Jedro

Odškodninska tožba zaradi sodniške napake ni pravno sredstvo zoper odločbo, s katero naj bi bila ta storjena. Sodišče v tovrstnem odškodninskem sporu o argumentih, ki se nanašajo na sporni predmet prejšnje pravde in so že bili obravnavani v zatrjevano protipravni sodni odločbi iz nje, ne razpravlja ponovno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je moral na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 601/2002-I z dne 5. 3. 2004 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1440/2004 z dne 24. 11. 2004)(1) vrniti parc. št. 1638 k. o. ... v neposredno posest njenemu lastniku, prosto zgradb, premičnih stvari in oseb, ter opustiti nadaljnja poseganja vanjo. To je pomenilo, da je moral odstraniti betonarno s pomožnimi objekti. V konkretni pravdi tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (stroški izgradnje objektov, pridobitve upravne dokumentacije, komunalne opremljenosti zemljišča, rušenja objektov in odvoza odvečnih izdelkov na deponijo, izguba zaslužka in dobička) v višini 313.523,72 EUR in nepremoženjsko škodo (duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti) v višini 30.000 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo je tožnik vložil dovoljeno revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Sodišče druge stopnje ni obrazložilo, na kakšno pravno podlago opira svojo odločitev in kateri dokazi jo potrjujejo. Poleg obremenjenosti z bistveno procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pa je izpodbijana sodba tudi materialnopravno zmotna. S to odločitvijo je sodišče poseglo v revidentove temeljne človekove pravice (14. in 22. člen Ustave RS). Po presoji tožnika odločitev višjega sodišča ni utemeljena s pravnimi argumenti; je povsem samovoljna in arbitrarna. Sodišče je z razlago dalo zakonu vsebino, ki je nezdružljiva s človekovo pravico; ni prepričljivo odgovorilo na prav vse relevantne navedbe tožnika in ni razumno pravno argumentiralo svojih stališč. Podana je kršitev 22. člena Ustave RS (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up 232/00). Tožnik enako kot v pritožbi poudarja, da je šlo v konkretnem primeru za vprašanje protipravnosti ravnanj tako sodišča kot tudi upravnega organa. V tožbi je jasno in nedvoumno izpostavil dejstvo nezakonitega ravnanja upravnega organa, ki mu je izdal upravne akte za gradnjo in kasneje uporabo njegovih objektov, in sodišča, ki je v posledici lastninskopravnega razmerja dovolilo odstranitev teh objektov. Ravnanje sodišča, ki je omogočilo odstranitev revidentovih objektov, čeprav je bilo zanje izdano pravnomočno uporabno dovoljenje, je protipravno in nima podlage v zakonu. Upravno dovoljenje je z očitnim protipravnim ravnanjem sodišča izgubilo svojo moč in veljavnost; sodišče je nezakonito poseglo v pravnomočni upravni akt. Revident priznava, da je opustil zemljiškoknjižno ureditev stanja zemljišča, vendar to ne more pomeniti, da je gradil v nasprotju z gradbenim dovoljenjem in da se mu danes lahko odstranijo legalno zgrajeni objekti. Upravni organ ni ugotovil nobene kršitve predpisov, zaradi katere ne bi bilo mogoče izdati uporabnega dovoljenja. To je pravnomočno in objekti so vrisani v zemljiški kataster. Revident je pridobil trajno pravico uporabljati objekt. Če bi šlo za gradnjo v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, tožnik ne bi mogel dobiti uporabnega dovoljenja, pa ga je. Upravni organ je torej z izdajo uporabnega dovoljenja ravnal protipravno, saj za njegovo izdajo ni imel podlage v veljavnem zakonu. Poleg tega je revident svojo pravico nemoteno izvrševal več kot 30 let. Država je v upravnem aktu (gradbenem dovoljenju) naložila obveznost (ureditev zemljiškoknjižnega stanja), ki je tožnik ni izpolnil, država pa tudi ni ničesar storila, da bi ga k temu prisilila. Nasprotno, podelila mu je uporabno dovoljenje. Tožnik je zaupal v načelo pravne države; pravica mu je bila podeljena. Ne drži, da odškodnine ni zahteval zaradi nezakonitih upravnih dovoljenj. Svoj zahtevek je vseskozi opiral na trditev o nezakonitosti ravnanja države. Revidentu sploh ni bila dana možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Zaradi opustitve zaslišanja tožnika si sodišče ni moglo ustvariti objektivne slike o pomembnih dejstvih, zaradi česar so bila kršena pravila, ki se nanašajo na zaslišanje stranke kot dokaznega sredstva. S tem je bila revidentu kršena pravica do ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijski očitki o tem, da naj bi bila izpodbijana sodba (sodišča druge stopnje) povsem neobrazložena in obremenjena z absolutno bistveno procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, so presplošni, da bi jih Vrhovno sodišče (lahko) obravnavalo.(2) Kljub temu velja pripomniti, da i zpodbijana sodba več kot zadosti zahtevanemu standardu obrazloženosti in da se sodišče druge stopnje ni dolžno opredeliti do prav vseh pritožbenih navedb, kot povsem zgrešeno meni revident, ampak le do tistih, ki so dopustne in – po (razumni) presoji sodišča – za odločitev bistvenega pomena.(3) Neutemeljene so tudi nadaljnje revizijske navedbe o kršitvah temeljnih človekovih pravic in svoboščin.

Zgolj tožnikovo nestrinjanje z materialnopravno presojo sodišč nižjih stopenj in njegovo n

ezadovoljstvo s stališči, ki jih je glede njegovih pritožbenih ugovorov zavzelo višje sodišče , še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).(4) Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo RS, ali če bi bila odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno. Tega izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju. Tožnik tudi ne more uspeti z očitkom opustitve njegovega zaslišanja in (povsem pavšalnim) očitanjem kršitve pravice do izjave, in sicer že zato, ker ju je prvič podal (šele) v reviziji, torej nepravočasno, pri čemer sploh ne trdi, da teh kršitev ni mogel grajati prej –

v pritožbi (primerjaj prvi odstavek 286.b člena ZPP), ne gre pa za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in za katero velja izjema iz drugega odstavka 286.b člena ZPP.

7. Res je sicer, da je revident v tožbi (med drugim) navedel, da tudi ravnanje upravnega organa očitno ni bilo pravilno in zakonito, vendar mu je že sodišče druge stopnje pravilno pojasnilo, da je (bilo) bistvo njegove trditvene podlage v tej odškodninski pravdi poskus prikaza protipravnosti pravnomočne sodbe iz zadeve, vodene pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 601/2002-I ,(5)

zaradi nasprotovanja pravnomočnim in veljavnim upravnim dovoljenjem. Tožnik je škodo, katere povračilo uveljavlja, (pravočasno) vzročno in časovno jasno in nedvoumno povezal (edino) z zatrjevano nezakonito odločitvijo sodišč v pravdi za varstvo lastninske pravice. Premoženjska in nepremoženjska škoda, ki jo in kakor jo uveljavlja, naj bi mu nastala zaradi protipravne oblastvene odločitve države, da odredi odstranitev objektov, ki so bili zgrajeni na podlagi vseh veljavnih upravnih dovoljenj.(6) Drugačne revizijske navedbe (lahko) pomenijo zgolj sprenevedanje. Drži tudi, da sta oba sklopa revidentovih trditev o protipravnosti (na eni strani upravnega organa, na drugi strani sodišča) v logičnem nasprotju.

8. Pravica do povračila škode, ki je posledica sodnikovega protipravnega ravnanja, je ustavno zajamčena (26. člen Ustave RS). V okviru odškodninske odgovornosti države za sodniške napake ima standard protipravnosti ravnanja drugačno vsebino kot v primeru splošnega civilnega delikta. Pri tej presoji je treba po ustaljeni sodni praksi (v prvi vrsti) izhajati iz narave sodnikovega dela. Zanjo je značilna prosta dokazna ocena in neodvisnost sodnikov pri sojenju na vseh stopnjah. Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja zato ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Narava pravnega odločanja je takšna, da pogosto omogoča različno oceno izvedenih dokazov in tudi

različno razlago pravnih predpisov . O sodnikovem protipravnemu ravnanju lahko zato govorimo le v primeru grobih kršitev sodniške dolžnosti – samovolje pri razlagi (materialnega in procesnega) prava, v nekaterih primerih tudi pri ugotavljanju dejanskega stanja (oboje izraženo prek očitne napačnosti), zlorabe oblasti, korupcije idr., torej le pri najhujših oblikah protipravnosti.(7)

9. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da možnosti presoje o zatrjevani protipravnosti sodnikovega ravnanja v odškodninskem sporu pravnomočnost sodne odločbe sicer ne preprečuje,(8) vendar je treba upoštevati, da odškodninska tožba ni pravno sredstvo zoper odločbo, s katero naj bi bila storjena sodniška napaka. Glede na revizijske navedbe (in siceršnjo trditveno podlago tožnikove odškodninske tožbe) je treba posebej poudariti, da je tema obravnavanja v enem in drugem sporu (sporni predmet) različna, stranki sta drugi.(9) S odišče v tovrstnem odškodninskem sporu o argumentih, ki se nanašajo na sporni predmet prejšnje pravde in so že bili obravnavani v zatrjevano protipravni sodni odločbi iz nje, ne razpravlja ponovno.(10) Prav tako (oziroma zato) je predpostavka za nastanek obravnavane odškodninske obveznosti države, da je prizadeta stranka izčrpala pravna sredstva, s katerimi bi v za to predvidenem postopku dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne pravnomočne sodne odločbe.(11)

10. Sodišči nižjih stopenj sta bili torej dolžni grajano pravnomočno odločitev (iz vindikacijske oziroma lastninske pravde) obravnavati le v okvirih, ki so opisani v 8. in 9. točki te odločbe. P ritrditi je treba njuni presoji, da t ožnik v konkretni odškodninski pravdi ni izkazal že tega, da je (bila) pravnomočna odločitev v tisti pravdi materialnopravno zmotna (ali procesno pomanjkljiva), tega, da bi v njej prišlo do kakšne takšne očitne in hude sodniške napake, ki je lahko podlaga odškodninske odgovornosti države na podlagi 26. člena Ustave RS, pa sploh ne.

Nasprotno: pravnomočna odločitev v vindikacijski pravdi je (bila) materialnopravno (in procesno) brezhibna. Tožnik v tisti pravdi je dokazal svojo lastninsko pravico na nepremičnini

parc. št. 1638 k. o. ...

in dejstvo, da je (bila) ta v dejanski oblasti toženca (sedanjega tožnika), kar je utemeljevalo njegov tožbeni zahtevek,(12) sedanji tožnik pa z uveljavljanjem zahtevkov nasprotne tožbe, da je na tem zemljišču pridobil lastninsko pravico oziroma drugo (omejeno) stvarno pravico, ni uspel.(13) Revident (je) svojo „trajno pravico uporabljati objekt“ vztrajno utemeljuje (utemeljeval) z upravnimi dovoljenji, predvsem z uporabnim dovoljenjem, ki se nanaša na betonarno s silosi in betonsko ploščadjo (in ne na nepremičnino parc. št. 1638 k. o. ...) in (seveda) ni takšen pravni naslov, ki bi ga upravičeval do rabe oziroma posesti tuje stvari –

nepremičnine.(14)

(15)

Zgolj dejstvo, da se revident s takšno presojo sodišč, ki so odločala v vindikacijski pravdi, (še vedno) ne strinja, ne pomeni, da je njihova odločitev protipravna v smislu 26. člena Ustave RS.

11. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

Op. št. (1): Primerjaj tudi sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 240/2005 z dne 22. 2. 2007. Op. št. (2): Vrhovno sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato mora biti ta revizijski razlog obrazložen, kar pomeni, da je treba vsak očitek bistvene procesne kršitve konkretizirati; primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 38/2005 z dne 21. 9. 2006. Op. št. (3): Primerjaj sklep Ustavnega sodišča RS Up 252/01 z dne 22. 4. 2003. Op. št. (4): Primerjaj sklepa Ustavnega sodišča RS Up 147/99 z dne 11. 6. 2001 in Up 164/98 z dne 20. 11. 2001. Op. št. (5): V njej je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine parc. št. 1638 k. o. Mengeš zahteval njeno vrnitev v neposredno posest, prosto zgradb, premičnih stvari in oseb, sedanji tožnik pa je z nasprotno tožbo uveljavljal ugotovitev svoje lastninske pravice na sporni nepremičnini (primarni zahtevek), sklenitev kupne pogodbe za del sporne nepremičnine (prvi podredni zahtevek), ugotovitev obstoja služnostne pravice (drugi podredni zahtevek) oziroma stavbne pravice (tretji podredni zahtevek) . Revident je v tej pravdi v celoti propadel. Op. št. (6): Gre za stroške izgradnje objektov, pridobitve upravne dokumentacije, komunalne opremljenosti zemljišča, rušenja objektov in odvoza odvečnih izdelkov na deponijo, izgubo zaslužka in dobička ter duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti.

Op. št. (7): Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 556/2002 z dne 13. 11. 2003, II Ips 1014/2007 z dne 13. 1. 2011, II Ips 101/2010 z dne

15. 12. 2011 idr.

Op. št. (8): Primerjaj pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 12. 1995, Pravna mnenja VSS 2/95, str. 5. Op. št. (9): Primerjaj J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis 2013, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2013, str. 187 in 188. Op. št. (10): Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 142/2005 z dne 18. 12. 2007 in II Ips 139/2011 z dne 22. 9. 2011. (Gole) trditve o nepravilnem odločanju sodišča (v pravnomočno končani zadevi) še ne pomenijo takšne stopnje protipravnosti, ki bi imela za posledico odškodninsko odgovornost države.

Op. št. (11): Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 1014/2007 z dne 13. 1. 2011 in II Ips 879/2008 z dne 29. 3. 2012. Op. št. (12): Primerjaj 37. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ter prvi odstavek 266. člena in 268. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

Op. št. (13): Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 240/2005 z dne 22. 2. 2007. Revident je svojo obrambo proti tožbenemu zahtevku (in svoj glavni nasprotni tožbeni zahtevek) opiral na določbe stvarnopravnih predpisov, zlasti ZTLR, o gradnji na tujem svetu. Za odločitev o tem vprašanju je bila ključna okoliščina, da je bilo sporno zemljišče do konca njegove gradnje v družbeni lastnini, saj fizični osebi na zemljišču v družbeni lastnini noben predpis ni omogočal pridobitve lastninske pravice z gradnjo. Prav tako ni bila podana tožnikova dobra vera.

Op. št. (14): Lastninska pravica je stvarna pravica z najširšim spektrom upravičenj. Slovenski pravni red, enako kot primerljivi, v načelu ne dopušča omejitev lastninske pravice; izjeme lahko določi le zakon, prav tako je lastninsko pravico dopustno omejiti po volji lastnika. Namen upravnih potrdil, dovoljenj in predpisov o gradnji je v varstvu javnega interesa, ne pa v oblikovanju kakšnega civilnopravnega razmerja (podeljevanju kakšnih civilnopravnih upravičenj). Uporabno dovoljenje je tako (zgolj) odločba, s katero tisti upravni organ, ki je izdal gradbeno dovoljenje, dovoli začetek uporabe objekta, in sicer na podlagi poprej opravljenega tehničnega pregleda, s katerim se ugotovi (zgolj), ali je objekt zgrajen v skladu z gradbenim dovoljenjem in ali bo izpolnjeval predpisane bistvene zahteve glede določenih tehničnih značilnosti (mehanske odpornosti in stabilnosti, varnosti pred požarom, higienske in zdravstvene zaščite, varnosti pri uporabi idr.) –

primerjaj 17. člen in naslednje takrat veljavnega Zakona o ureditvi določenih vprašanj s področja graditve investicijskih objektov (Ur. l. SRS, št. 10/1968) ter 11., 11.1. in 11.2. točko prvega odstavka 2. člena, 9. ter 89. člen in naslednje sedaj veljavnega Zakona o graditvi objektov (ZGO-1).

Op. št. (15): Poleg tega tožnik (nekorektno) prezre še nekaj pravno pomembnih dejstev, na primer to, da se je s pogodbo o zakupu sporne nepremičnine, ki jo je 20. 6. 1970 sklenil s Krajevno skupnostjo Mengeš, zavezal, da bo po njenem prenehanju na zakupljeni parceli vzpostavil prejšnje stanje (da bo torej po prenehanju zakupa objekte odstranil).