Jedro

Pri denacionalizaciji po 29. točki 3. člena ZDen, po katerem so upravičenci do denacionalizacije le osebe, ki za podržavljeno zemljišče (po Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča) niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč, so za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo med drugim pomembne okoliščine, ali sedanje vrednosti ob podržavljenju danih odškodnin presegajo 30% vrednosti podržavljenega premoženja (1. odst. 72. čl. ZDen), morebitno povečano vrednost v skladu s 25. členom ZDen ter ali se v času vračanja nahajajo v kompleksu kmetijskih zemljišč (27. člen ZDen).

Kadar je odpravljena odločba upravnega organa zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in s tem zadeva vrnjena v ponoven postopek, ima stranka možnost sodelovati pri odločitvi izvedenca in ugovarjati navedbam prizadetih strank ter uveljavljati svoje zahteve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije z dne 2.12.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.2.1997. S to odločbo je tožena stranka na pritožbo Sklada kmetijskih zemjišč in gozdov Republike Slovenije in A. d.o.o., kot prizadetih strank, odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 2.8.1996 ter ji zadevo vrnila v ponoven postopek in odločanje. S to odločbo je ta organ prve stopnje med drugim odločil, da se v korist pokojnega upravičenca L.F. z dnem pravnomočnosti te odločbe vzpostavi lastninska pravica pri parcelah kmetijskega zemljišča št. 496 njiva, 504 njiva, 524 pašnik, 525 njiva, 526 pašnik, 527 njiva, 637 njiva, 634 njiva in 642 njiva vl. št. 386 k.o. N. ter pri parc. št. 696 gozd in 36 % parc. št. 697 gozd vl. št. 185 k.o. N. v lasti Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, zemljiškoknjižno še v uporabi A. d.o.o., in da se ustavi postopek za vrnitev zemljišč parc. št. 677, 678, 679, 680, 681, 682, 697 in 698 (vse gozd) k.o. N. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje najprej povzema navedbe tožene stranke, da je prvostopni organ na kmetijskih zemljiščih, ki so predmet denacionalizacijske zahteve vzpostavil lastninsko pravico kljub temu, da je iz zapisnika ustne obravnave razvidno, da vsa zemljišča ležijo v kompleksu zemljišč ter da je dosedanji uporabnik A. d.o.o. posebej navedel, da leži del zemljišč v kompleksu, ki v naravi predstavljajo sestavni del večhektarskega intenzivnega njivskega kompleksa, imenovanega K 7, 8 in K 9-11 GE D.. S takšno odločitvijo je prvostopni organ kršil 27. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen), po katerem se kmetijska zemljišča, ki ležijo v kompleksu, vračajo v last in posest le, če se s tem ne okrni funkcionalnost kompleksov kmetijskih zemljišč oz. kompleksov trajnih nasadov in če s tem ne pride do razdrobljenosti parcel, ki bi onemogočale ekonomično obdelavo. V ponovnem postopku bo moral organ prve stopnje ugotoviti, katere parcele vse tvorijo kompleks, kakšno je stanje na podržavljenih parcelah danes in kje se v času vračanja nahajajo; šele na to bi bilo možno vrniti upravičencu podržavljena zemljišča v obliki vzpostavitve solastninske pravice na vseh parcelah v kompleksu do višine sorazmernega deleža glede na velikost kompleksa, upoštevajoč vrednost zemljiša, ki se vrača in vrednost kompleksa. Nerazumljiva je ugotovitev organa prve stopnje, da je tožnica umaknila svoj denacionalizacijski zahtevek za vrnitev gozdnih parcel v k.o. N., saj je na zapisniku o ustni obravnavi njen podpis prečrtan, iz samih spisov pa je razvidno, da umik sploh ni bil njena volja, zaradi česar ne bi smel ustaviti postopka v zvezi z vračilom gozdnih parcel. Ker je dosedanji uporabnik A. d.o.o. opozoril, da se je kvaliteta zemljišč in gozdov, ki se vračajo, izboljšala zaradi večjih vlaganj, bo moral organ prve stopnje v skladu s 25. členom ZDen v ponovnem postopku ugotoviti tudi morebitno povečano vrednost zemljišč. V nadaljevanju sodišče prve stopnje pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da so bila upravičencu z arondacijsko odločbo z dne 12.9.1963 podržavljena kmetijska zemljišča, ležeča v k.o. N. in zanje določena denarna odškodnina, za podržavljena gozdna zemljišča v isti k.o. z odločbo z dne 16.10.1964 pa je bila določena odškodnina v obliki nadomestnega zemljišča in denarna odškodnina za razliko v vrednosti. V zvezi z opozorilom tožene stranke, da izvedenec ne bi smel izdelati izvedenskega mnenja, ker je istočasno tudi predsednik komisije za denacionalizacijo in ima s tem položaj uradne osebe, sodišče meni, da v obravnavani zadevi sploh ni šlo za izdelavo izvedenskega mnenja, ampak je bil izdelan le izračun revalorizirane vrednosti dane odškodnine po Odredbi o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96, v nadaljevanju: Odredba). Takšen izračun je preprosta računska operacija, ki jo lahko izdela tudi uradna oseba, ki vodi postopek. Vendar pa sodišče ugotavlja, kar je tožena stranka spregledala, da je bil pri valorizaciji denarne odškodnine uporabljen napačni tečaj za 1 ZDA dolar, ki je za obdobje, v katerem je bila izvedena arondacija predmetnih zemljišč, znašal 300 in ne 750 din. To napako bo pri ponovnem odločanju potrebno odpraviti. Tožbeni ugovor, da zato, ker ima kompeks v K. med parcelami poti, funkcionalnost kompleksa zaradi vrnitve zahtevanih kmetijskih zemljišč ne bo okrnjena, sodišče zavrača kot neutemeljen, saj samo dejstvo, da so med posameznimi parcelami poti, še ne pomeni, da ne gre za kompleks kmetijskih zemljišč. O tem, ali arondirana kmetijska zemljišča, ki so predmet tega postopka tvorijo večhektarski njivski kompleks K 7, 8 in K 9-11 GE D., kakšno je sedanje stanje na podržavljenih parcelah in kje se v času vračanja podržavljene parcele nahajajo, pa bo, kot je navedla že tožena stranka, potrebno ugotoviti v dopolnjenem upravnem postopku. Po mnenju sodišča bo navedena dejstva lahko ugotovil upravni organ le s pomočjo izvedenca ustrezne stroke, saj samo zatrjevanje prizadete stranke, da predmetna kmetijska zemljišča ležijo v kompleksu, ne zadošča. Sodišče v zvezi s tem še pripominja, da se v upravnih spisih nahaja izvedensko mnenje I.N. z dne 14.5.1996, na katerega je upravni organ prve stopnje oprl svojo odločitev, vendar iz podatkov upravnih spisov ni razvidno, kdo je naročnik tega izvedenskega mnenja, oziroma ali je izvedenko določil upravni organ s sklepom o postavitvi izvedenca. Moč dokaznega sredstva ima namreč samo izvedensko mnenje tistega izvedenca, ki ga po uradni dolžnosti ali na predlog stranke določi uradna oseba, ki vodi postopek, (1. odstavek 185. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

V pritožbi zoper navedeno sodbo tožnica navaja, da je že iz arondacijskih odločb iz 1963. in 1964. leta razvidno, da je v arondacijskem postopku zastopala očeta L.F., ter da je oškodovana, ker za arondirane kmetijske parcele po odločbi z dne 12.9.1963 ni bilo nadomestnih zemljišč, za arondirane gozdne parcele po odločbi z dne 16.10.1964 pa je bilo le delno dano nadomestno zemljišče. Že iz tožbe je razvidno, da zahteva odškodnino v denarju, če vrnitev v naravi ni mogoča. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov naj bi določil odškodnino v denarju in "g. N." naj bi ji rekla, da ji pripada vse po izročilni pogodbi (iz leta 1970) sedaj že pokojnega očeta. Tožnica še navaja, da je upravni spor sprožila zaradi molka, ker organ prve stopnje postopka ni ponovil, in da zahteva ponovno proučitev, kaj ji pripada kot pravni naslednici pokojnega očeta, ki so mu bila zemljišča podržavljena z arondacijo. Zahteva, da sodišče določi izvedenca za določitev odškodnine in ocenitev vrednosti nadomestnih zemljišč ter naloži, da se v ponovnem upravnem postopku izda odločba za "vrnitev zemlje in odškodnino" in sicer v naravi, če to ni mogoče, pa v denarju.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Prizadeti stranki Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in uporabnik z arondacijo podržavljenih zemljišč (A. d.o.o.), na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničino tožbo iz razlogov, ki jih navaja. Pravilno pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da je bilo sedaj že pokojnemu upravičencu kmetijsko in gozdno zemljišče podržavljeno po predpisu, določenem v 29. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56-2582/92 - odločba US, 13-603/93 - odločba US in 31/93), po katerem so upravičenci do denacionalizacije le osebe, ki za zemljišče, podržavljeno po Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Zato je treba v ponovnem postopku ugotoviti za odločitev pomembne okoliščine, ali sedanje vrednosti ob podržavljenju danih odškodnin presegajo 30 odstotkov vrednosti podržavljenega premoženja (1. odstavek 72. člena ZDen) ter ali gre za kompleks kmetijskih zemljišč (27. člen ZDen). V ponovnem postopku ima tožnica možnost sodelovati pri določitvi izvedenca (183. do 191. člen ZUP), in tudi sicer ugovarjati navedbam prizadetih strank in uveljavljati svoje zahteve.

Ker je tožnica s tožbo v upravnem sporu izpodbijala odločbo tožene stranke o odpravi odločbe organa prve stopnje in vrnitvi zadeve v ponoven postopek, v pritožbi zoper sodbo neutemeljeno napada molk organa prve stopnje, ker še ni ponovno odločil. Zatrjevani molk organa prve stopnje ni stvar tega upravnega spora. Vprašanje, kaj vse zaradi denacionalizacijskega postopka glede na izročilno pogodbo (iz leta 1970) tožnici pripada po pokojnem očetu, pa ni predmet denacionalizacijskega postopka, ampak bo predmet morebitnega zapuščinskega postopka po njem, če mu bodo z odločbo o denacionalizaciji vrnjena podržavljena zemljišča oziroma mu bo določena odškodnina.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - popravek). ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).