevalo. Tako sodišče pri svoji odločitvi sploh ni upoštevalo izjav sestre in brata pridržanca, predvsem pa njunih izjav ni upoštevalo pri ocenjevanju izjav lečeče psihiatrinje in delavke socialnega zavoda, pa tudi mnenja imenovanega izvedenca. Če bi jih, bi nedvomno prišlo do drugačnega zaključka oziroma bi nedvomno moralo ugotoviti, da zaradi občasnega pitja alkohola, tudi upoštevaje pridržančevo psihično stanje, ni tako ogroženo njegovo zdravje in življenje, da te morebitne ogroženosti, če o njej lahko sploh govorimo, ni mogoče odpraviti na drugačen način, kot le z najbolj restriktivnim ukrepom, to je s prisilnim odvzemom svobode. Iz vseh izvedenih dokazov izhaja, da količina alkohola, ki ga popije pridržanec ob občasnih izhodih, ni velika. Kljub pitju alkohola se, če gre do gostilne, ki se nahaja v bližini socialnega zavoda, od tam vrne sam oziroma naj bi le v enem primeru pri povratku potreboval pomoč osebja zavoda. To pa nikakor ne more biti razlog, da bi se mu omejilo svobodo gibanja, saj je ljudi, ki uživajo alkohol in potem pri povratku potrebujejo pomoč drugih, kar nekaj, pa se jim zaradi tega še ne omeji svobode gibanja. Prav tako ni razlog za pridržanje to, da so delavci socialnega zavoda po prejemu gostilničarjevega poziva šli po pridržanca, ki je sam odšel do gostilne v približno 4 km oddaljenem P., pri čemer se je njihovemu posredovanju verbalno upiral. Tovrstno njegovo obnašanje ne pomeni nič neobičajnega, saj je pridržanec njihovo posredovanje imel za prisilo za povratek v zavod, kjer se, kot je tudi sam izpovedal, njegovo izpoved pa sta potrdila tudi sestra in brat, počuti omejenega. Da pridržanec ob morebitnem izhodu sam ne bi več zmogel ali znal priti nazaj v zavod, se zgolj predvideva. Ob upoštevanju vsega navedenega in stališča Višjega sodišča v K., ki ga je zavzelo v postopku, vodenim pod opr. št. I Cp 1056/2006, je tako več kot očitno, da v tem primeru niso izpolnjeni vsi pogoji, da se pridržanec proti njegovi volji pridrži v zaprtem oddelku zdravstvene organizacije oziroma socialnega zavoda, zaradi česar je izpodbijani sklep sodišča neutemeljen in bi ga bilo treba razveljaviti, pridržanca pa odpustiti.

Pritožba je utemeljena.

Postopek pridržanja J.M. v Domu upokojencev P., je sodišče prve stopnje izpeljalo po določbah 73., 74. in 75.čl. ZNP in skladno z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-60/03-2. Ugotovilo je, da so pri pridržancu J.M. podani pogoji za pridržanje iz 70.čl. ZNP, ki določa, da v postopku o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah ali v drugih organizacijah ali oddelkih organizacij, ki so namenjeni psihiatričnim bolnikom (zdravstvena organizacija), odloča sodišče o pridržanju osebe v zdravstveni organizaciji v zaprtem oddelku, če je zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja ali preprečijo stiki z zunanjim svetom, ker ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če sebi ali drugim povzroča hudo škodo. Pridržanje bolnika v psihiatrični bolnišnici vključuje določene oblike zdravljenja, kar izhaja iz samega namena in narave tega ukrepa in namen tega ukrepa je med drugim tudi odpraviti vzroke, ki so narekovali izrek tega ukrepa. Namen ukrepa je torej zdravljenje v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah ali v drugih organizacijah ali oddelkih organizacij, ki so namenjeni psihiatričnim bolnikom. Dom za starejše ni takšna zdravstvena organizacija, kajti ta opravlja le institucionalno varstvo starejših ljudi (50. čl. Zakona o socialnem varstvu, Ur.l. RS, št. 54/92 in spremembe - ZSV), ki sicer obsega tudi zdravstveno varstvo, ne pa tudi psihiatričnega zdravljenja. Namen postopka je torej tudi zdravljenje pridržanih oseb, kar izhaja iz določb 71. in 1. odst. 79. čl. ZNP. Pridržanje je začasno (največ eno leto - 2. odst. 76. čl. ZNP) z možnostjo podaljšanja tega roka zaradi potrebe po zdravljenju pridržane osebe. Poleg tega je z zakonom izrecno določeno, da gre za pridržanje osebe brez njene privolitve (1. in 3. odst. 71. čl. ter 2. odst. 73. čl. ZNP). Po navedenih zakonskih določbah se te osebe lahko pridržijo na zaprtem oddelku zgolj zaradi njihovega zdravljenja in ne zaradi varstva, ki je opredeljeno v ZSV. Čeprav se osebe, pri katerih je zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja nujno potrebno, da se jim omeji svoboda gibanja ali preprečijo stiki z zunanjim svetom, ker ogrožajo svoje življenje ali življenje drugih ljudi ali povzročajo hudo škodo sebi ali drugim, nahajajo v institucionalnem varstvu v domovih za starejše in njihovo varstvo v zaprtem oddelku zakonsko ni posebej urejeno, pa po oceni pritožbenega sodišča te pravne praznine ni mogoče zapolniti s smiselno uporabo določb ZNP o pridržanju, ko gre za pridržanje takih oseb na varovanih oddelkih doma za starejše. Po oceni pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje nepravilno odločilo o pridržanju J.M. na varovanem oddelku Doma upokojencev P.. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi pooblaščenca pridržanega ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se postopek za pridržanje J.M. na varovanem oddelku Doma upokojencev P., ne uvede (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).