Jedro

Toženka se sklicuje na dejstvo, da tožnik ni priskrbel, niti ni poskušal priskrbeti nobenih pisnih, uradnih dokazil. Sodišče ugotavlja, da je na osebnem razgovoru tožnik s tem v zvezi izpovedal, da je sicer imel potrdilo o hospitalizaciji in zdravniški izvid, vendar ju je posredoval policiji in sodišču. V zvezi z morebitno predložitvijo teh dokazov je povedal, da ju je poskušal pridobiti ter da je s tem v zvezi klical očeta, ki pa je star in bolan in teh izvidov ne more pridobiti. Povedal je tudi, da je oče več kot enkrat odšel na policijsko postajo in poizvedoval, vendar so mu policisti rekli, da nimajo dokazov, da so se dogodki res zgodili tako, kot jih je navedel, saj so fantje, ki so ga napadli, podali nasprotujoče izjave. Iz povedanega sledi, da je tožnik na osebnem razgovoru pojasnil, zakaj ni mogel predložiti pisne dokumentacije. Zaključek toženke je v nasprotju s podatki spisa.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-805/2017/26 (1312-03) z dne 14. 2. 2018 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito, kot je navedla „domnevno mladoletnega“ tožnika. V obrazložitvi ugotavlja, da izjave, ki jih je tožnik podal na policiji ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na obeh osebnih razgovorih niso bile skladne, sploh med lastnoročno izjavo in podano prošnjo ter prvim in drugim osebnim razgovorom. Navedel je namreč, da je njegovo življenje v Maroku ogroženo zaradi plemenskih konfliktov, česar v kasnejših postopkih ni več navajal. Poudarja, da so njegove navedbe, da je bil v Maroku diskriminiran s strani pripadnikov večinske arabske skupnosti, izrazito splošne narave in iz njih ni mogoče razbrati katerega izmed petih razlogov preganjanja iz prvega odstavka 27. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). To pomeni, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca v Republiki Sloveniji. Prepričana, da gre v tej zadevi izključno za zadevo med tožnikom in "delodajalcem", to je mafijsko združbo, za katero je preprodajal drogo in alkohol, ne pa za preganjanje zaradi katerega izmed razlogov po Ženevski konvenciji oziroma ZMZ-1. V zvezi s presojo upravičenosti do statusa subsidiarne zaščite pa navaja, da tožnik svojih težav z mafijsko združbo ni konkretiziral. Tako ni mogoče sklepati, da policija ne bi bila sposobna ali da mu ne bi hotela nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, saj je sam izjavil, da groženj policiji sploh ni prijavil. Poudarja pa tudi, da je pridobil potno listino v letu 2015 z namenom odhoda iz Maroka. Domnevne težave z mafijsko združbo, zaradi katerih naj bi zapustil Maroko, pa so se pričele šele v letu 2016, ko je tudi dejansko zapustil izvorno državo, ob čemer ugotavlja, da je z mafijsko združbo prostovoljno sodeloval z namenom pridobitve finančnih sredstev. Tako zaključuje, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ-1. 2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da so dejanja preganjanja, ki jih je zatrjeval, povezana z dvema podlagama Ženevske konvencije, in sicer etnična pripadnost (Berber) in pripadnost posebni družbeni skupini (mladoletni pripadnik manjšine iz zelo revnega okolja, ki se želi izključiti iz mreže prepodajalcev drog). Toženka v izpodbijani odločbi sploh ni ugotavljala, v kolikšni meri so Berberi v Maroku diskriminirani, čeprav bi to morala storiti še posebej skrbno, saj je tožnik navajal števila dejanja diskriminacije in o tem predložil poročila o izvorni državi. Toženka je sicer v izpodbijani odločbi napisala, da je ta poročila preučila, vendar pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kako so poročila vplivala na njeno presojo. Sklicuje se na Smernice UNHCR za mednarodno zaščito: Otroške prošnje za azil na podlagi člena 1 (A) 2 in 1 (F) Konvencije iz leta 1951 in/ali 1967 Protokola o statusu beguncev, iz katerih izhaja, da so številne otroške skupine lahko podlaga za priznanje statusa begunca na podlagi pripadnosti določeni družbeni skupini. Tako UNHCR v svojih smernicah navaja, da so mladoletniki z določenim družbenim statusom na splošno bolj dovzetni za poskuse novačenja ali druge nasilne pristope tolp prav zaradi njihovih značilnosti, ki jih ločujejo v družbi, kot so njihova mladost, lažja vodljivost, odvisnost, revščina in pomanjkanje starševskega usmerjanja. Poudarja, da se izpodbijane odločbe, ki ne vsebuje aplikacije pravnih norm na dejansko stanje, sploh ne da preizkusiti. V zvezi z očitkom toženke, da ogroženosti s strani mafije ni prijavil policiji, pa meni, da kaj takega od njega ni bilo pričakovati. Kar nekajkrat je bil namreč v stiku s policijo, in sicer ko ga je prijela zaradi posedovanja droge in ga zato tudi priprla. Pri enem izmed takšnih prijetij je tudi sodeloval s policijo in ji izdal imena prekupčevalcev. Očitno torej je, da če bi policija delovala kot bi morala, bi mu morala sama od sebe ponuditi zaščito, saj gre za mladoletnika in policiji bi moralo biti znano, kako nevarna je mafija in kakšna nevarnost preti tistim, ki se od mafije želijo distancirati in ki jih povrh vsega še izdajo. Poleg tega je navedel tudi, da ga je policija ob prijetju pretepla, kar je dodaten razlog, da zaupanja v policijo nima in torej ni razumno pričakovati, da se bo ob grožnjah s strani mafije na policijo vrnil. Izpostavlja tudi, da je bilo zaradi nenehne diskriminacije njegovo življenje v Maroku nevzdržno in da se je mafiji pridružil z namenom, da si nabere sredstva za zapustitev države. Res je sicer, da se je zavestno odločil pristopiti k mafiji, vendar pa je vprašanje, koliko prostovoljnosti v tem dejanju dejansko obstaja in koliko je bil v to v resnici prisiljen zaradi spleta vseh okoliščin. Tako je prepričan, da izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito, saj bi prišlo v primeru njegove vrnitve do nečloveškega ravnanja. Vrnil bi se v razmere, ki so bile zanj nevzdržne in prav gotovo niso primerne za normalen razvoj mladoletnika. To pomeni, da takšna vrnitev predstavlja resno škodo. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti s sodbo, s katero se tožniku prizna eden izmed statusov mednarodne zaščite; podrejeno, da zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

3. Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

6. V skladu z določbo 20. člena ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek te določbe). Status begunca se prizna državljanom tretje države, ki se zaradi strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek te določbe). Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot to določa 28. člen tega zakona in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek te določbe). Resna škoda skladno z 28. členom ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

7. Iz prošnje za mednarodno zaščito z dne 21. 8. 2017 izhaja, da je tožnik navedel, da je Berber ter da je za mednarodno zaščito zaprosil zato, ker išče boljše življenje. V Maroku nima ničesar, moral je preprodajati drogo, da je lahko preživel. Lahko bi končal v zaporu ali pa bi ga kdo ubil. Starši nimajo denarja niti za kruh - oče včasih dela, včasih pa ne. Drugi razlog je to, da je Berber in da je s strani arabskih prebivalcev soočen z rasizmom. Z zmerjanjem Arabcev se je soočal na cesti ali pred vrati njihove hiše, ko so ga ljudje zmerjali s čarovnikom. Vsakdanje težave je imel tudi s sosedi, ker so ga zmerjali, da je Berber. Na osebnem razgovoru z dne 6. 10. 2017 je izpovedal, da njegova družina prebiva v mestu Agadir oziroma v vasi ..., ki je del tega mesta. V osnovno šolo je prenehal hoditi v petem razredu in je ni zaključil. Takrat je bil star približno petnajst let. Izpovedal je, da ko je še hodil v šolo, v kateri so bili tudi arabski učitelji in otroci, je doživljal diskriminacijo. Učitelj ga je na primer, ko se je med poukom s prijateljem, ki je bil tudi Berber, pogovarjal v berberskem jeziku, tepel s palico po prstih, češ da mora govoriti arabsko. Včasih je moral ležati na mizi, učitelj pa ga je po stopalih tepel s palico ter ob tem včasih uporabljal zelo grde besede proti Berberom. Težave je imel tudi s sošolci, ki so ga včasih počakali na poti iz šole domov in ga pretepli, ker je Berber. To se je lahko zgodilo večkrat na mesec. Občasno so tudi k njim domov prišli Arabci in so jim po hiši zapisali slogane proti Berberom. Ko je njegova mama prišla ven in jih hotela odgnati, so jo obmetavali s kamenjem, da je objokana odšla v hišo. Včasih je odšel sam ven in se z njimi stepel, a na koncu jih je bilo vedno preveč, da bi mu uspelo. V nekem dogodku, star je bil med petnajst in šestnajst let, je od njihovega udarca padel v nezavest in moral v bolnico. Dobil je udarec v glavo. V bolnici A. je ostal pet ali šest dni. Ko je bil odpuščen iz bolnišnice, je odšel na policijo, da bi pretep prijavil, vendar policija ni naredila ničesar, kljub temu, da jim je povedal imena storilcev. Kasneje je še enkrat odšel na policijo vprašati, ali so kaj rešili v tem primeru, pa so ga zavrnili, češ da je Berber in da naj odide domov. Ko je bil star šestnajst let in pol, preden je odšel iz Maroka, so ga tri osebe, ko se je ponoči vrnil domov, ugrabile. Imeli so nož, s katerim so ga porezali po roki (tožnik je pokazal brazgotino na levi roki). Ko je prenehal hoditi v šolo, je iskal službo, a mu je nikjer ni uspelo dobiti iz razloga, ker je Berber. Počel je vse možno, celo pobiral smeti in prodajal še uporabne stvari, a čez čas je videl, da to ne pelje nikamor. Pomislil je, da če so ga nekoč že napadli in porezali, ga lahko ponovno ranijo ali celo ubijejo. Odločil se je, da bo zapustil Maroko. S starši je živel v revščini in zaradi tega si tudi ni mogel privoščiti odvetnika, s katerim bi se lahko zoperstavil osebam, ki so ga napadle in porezale. Povedal je, da Berberi v Maroku nimajo pravic in da so v majhni vasi, v kateri je prebival, v večini Arabci. Povedal je tudi, da je bil v zaporu dva ali tri dni, nato pa ga je policija izpustila. V zaporu je bil zato, ker je spoznal nekega preprodajalca mamil in se začel ukvarjati s preprodajo, saj je že vedel, da bo zapustil Maroko in je s tem hotel zaslužiti. To se je dogajalo po tem, ko je prišel iz bolnice zaradi pretepa. Preprodajalec je prišel sam do njega, če bi prodajal zanj in ker je bil mladoleten, ni vedel, da je to kaznivo. Zato je bil v zaporu sedemkrat. Preprodajal je mamila in alkohol. Policija ga je vprašala, od kod ima te stvari, in dejal je, da jih je našel na cesti. S preprodajo se je ukvarjal približno štiri mesece. Prenehal je zato, ker je videl, da to ogroža njegovo življenje. Tu gre za velike mafije. Skupino preprodajalcev je težko zapustiti. Nazadnje, ko ga je ujela policija, jim je povedal imena preprodajalcev, saj se je bal, da ga ne bi za dalj časa zadržali. Preprodajalec ga je nato vprašal, če je o njem povedal policiji, kar mu je zanikal. Meni, da bi težko živel v Maroku tudi v kakšnem drugem kraju, ker bi ga mafija zasledovala in želela, da še naprej preprodaja mamila zanje. Povedal pa je tudi, da se je udeleževal protestov za pravice Berberov ter da so policija in varnostniki takrat prišli na proteste in udeležence pretepali, ker so se borili za pravice naroda. Poudaril je tudi, da so Arabci vsaj desetkrat na mesec prišli na njihov dom, jih zmerjat, starša pa nista odšla na policijo, ker si nista upala, saj sta oba nepismena. Na osebnem razgovoru dne 25. 10. 2017 je še izpovedal, da je bil v šoli s strani učiteljev tepen vsak dan ter da je bil iz šole pregnan zaradi neznanja arabskega jezika in ker je Berber. Pojasnil je tudi, da v Maroku ni bil v zaporu, temveč je bil večkrat priprt - od enega do treh dni na različnih policijskih postajah. Vzrok priprtja pa je bil, da so pri njem našli drogo in alkohol. Protestov za pravice Berberov - šlo je za manjše demonstracije, se je udeležil morda šestkrat. To je bilo leta 2013 in 2014, in sicer so običajno protestirali pred policijsko postajo ali sodiščem v Agadirju. O protestih so ga obvestili člani organizacije za pravice Berberov, ki so tudi določili dan in kraj protesta. Podrobno je tudi opisal dogodek, ko so ga storilci pred njihovim domom pretepli, zaradi česar je moral v bolnico.

8. Po presoji sodišča, glede na gornje tožnikove navedbe v prošnji za mednarodno zaščito in njegove izpovedbe na obeh osebnih razgovorih, ni podlage za dokazno oceno toženke v izpodbijani odločbi v zvezi s presojo subjektivnih elementov pri utemeljevanju tožnikove prošnje (21. člen ZMZ-1), da se tožnik pri utemeljevanju svoje prošnje za mednarodno zaščito ni kar najbolj potrudil. S tem v zvezi se toženka sklicuje na dejstvo, da ni priskrbel, niti ni poskušal priskrbeti nobenih pisnih, uradnih dokazil. Vendar pa sodišče ugotavlja, da je na osebnem razgovoru dne 25. 10. 2017 tožnik s tem v zvezi izpovedal, da je sicer imel potrdilo o hospitalizaciji in zdravniški izvid, vendar ju je posredoval policiji in sodišču. V zvezi z morebitno predložitvijo teh dokazov je povedal, da ju je poskušal pridobiti ter da je s tem v zvezi klical očeta, ki pa je star in bolan in teh izvidov ne more pridobiti. Povedal je tudi, da je oče več kot enkrat odšel na policijsko postajo in poizvedoval, vendar so mu policisti rekli, da nimajo dokazov, da so se dogodki res zgodili tako, kot jih je navedel, saj so fantje, ki so ga napadli, podali nasprotujoče izjave. Iz povedanega sledi, da je tožnik na osebnem razgovoru pojasnil, zakaj ni mogel predložiti pisne dokumentacije. To pomeni, da je zaključek toženke, da se tožnik ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju prošnje, v nasprotju s podatki spisa.

9. Res mora prosilec v skladu z 21. členom ZMZ-1 sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena ZMZ-1) in da mora predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, do konca osebnega razgovora oziroma v roku, ki mu ga na osebnem razgovoru postavi uradna oseba (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vendar mora organ tudi po uradni dolžnosti ugotavljati dejansko stanje (prvi odstavek 23. člena ZMZ-1) in izdati zakonito ter pravilno odločitev.

10. Tako tožnik v tožbi utemeljeno ugovarja, da je glede vseh dokumentov, ki bi jih lahko predložil, podal jasne razlage, zakaj dokumentov ne more pridobiti. Ob tem sodišče poudarja, da je tudi izjava stranke lahko dokaz že po določbah 188. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), še posebej pa je to določeno v ZMZ-1, kjer se glede obstoja subjektivnih okoliščin za mednarodno zaščito odloča predvsem na podlagi izjav strank, če je izkazana splošna verodostojnost stranke (21. člen ZMZ-1) in njene izjave niso nekonsistentne, protislovne, malo verjetne oziroma v nasprotju z informacijami o izvorni državi. Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer zaključuje, da dvomi v tožnikove razloge zapustitve izvorne države in da so njegove izjave v postopku mednarodne zaščite malo verjetne ter da je podal preveliko število neprepričljivih in malo verjetnih izjav, zaradi katerih ni verjetno, da bi obstajali razlogi in se zgodili dogodki na način, kot ga je podal tožnik ter ugotavlja, da njegove izjave, ki jih je podal na policiji, ob predložitvi prošnje in na osebnih razgovorih niso bile skladne, s čimer pa se sodišče, glede na podatke spisa, ne strinja.

11. Na policijski postaji je tožnik res navedel, da je njegovo življenje v Maroku ogroženo zaradi plemenskih konfliktov. Ne drži pa zaključek toženke, da takšnega razloga v kasnejšem postopku ni več navajal. Vse njegove izjave, ki jih je podal v prošnji za mednarodno zaščito in na obeh razgovorih, namreč govorijo prav o plemenskih konfliktih, torej o konfliktih med Berberi in Arabci in o tožnikovih težavah zaradi tega, ker je pripadnik "plemena" Berberov. To pomeni, da je takšen zaključek toženke v izpodbijani odločbi v nasprotju s podatki iz spisa.

12. Prav tako ne drži zaključek toženke, da bi tožnik zgolj pavšalno navajal njegove težave, ki jih je imel iz razloga, ker je Berber iz revne družine v pretežno arabskem predelu mesta oziroma vasi. Zelo konkretno je namreč navajal posamezne dogodke, ki jih je tudi konkretizirano opisal (primerjaj: 7. točka obrazložitve te sodbe), tako da je takšen zaključek toženke prav tako v nasprotju s podatki upravnega spisa.

13. Tožnik v tožbi tudi utemeljeno opozarja, da bi morala toženka opraviti primerjavo njegovih izjav z viri o izvorni državi ter preučiti informacije o izvorni državi glede vprašanja, kakšne možnosti zaščite imajo mladoletniki berberske etnične pripadnosti, ki se želijo izključiti iz preprodajalske mreže v Maroku. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer navaja, da je tožnik v postopku predložil informacije o izvorni državi, vendar pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kako so predložena poročila vplivala na presojo toženke, saj jih v odločbi niti ne povzema in se do njih tudi ne opredeli.

14. Na tem mestu pa sodišče še pripominja, da toženka v postopku sploh ni upoštevala dejstva, da je bil tožnik v času njenega odločanja še mladoleten. V izpodbijani odločbi sicer res navaja, da gre za "domnevno" mladoletnega prosilca, vendar pa sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da mu je bila v postopku postavljena zakonita zastopnica in da je v dvomu potrebno postopek voditi v korist prosilca, torej v tem primeru šteti, da gre za mladoletno osebo in jo tako tudi obravnavati. Načelo otrokove največje koristi je namreč pri obravnavi mladoletnikov primarna skrb (15. člen ZMZ-1), na kar tožnik utemeljeno opozarja v tožbi.

15. Že na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da izpodbijana odločba nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 64. Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Zaradi učinkovitejšega vodenja ponovljenega postopka pa sodišče še dodaja, da bo morala toženka v ponovljenem postopku preučiti informacije o izvorni državi, ki jih je predložil tožnik že v prvem postopku, pa se toženka do njih ni konkretizirano opredelila ter po potrebi pridobiti tudi dodatne informacije o izvorni državi v zvezi s trditvami tožnika, saj bi iz razlogov, ki jih navaja tožnik v postopku, to je diskriminacija na podlagi pripadnosti etnični skupini - Berberov v Maroku, pri čemer gre za mlajšo osebo, ki je pripadnik revnega okolja in se želi izključiti iz mreže preprodajalcev drog, lahko izhajale posledice, zaradi katerih je prosilcu mogoče priznati status begunca oziroma subsidiarne zaščite. Zato bo morala toženka v ponovljenem postopku tožnikove izjave dokazno oceniti ob upoštevanju informacij o izvorni državi in morebitne nejasnosti razčistiti s ponovnim zaslišanjem tožnika (tudi v zvezi z očitkom, da za mednarodno zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času) ter po tako izvedenem postopku o zadevi ponovno odločiti. Skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je toženka v ponovljenem postopku vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovih stališč, ki se tičejo postopka.

16. Ker je toženka v izreku izpodbijane odločbe odločila samo, da se prošnja za mednarodno zaščito zavrne in ni odločila o dveh ločenih točkah izreka, in sicer tako, da bi najprej (v 1. točki izreka) odločila o statusu begunca in v 2. točki izreka še o subsidiarni zaščiti, sodišče ob tem še opozarja na stališče, ki ga je že zavzelo v svoji sodbi I U 2130/2018 z dne 7. 11. 2018 ter v nekaterih kasnejših sodbah, in sicer, da bo toženka morala odločati v ponovnem postopku v dveh točkah izreka. Z izdajo sodbe Sodišča EU v zadevi E.G. proti Sloveniji je namreč nastala nova pravna okoliščina, po kateri je potrebno o statusu begunca in o subsidiarni zaščiti sicer odločiti v enotnem postopku, vendar z dvema ločenima deloma izreka. Brez takšnega načina oblikovanja izrekov upravnih odločb v zadevah mednarodne zaščite sodbe Sodišča EU v zadevi E.G. proti Sloveniji ne bo mogoče uresničevati1. 17. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka je namreč ugotovilo, da je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in spisa zadeve očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

1 C-662/2017, E.G. proti Sloveniji, 18. 10. 2018, glej zlasti odstavka 45 in 67.