Jedro

Ker stečajni senat zaradi vložitve tožbe oz. opredelitve zahtevka po višini po izteku 8-dnevnega roka iz 127. člena takrat veljavnega ZPPSL (Ur. l. SFRJ, št. 84/89) ob sprejemu sklepa o glavni razdelitvi ni rezerviral sredstev za tožnikovo še vedno sporno terjatev, le-ta v stečaju ne more biti več poplačana. Zato tožnik ne izkazuje pravovarstvenega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe in vodenja postopka po njej.

Če gre za terjatev, ki je nastala po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko, se lahko zahteva poplačilo te terjatve z dajatveno tožbo ne glede na roke za uveljavljanje prerekanih terjatev, vse dokler stečajni postopek nad toženo stranko ni zaključen oz. dokler še obstaja stečajna (razdelitvena) masa.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep glede zneska 431.824,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in glede stroškov postopka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo tožbo s končnim zahtevkom, da mu mora tožena stranka plačati 282.357,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.2.1993 dalje in kot strošek stečajnega postopka plačati 431.824,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.4.1994 dalje do plačila.

Glede stroškov postopka pa je sklenilo, da mora tožnik povrniti toženi stranki 89.250,00 SIT stroškov. Takšno odločitev je sprejelo ob ugotovitvi, da je bila v mesecu juniju 1997 v stečajnem postopku nad toženo stranko že potrjena glavna delitev razdelitvene mase in ob tem utemeljeno niso bila rezervirana sredstva za kritje v tem postopku spornih terjatev, ker tožnik po prerekanju spornih terjatev sodnega spora v tej zadevi ni sprožil v zakonskem roku iz 127. člena takratnega ZPPSL in o sprožitvi spora ni obvestil stečajnega upravitelja. Glede na to tožnikove terjatve v stečaju zoper toženo stranko ne morejo biti več poplačane. Tako tožnik nima več pravnega interesa za ugotovitev teh terjatev, ki je pogoj za dopustnost tega postopka.

Zoper gornji sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo spremembo v smeri ugoditve zahtevku, podredno pa predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Pri tem navaja, da prvostopno sodišče v ponovljenem postopku ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča v predhodnem razveljavitvenem sklepu in opozarja, da gre v tem primeru za terjatve, glede katerih je bila vložena tožba že pred uvedbo stečaja nad toženo stranko, tako da očitki o neobveščanju stečajnega upravitelja in prepozni vložitvi tožbe ter posledični izgubi pravic do rezervacije sredstev v stečajnem postopku ne držijo. Sicer pa je tožnik tekom postopka opozarjal na nevarnost, da bo stečaj nad toženo stranko zaključen že pred zaključkom postopka v tej zadevi, vendar sodišče na ta opozorila ni pozitivno reagiralo. Hkrati pa je opozarjal na drugačni značaj terjatve v znesku 431.824,70 SIT, ki dejansko predstavlja strošek stečajnega postopka, saj je nastala po začetku stečaja nad toženo stranko.

Pritožba je delno utemeljena.

V tej zadevi je tožnik vložil tri tožbe. V prvi je dne 10.11.1989 zahteval priznanje višje obračunske osnove od 1.7.1989 dalje, s tem da denarnega zahtevka po višini ni opredelil. V drugi tožbi je dne 14.11.1989 zahteval iz drugega naslova, zaradi siceršnjega nepravilnega obračuna plače v času od januarja 1988 do junija 1989 skupaj z obrestmi, nateklimi do 31.10.1989, plačilo zneska 32.368.766,00 takratnih DIN z zakonitimi zamudnimi obrestmi za naprej. Po vložitvi teh dveh tožb je bil v letu 1993 nad toženo stranko uveden stečajni postopek. Tožnik je dne 17.3.1993 priglasil svoje dotedanje terjatve v stečajnem postopku in sicer je na podlagi prve vložene tožbe zahteval priznanje terjatve v znesku 445.016,00 SIT, s tem da je ob tej priliki prvič opredelil to terjatev po višini, na podlagi vložene druge tožbe pa je uveljavljal priznane terjatve 23.238,00 SIT, kar je predstavljalo vtoževano glavnico in do uvedbe stečajnega postopka natekle zakonite zamudne obresti. Poleg tega je v stečaju uveljavljal tudi priznanje nekaterih drugih terjatev, ki niso bile predmet pred tem vloženih tožb, tako da je znašal seštevek vseh takrat priglašenih terjatev 805.117,00 SIT.

Stečajni upravitelj je priglašene terjatve delno priznal, za 282.357,00 SIT pa skupni znesek priglašenih terjatev prerekal in je stečajni senat tožnika s sklepom Sp 1/93, z dne 30.6.1993 glede prerekane terjatve napotil na pravdo.

Tožnik je na navedeni sklep stečajnega senata reagiral šele z vlogo z dne 14.2.1994, ki jo je prvostopno sodišče štelo za novo tožbo, nato pa tako na novo odprt spis po tej vlogi priključilo tej zadevi. V predmetni vlogi je tožnik štel, da je stečajni upravitelj v celoti priznal njegovo terjatev iz druge tožbe v skupni višini 23.238,00 SIT in zato glede te terjatve podal izjavo o umiku predloga oz. tožbe. Tožnik je bil na takšno izjavo o umiku vezan, tožena stranka se takemu umiku ni protivila in se zato v skladu s 193. členom ZPP šteje, da je bila v tem delu tožba umaknjena, tako da je glede zneska 23.238,00 SIT tudi iz tega razloga izpodbijani sklep o zavrženju tožbe, kolikor se je v nadaljevanju tožba nanašala tudi na ta znesek, zakonit. Glede preostalega dela v nadaljnjem postopku uveljavljane prerekane terjatve v skupni višini 282.357,00 SIT pritožbeno sodišče soglaša z zaključki izpodbijanega sklepa, da je tožnik ta znesek v denarni višini prvič uveljavljal pred sodiščem šele na podlagi sklepa stečajnega senata o napotitvi na pravdo iz junija 1993 v svoji vlogi z dne 24.2.1994, torej več kot šest mesecev po tem, ko je bil napoten na pravdo. S tem je prekoračil osemdnevni rok iz 127. člena takrat veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. SFRJ, št. 84/89) in je hkrati kršil dolžnost obveščanja stečajnega upravitelja o sprožitvi spora in zato stečajni senat ob glavni razdelitvi razdelitvene mase v skladu s 139. členom ZPPSL utemeljeno ni rezerviral sredstva za kritje te tožnikove terjatve.

Ker torej tožnik do poplačila te terjatve v stečaju nad toženo stranko ne more priti, tudi če bi bila terjatev v tem postopku ugotovljena, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča, da tožniku ni mogoče priznati pravovarstvenega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe, kar po svoji naravi tožnikova tožba v tem delu po začetku stečaja nad toženo stranko tudi je (ne glede na končno obliko zahtevka). Zato je v tem delu prvostopno sodišče tožnikovo tožbo v skladu z 2. odst. 288. člena ZPP utemeljeno kot nedopustno zavrglo. V tem delu zato tožnik s svojo pritožbo ni mogel uspeti.

Pravilno pa tožnik opozarja, da je dne 24.2.1994 dodatno tožil še za plačilo razlike plače za čas po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko, to je za čas od 9.2.1993 do 1.2.1994, v takratnem znesku 233.974,00 SIT, kar naj bi skupaj z obrestmi do 24.4.1994 znašalo 431.824,70 SIT. Če gre za terjatev, ki je nastala po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko, za njeno poplačilo v stečaju ne veljajo določbe 127. in 139. člena ZPPSL, temveč se lahko zahteva prednostno poplačilo teh terjatev, ki pomenijo dejanske stroške stečajnega postopka, z dajatveno tožbo. To istočasno pomeni, da z glavno razdelitvijo razdelitvene mase in dokler stečajni postopek nad dolžnikom ni zaključen oz.

dokler še obstoja kakršnakoli stečajna masa, s tega vidika niso nastopile procesne ovire za vodenje spora glede te terjatve. Zato je bilo potrebno izpodbijani sklep glede zavrženja dela tožbe, ki se nanaša na plačilo zneska 431.824,70 SIT in v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov postopka, razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče najprej ugotoviti, v kakšnem razmerju je bil tožnik s toženo stranko, ko se je le-ta nahajala v stečaju v času od 9.2.1993 do 1.2.1994, oz. iz kakšnega razmerja tožnik uveljavlja preostalo terjatev. Glede na te ugotovitve bo moralo sodišče zavzeti stališče do tega, ali je glede na ugotovljeni temelj in posebnosti stečajnega postopka, sploh stvarno pristojno za odločanje o tem delu zahtevka. Šele kolikor bo štelo, da je stvarno pristojno, bo odločalo o utemeljenosti tožnikovega zahtevka po predhodnem razčiščenju za odločanje o tem zahtevku relevantnega dejanskega stanja.

Glede na rezultat dosedanjega postopka pritožbeno sodišče ne vidi razlogov za ugoditev pritožbenemu predlogu za nadaljevanje postopka pred spremenjenim senatom sodišča prve stopnje.