Jedro

Standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje se presoja po merilih, ki jih določa ZBPP v drugem odstavku 13. člena, kar pomeni, da mesečni dohodek ne sme presegati dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka na osebo. Prejemki tožničine družine na člana ne dosegajo dvakratnika minimalnega dohodka (538,40 EUR), kar je podlaga ne le za odobritev obročnega plačila sodne takse, temveč tudi za njeno zmanjšanje. Pritožbeno sodišče glede na ugotovljeno višino rednega dohodka pritožnice meni, da ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodne takse v celoti, ampak le za delno oprostitev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi: „Toženo stranko se delno oprosti plačila sodne takse za pritožbo in se ji sodna taksa določi v višini 160,00 EUR.

Tožena stranka je dolžna sodno takso plačati v štirih zaporednih mesečnih obrokih po 40,00 EUR, tako, da prvi obrok zapade v plačilo 15. dan od prejema tega sklepa, naslednji trije obroki v istem znesku pa vsakega 18. dne v naslednjih mesecih.“

II. V preostalem (glede odločitve o zavrnitvi predloga za popolno oprostitev plačila sodne takse) se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v tem obsegu potrdi.

III. Pritožnica sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženki odobrilo obročno plačilo sodne takse za pritožbo v skupnem znesku 240,00 EUR, in sicer v štirih zaporednih mesečnih obrokih po 60,00 EUR, tako, da prvi obrok zapade v plačilo 15. dan od prejema tega sklepa, naslednji trije obroki v istem znesku pa vsakega 18. dne v naslednjih mesecih. V preostalem delu je predlog toženke za taksno oprostitev zavrnilo.

2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila toženka in navedla, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo, da znaša mesečni dohodek toženke 430,50 EUR na družinskega člana, nato pa zmotno zaključilo, da ob takšnem dohodku in ob višini sodne takse ne bodo občutno zmanjšana sredstva za preživljanje toženke in njene šestletne hčerke. Povprečni dohodek toženke na družinskega člana ne dosega niti dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka in je nižji za skoraj 100,00 EUR. Dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka predstavlja tisto mejo, ki še omogoča preživetje družini, še posebej v danem primeru, ko toženka živi sama z mladoletno hčerko in skrbi za njeno vzgojo, varstvo in razvoj. Če bi toženka morala plačati v izpodbijanem sklepu določeno takso, bi ji v naslednjih štirih mesecih ostal na družinskega člana znesek 400,00 EUR, kar pa ne zadostuje za preživetje toženke in njene hčerke. Toženka se sklicuje še na ustavno odločbo U-I 191/2014-16 z dne 12. 2. 2015. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zakon o sodnih taksah (ZST-1) v 11. členu določa pogoje za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-191/14-16 z dne 12. 2. 2015 ugotovilo neskladje določbe prvega odstavka 11. člena ZST-1 z Ustavo in določilo, da do odprave ugotovljenega neskladja sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti, kadar je plačilo sodne takse v postopkih, za katere se uporablja Zakon o pravdnem postopku (ZPP), procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja, tudi če stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela, če bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati.

5. Po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje mesečni dohodek toženke na člana njenega gospodinjstva znaša 430,50 EUR, zato je pravilen zaključek, da toženka ne bi bila upravičena do socialne pomoči, če bi zanjo zaprosila (tretji odstavek 6. člena ZSVarPre).

6. Pritožba napada nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje in sicer, da ob taki višini dohodka na člana gospodinjstva ob odobritvi obročnega plačila (tretji odstavek 11. člena ZST-1) s celotnim plačilom takse ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljata toženka in njena hči. 7. Standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje se presoja po merilih, ki jih določa ZBPP v drugem odstavku 13. člena, kar pomeni, da mesečni dohodek ne sme presegati dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka na osebo. Prejemki tožničine družine na člana ne dosegajo dvakratnika minimalnega dohodka (538,40 EUR), kar je podlaga ne le za odobritev obročnega plačila sodne takse, temveč tudi za njeno zmanjšanje. Pritožbeno sodišče glede na ugotovljeno višino rednega dohodka pritožnice meni, da ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodne takse v celoti, ampak le za delno oprostitev.

8. Pritožbi je zato delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo (3. točka 365. člena ZPP) tako, da je sodno takso znižalo za tretjino, za plačilo preostanka v višini 160,00 EUR pa odobrilo plačilo v štirih zaporednih mesečnih obrokih. Takšen znesek bo pritožnica zmogla plačati, ne da bi bilo ogroženo preživljanje nje in njene hčere, še vedno pa bo zadoščeno tudi fiskalnemu interesu države, ki je v ozadju obveznosti plačevanja sodnih taks. V ostalem delu (kjer se zahteva oprostitev sodne takse v celoti) je pritožba neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj ne gre za stroške potrebne za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

10. O pritožbi je skladno s prvim odstavkom 366.a člena ZPP odločila sodnica posameznica.