Jedro

V sklepu o odmeri sodne takse mora sodišče upoštevati le tiste takse, za katere še ni zastarala pravica zahtevati njihovo plačilo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožeči stranki L.P. odmeri le sodna taksa za revizijo z dne 7.2.1997 v višini 227.286,00 SIT in za stroške opomina v znesku 3.000,00 SIT, skupaj 230.286,00 SIT. V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na tožnikovo zahtevo le-temu odmerilo sodno takso za tožbo, za predlog za izdajo začasne odredbe, za sklep o začasni odredbi, za pritožbo zoper sklep o začasni odredbi, za sodbo, za pritožbo, za revizijo in za stroške opomina v skupnem znesku 604.527,00 SIT. Zoper izpodbijani sklep se je pritožil tožnik. Ugovarja zastaranje pravice zahtevati plačilo sodnih taks. Navaja, da je za tožbo, za predlog za izdajo začasne odredbe, za sklep o začasni odredbi in za pritožbo zoper sklep o začasni odredbi taksna obveznost absolutno zastarala. Pravica za izterjavo sodne takse za sodbo, pritožbo ter revizijo pa je relativno zastarana. Meni, da so zato podani pogoji za razveljavitev izpodbijanega sklepa in ustavitev postopka izterjave, pri čemer pa ni dolžan plačati niti stroškov opomina v višini 3.000,00 SIT. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) izdalo odločbo o odmeri takse. Vendar pa ni uporabilo določbe 9. člena ZST, ki določa, da pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati in da zastaranje nastane v vsakem primeru, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse. Zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oziroma prisilno izterjavo takse pa prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Ob dejstvu, da je bila tožba vložena dne 21.7.1993, predlog za izdajo začasne odredbe 31.1.1995, pritožba zoper sklep o začasni odredbi 6.3.1995 in glede na 4. čl. ZST po katerem nastane taksna obveznost za vlogo takrat, ko se vloga izroči, lahko pritožbeno sodišče le ugotovi, da je pravica zahtevati plačilo sodne takse za tožbo, za predlog za izdajo začasne odredbe, za pritožbo zoper sklep o začasni odredbi in za sodbo absolutno zastarala. Absolutno pa je zastarala tudi pravica zahtevati takso za sklep o začasni odredbi, saj nastane taksna obveznost za sodno odločbo takrat, ko je obravnava zaključena, če stranka ni navzoča na obravnavi, pa takrat, ko se stranki ali njenemu zastopniku vroči prepis odločbe. Glede na dejstvo, da je bil opomin kot prvo uradno dejanje sodišča, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse, tožeči stranki poslan 7.5.1999, pa je pravica zahtevati plačilo sodne takse zastarana tudi za sodbo z dne 2.4.1996 in tudi za pritožbo zoper sodbo z dne 22.5.1996, ker sta pretekli dve leti po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati, plačati pa bi jo bilo treba do konca leta 1998. Za zgoraj navedene vloge in odločbe je pritožba tožeče stranke utemeljena, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v tem delu spremenilo, za kar je imelo podlago v 4. točki 373. člena ZPP v zvezi s 381. členom ZPP. Neutemeljeno pa se tožnik pritožuje zoper odmero takse za revizijo z dne 7.2.1997 v višini 227.286,00 SIT. Pravica zahtevati plačilo sodne takse bi zastarala koncem leta 1999, vendar pa je poslani opomin 7.5.1999 prekinil zastaranje pravice zahtevati plačilo takse za revizijo. Ker pa ta taksa ni bila plačana, pa je bil utemeljen tudi poslani opomin, za katerega znašajo stroški 3.000,00 SIT, kot jih je tudi odmerilo sodišče prve stopnje. V tem delu je pritožba tožnika neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP (Ur.l. RS št. 26/99) je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92).