Jedro

Sodišča sicer v praksi zadeve v zvezi s priznanjem mednarodne zaščite zaradi kratkih zakonski rokov za odločanje, njihove narave in pomena za prosilce obravnavajo kot nujne, vendar tak status teh zadev ne izhaja iz izrecne zakonske ureditve, saj ZMZ česa takega ni določal, niti tega ne določa zdaj veljavni ZMZ-1. Vrhovno sodišče zato meni, da bi obravnava take zadeve kot nujne v smislu Odredbe, kar bi pomenilo, da roki tečejo enako kot v zadevah, ki so kot nujne določene z zakonom, pomenila poseg v pravico do pravnega sredstva brez zakonske podlage.

Ocena upravnega organa oziroma sodišča o tem, ali je zatrjevano nevarnost mogoče šteti za dejanja preganjanja, ki so dovolj resne narave in dovolj ponavljajoča, da pomenijo hudo kršitev temeljnih človekovih pravic in posledično ali je pri prosilcu podan utemeljen strah pred preganjanjem, je omejena in odvisna od dejstev in okoliščin, ki jih prosilec med postopkom navede v utemeljitev svojega strahu pred preganjanjem (21. člen ZMZ oziroma ZMZ-1). Pristojni organ sicer ugotavlja dejansko stanje po uradni dolžnosti, vendar, kot izhaja iz 22. člena ZMZ oziroma ZMZ-1, v okviru te dolžnosti preverja le izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi. Glede na to so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje pritožnika ni vprašalo o drugih grožnjah; o takih grožnjah bi namreč moral izpovedati sam.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke št. 2142-304/2014/70 (1312-09) z dne 23. 2. 2016, s katero je bil tožniku podeljen status subsidiarne zaščite za tri leta.

2. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožnik izpodbijal odločbo toženke v delu, v katerem mu je bil zavrnjen status begunca. Sodišče prve stopnje je v zvezi s presojo upravičenja do statusa begunca ugotovilo, da je bil tožnikov oče zaposlen pri mednarodni humanitarni organizaciji, ki je delovala v provinci Nangahar v Afganistanu, da so ga na poti domov ugrabili Talibani in da so zanj zahtevali plačilo odkupnine. Navedlo je še, da ugrabitve humanitarnih delavcev potrjujejo poročila EASO in UNHCR, iz njih pa izhaja tudi ogroženost družinskih članov oseb, ki podpirajo mednarodno skupnost v Afganistanu. Vendar pa je presodilo, da so v zvezi z okoliščinami, zaradi katerih naj bi zapustil Afganistan, v tožnikovi izpovedbi izrazita neskladja, za katera ni navedel opravičljivega razloga.

3. Tako je tožnik po tem, ko je toženka v odločbi ugotovila, da ni mogel ne po prvem1, ne po drugem2 grozilnem pismu Talibanov zapustiti Afganistana, v tožbi spremenil svojo izjavo in trdil, da je vse v postopku predložene dokaze, vključno s pismi Talibanov, prejel naknadno, ko je že bil v Evropi, na zaslišanju na glavni obravnavi pa znova, da je dve pismi prejel že v Afganistanu in da je odšel iz Afganistana, preden je prejel tretje3 pismo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvo pismo Talibanov datirano z 12. 10. 2014, drugo s 27. 10. 2014, tretje pa s 16. 11. 2014. Ocenilo je, da je sicer mogoče, da je tožnik izginotje očeta prijavil 12. 9. 2014 in bil kot prosilec za mednarodno zaščito registriran na Švedskem 1. 10. 2014, vendar je presodilo, da tožnik pred zapustitvijo Afganistana ni vedel za grožnje Talibanov. Veleposlaništvo Italije je namreč prejelo tožnikov potni list zaradi pridobitve vize za vstop v Republiko Slovenijo že 26. 8. 2014, potni list pa mu je bil izdan 20. 8. 2014, kar pomeni, da mu je mamin bratranec urejal dokumente za odhod iz Afganistana že tri tedne pred očetovim izginotjem. Poleg tega tožnik ni omenil, da bi bil kdo od njegovih družinskih članov, ki sedaj živijo v Kabulu, ogrožen s strani Talibanov zaradi humanitarnega dela njihovega očeta oziroma moža pred šestimi leti.

4. Po presoji sodišča prve stopnje zato tožnik ni izkazal, da je iz Afganistana pobegnil zaradi strahu pred izraženimi in nanj usmerjenimi dejanji preganjanja v smislu drugega odstavka 23. člena ZMZ-1. Poleg tega ni zatrjeval nobenih drugih oziroma nadaljnjih groženj, ki bi bile usmerjene nanj ali na druge družinske člane, ki zdaj bivajo v Kabulu, zato po presoji sodišča prve stopnje v času, ko je minilo šest let od izginotja oziroma zatrjevanega umora njegovega očeta, ni izkazal utemeljenega strahu, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo v prihodnosti lahko prišlo do preganjanja na podlagi pripisanega političnega prepričanja. Sodišče je pojasnilo še, da je toženka uporabila previsok dokazni standard glede ugotavljanja utemeljenega strahu pred preganjanjem, saj se ta standard tudi glede ugotavljanja konkretnega historičnega dogodka, za kar je šlo v obravnavani zadevi, zgolj "približa 50 %" oziroma morajo obstajati "dovolj resni razlogi" za oceno, da se je zatrjevani dogodek res zgodil. Zato je toženka tožniku naložila preveliko dokazno breme (standard gotovosti), vendar ta napaka ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, ker jo je sodišče odpravilo.

5. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je vložil pritožbo, v kateri navaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji skladnosti izjav pritožnika uporabilo višji dokazni standard, kot izhaja iz "uveljavljene sodne prakse". Poleg tega pri tej presoji ni upoštevalo oddaljenosti dogodka in psihofizičnega stanja pritožnika. Glede očitkov sodišča prve stopnje, da ni omenil, da je bil s strani talibanov ogrožen še kakšen njegov družinski član in da ni omenil še kakšnih drugih groženj kot teh iz pisem, pritožnik opozarja, da ga v zvezi s takimi okoliščinami ni nihče nič vprašal. Sodišču prve stopnje očita še, da ni upoštevalo, da so navedbe v pismih potrjene v informacijah iz izvorne države, čeprav je ob tem ugotovilo, da je v provinci Nangahar stopnja oboroženega nasilja tolikšna, da obstajajo utemeljeni razlogi za oceno, da bi zgolj prisotnost na tem območju pomenila realno tveganje za resno škodo. Meni, da se sodišče prve stopnje ne sme sklicevati na pritožnikove izjave in jih preverjati le ozko po datumih, ampak mora upoštevati vse okoliščine iz province. V zvezi s presojo, da ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem na podlagi pripisanega političnega prepričanja v primeru vrnitve v izvorno državo, pritožnik pojasnjuje, da je ves čas postopka navajal iste razloge, in sicer da je zaradi humanitarnega dela svojega očeta v izvorni državi ogrožen. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in pritožniku prizna status begunca.

6. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem izraža dvom v pravočasnost pritožbe.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba pritožniku vročena 16. 11. 2020. Na podlagi Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča o posebnih ukrepih4 (v nadaljevanju Odredba) procesni roki v nenujnih zadevah niso tekli od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021. Sodišča sicer v praksi zadeve v zvezi s priznanjem mednarodne zaščite zaradi kratkih zakonski rokov za odločanje, njihove narave in pomena za prosilce obravnavajo kot nujne, vendar tak status teh zadev ne izhaja iz izrecne zakonske ureditve, saj Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) česa takega ni določal, niti tega ne določa zdaj veljavni ZMZ-1. Vrhovno sodišče zato meni, da bi obravnava take zadeve kot nujne v smislu Odredbe, kar bi pomenilo, da roki tečejo enako kot v zadevah, ki so kot nujne določene z zakonom, pomenila poseg v pravico do pravnega sredstva brez zakonske podlage. K temu sodišče dodaja še, da tudi v primerljivi situaciji, ki jo ureja deveta točka tretjega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih, velja, da se za nujne zadeve štejejo (...) zadeve, za katere tako določa zakon. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato v konkretnem primeru treba šteti, da gre v smislu Odredbe za nenujno zadevo, tako da se je petnajstdnevni rok za vložitev pritožbe (ki je ob upoštevanju Odredbe začel teči 1. 2. 2021) iztekel 15. 2. 2021. Pritožba, vložena 15. 2. 2021, je torej pravočasna, zato jo je Vrhovno sodišče v nadaljevanju presojalo po vsebini.

9. Prav tako uvodoma Vrhovno sodišče ugotavlja, da v pritožbi ni izrecno navedeno, iz katerih pritožbenih razlogov je vložena. Kot je mogoče razumeti pritožbene navedbe pa se pritožnik pritožuje predvsem zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve postopka v upravnem sporu.

10. Pritožnikova navedba, da je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni uporabilo višji dokazni standard od uveljavljenega v sodni praksi, je neobrazložena, saj pritožnik ne navaja sodne prakse, od katere naj bi takšno stališče odstopalo, ne kakšen dokazni standard naj bi moralo sodišče uporabiti. Vrhovno sodišče se zato do te pavšalne navedbe ne more opredeliti.

11. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri presoji skladnosti pritožnikovih izjav ni upoštevalo oddaljenosti dogodka in njegovega psihofizičnega stanja ter da ni upoštevalo vseh okoliščin iz province, ampak se je na njegove navedbe sklicevalo in jih preverjalo samo ozko po datumih, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč svojo dokazno oceno gradilo tako na izjavah pritožnika kot tudi na listinskih dokazih, ki jih je predložil pritožnik sam, pri tem pa je upoštevalo tudi informacije iz izvorne države. Bistvo te dokazne ocene je, da je pritožnik (prek maminega bratranca) svoje dokumente za odhod urejal že tri tedne pred dogodki, ki naj bi bili razlog za njegovo zapustitev Afganistana. Sodišče prve stopnje je zato menilo, da pritožnik države ni mogel zapustiti zaradi grozilnih pisem Talibanov oziroma da ni uspel izkazati, da je izvorno državo zapustil zaradi groženj Talibanov.

12. Sodišče prve stopnje na podlagi take dokazne ocene pritožniku ni verjelo, da je bil v izvorni državi že izpostavljen preganjanju oziroma da mu je to že grozilo, iz pritožbe pa ne izhaja, zakaj naj bi bila ta dokazna ocena napačna. Pritožnik namreč ne navaja, katera od njegovih navedb naj bi bila zaradi oddaljenosti dogodkov in njegovega psihofizičnega stanja napačna, niti da bi bili napačni podatki o datumu izdaje potnega lista oziroma datumi na grozilnih pismih in na dopisu policije. Zato ni izkazano dejstvo, ki po drugem odstavku 23. člena ZMZ-1 pomeni resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem.

13. Ker pritožnik ni omenil niti kakšnih drugih oziroma nadaljnjih groženj, ki bi bile v obdobju šestih let po zatrjevanem očetovem izginotju in umoru usmerjene nanj ali na njegove družinske člane, ki zdaj živijo v Kabulu, je sodišče prve stopnje presodilo tudi, da ni utemeljen strah, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen dejanjem preganjanja v smislu 26. in 27. člena ZMZ-1. 14. Te dokazne ocene pritožnik ne more izpodbiti zgolj z navedbo, da ga o tem ni nihče vprašal ter da je ves čas navajal iste razloge, in sicer da je zaradi humanitarnega dela svojega očeta v izvorni državi ogrožen. Ocena upravnega organa oziroma sodišča o tem, ali je zatrjevano nevarnost mogoče šteti za dejanja preganjanja, ki so dovolj resne narave in dovolj ponavljajoča, da pomenijo hudo kršitev temeljnih človekovih pravic in posledično ali je pri prosilcu podan utemeljen strah pred preganjanjem, je omejena in odvisna od dejstev in okoliščin, ki jih prosilec med postopkom navede v utemeljitev svojega strahu pred preganjanjem (21. člen ZMZ oziroma ZMZ-1). Pristojni organ sicer ugotavlja dejansko stanje po uradni dolžnosti, vendar, kot izhaja iz 22. člena ZMZ oziroma ZMZ-1, v okviru te dolžnosti preverja le izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi.5 Glede na to so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje pritožnika ni vprašalo o drugih grožnjah; o takih grožnjah bi namreč moral izpovedati sam.

15. Nadalje je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v provinci Nangahar stopnja oboroženega nasilja tolikšna, da obstajajo utemeljeni razlogi za oceno, da bi zgolj prisotnost na tem območju pomenila realno tveganje za resno škodo, relevantna zgolj za presojo izpolnjevanja pogojev za subsidiarno zaščito. Gre namreč za dokazni standard resne škode, ki jo določa tretja alineja 28. člena ZMZ oziroma ZMZ-1, in ne za razlog za priznanje statusa begunca.6

16. Ker se pritožbene navedbe tako niso izkazale za utemeljene, Vrhovno sodišče pa tudi ni naletelo na kršitve, na katere mora v pritožbenem postopku paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

1 V prvem pismu naj bi Talibani za tožnikovega očeta zahtevali odkupnino in grozili z njegovo smrtjo. 2 V drugem pismu naj bi pisalo, da so tožnikovega očeta ubili in je sedaj na vrsti tožnik. 3 V tretjem pismu naj bi pisalo, da bodo zaradi neplačila odkupnine našli in ubili tudi tožnika. 4 Predsednik Vrhovnega sodišča je dne 13. 11. 2020 izdal Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije, na podlagi katere med drugim procesni roki v nenujnih zadevah v skladu s četrtim odstavkom 83. člena Zakona o sodiščih ne tečejo. Predsednik Vrhovnega sodišča je nato 28. 1. 2021 izdal novo odredbo, s katero je določeno, da se s 1. 2. 2021 nadaljuje tek procesnih rokov in rokov za uveljavljanje pravic v sodnih postopkih, ki so bili začasno ustavljeni. 5 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017. 6 Oceno, kdaj intenzivnost nasilja oziroma tveganja doseže prag, določen v 15(c) členu Kvalifikacijske direktive oziroma tretji alineji 28. člena ZMZ-1, je Sodišče Evropske Unije opredelilo v zadevi Elgafaji (C-465/07).