Jedro

Pravica do povračila stroškov na delo in z dela je zakonska pravica. Za zakonske pravice kot minimum, ki ga je zaradi varstva šibkejše stranke pogodbe o zaposlitvi (delavca) predpisal že zakonodajalec, velja pravilo, da se jim delavec ne more odpovedati. Tako se tožnica pravici do povračila stroškov na delo in z dela ni mogla odpovedati, kar pomeni, da je nebistvenega pomena vsebina sporazuma o razvezi pogodbe o zaposlitvi oziroma zapis, da je s plačilom zneskov, ki so navedeni v sporazumu, tožena stranka poravnala vse obveznosti iz delovnega razmerja. Prav tako nebistvenega pomena je, da je tožnica povračilo stroškov prevoza na delo in z dela zahtevala šele po prenehanju delovnega razmerja in da višina tega povračila presega višino neto plače, ki jo je prejemala pri toženi stranki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici stroške prevoza na delo in z dela v višini 13.104,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe, od dni zapadlosti, ki so prav tako razvidni iz izreka sodbe, do plačila (1. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.555,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožnica. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 430/2009 z dne 13. 1. 2010, da naj upošteva izpoved tožnice in izpovedi prič N.F. in D.M., ne pa neskladnih izpovedi prič T.Z., B.L. in P.B.. Poleg tega je pritožbeno sodišče še navedlo, da bi morala tožena stranka, v kolikor tožnica ni prebivala na naslovu, ki ga je navedla kot svoje prebivališče in ki je zapisan v pogodbi o zaposlitvi, dokazati, kje je v spornem obdobju prebivala. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izpoved tožnice in njene mame N.F. neargumentirano ocenilo za neverodostojni, svojo odločitev je oprlo na povsem neskladne izpovedi prič T.Z., B.L. in P.B. ter zaključilo, da je tožnica v spornem obdobju prebivala v Ljubljani, pri čemer ni ugotovilo, na katerem naslovu. Poleg tega je kot relevanten dokaz štelo sporazum o razvezi pogodbe o zaposlitvi, glede katerega je že v sodbi opr. št. I Pd 677/2007 z dne 4. 2. 2009 presodilo, da je predložen prepozno. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je pojasnilo, da izvedba tega dokaza (vpogleda v sporazum) ni zavlekla postopka, v obrazložitvi prve sodbe opr. št. I Pd 677/2007 z dne 4. 2. 2009 pa je zapisalo, da sporazuma ni upoštevalo, ker je bil predložen prepozno. S tem, ko je pri ponovnem odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka sporazum upoštevalo, je ravnalo pristransko, stranki je neenako obravnavalo. Sporazum je uporabilo kot dodatni dokaz za odločitev, da tožbeni zahtevek zavrne. Tožnica zaradi tega ni bila deležna poštenega in objektivnega sojenja. Pri odločitvi je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da se je tožnica s podpisom sporazuma odpovedala višjemu povračilu stroškov prevoza na delo in z dela. Takšno stališče je v nasprotju s sodno prakso, da mora biti odpoved pravici konkretna in izrecna. V sporazumu stroški prevoza na delo in z dela niso omenjeni. Bistvenega pomena za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je dejstvo, da sta stranki v pogodbi o zaposlitvi (ki je bila sklenjena septembra 2004, po tem ko je tožnica že nekaj mesecev opravljala delo) zapisali, da je tožena stranka tožnici dolžna povrniti stroške prevoza na delo in z dela in da tožnica prebiva na naslovu M Navedbe tožene stranke, da je tožnica prebivala drugje, so neresnične in nelogične. Zakaj bi sicer v pogodbo o zaposlitvi zapisali prebivališče tožnice na naslovu K. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, ampak je verjelo izpovedi priče A.K. in zakonitega zastopnika tožene stranke D.M., ki sta v času sodnega postopka opravljali delo pri toženi stranki in sta zainteresirani za izid spora. Nobena od omenjenih prič se v času, ko je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki, z njo ni družila. Iz tega razloga namreč sodišče prve stopnje ni verjelo izpovedi priče D.M. (čeprav dejstvo, da dela ni opravljal s tožnico, niti ne izhaja iz podatkov v spisu). Drugim pričam pa je poklonilo vero, kljub temu, da s tožnico niso opravljale dela, češ da je šlo pri toženi stranki za majhen kolektiv. Prezrlo je dejstvo, da je bila tudi priča D.M. sestavni del tega kolektiva. Resničnost izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in priče A.K., da za toženo stranko ni bilo ekonomično zaposliti receptorke iz Nove Gorice, je dvomljiva, saj je tožena stranka celo v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je sklenila s tožnico, zapisala, da tožnica prebiva na naslovu K. v Novi Gorici. Sodišče prve stopnje je nadalje neutemeljeno primerjalo višino neto plače tožnice in mesečne stroške javnega prevoza iz Nove Gorice v Grosuplje. Pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu s takšno argumentacijo ni soglašalo. Izpoved tožnice je prepričljiva, izpovedala je, da sta z mamo imeli isti avto, ki ga je tožnica v pretežni meri uporabljala za prevoz na delo in z dela. Kot dokaz za vsakodnevne vožnje z avtom je predložila potrdilo o prometni nesreči, ki jo je imela 20. 12. 2003 proti jutru, ko se je vračala z dela v Novo Gorico. Slednje je razvidno iz potrdila s pregleda v splošni bolnišnici, do katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Izpovedim prič T.Z., B.L. in P.B. je sodišče prve stopnje verjelo, kljub temu da so neskladne (neskladje pojasnjuje s časovno oddaljenostjo), pričam verjame le delno, in sicer v delu, v katerem so nekonkretizirano izpovedale, da je tožnica prebivala v Ljubljani. Priča T.Z. je izpovedala, da je tožnica najprej prebivala pri teti, nato pa se je preselila k fantu v Polje (izpovedala je še, da je v tistem bloku, v katerem je živel fant tožnice, spoznala sedanjega fanta). Priča B.L. je izpovedala, da je tožnica z nekdanjim fantom prebivala v stanovanju, ki sta ga imela v najemu v Rožni dolini pri gostilni ..., nato pa se je preselila k sedanjemu fantu (za isto obdobje je priča T.Z. izpovedala, da je tožnica prebivala v Polju). Priča B.L. je neverodostojna, ker ni vedela, kdaj je tožnica prebivala v Ljubljani. Tožnica je 23. 4. 2007 rodila hčerko, tako da niso verodostojne izpovedi, da je od marca do oktobra 2006 prebivala s fantom, ki sedaj ni njen mož. Tožnica je s sedanjim možem zanosila avgusta 2006. Priča B.L. je izpovedala še, da je bila oktobra 2006 (ko naj bi tožnica še prebivala z nekdanjim fantom) na obisku pri tožnici in njenem možu. Tožnica je, enako kot priča N.F., jasno izpovedala, da nima tete v Ljubljani in da ni nikoli živela v Polju.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala navedbe tožnice, pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in da potrdi izpodbijano sodbo. Navedla je, da ni verjetno, da bi tožnica tri leta zaposlitve pri toženi stranki sama krila stroške prevoza na delo in z dela, ki bi po višini presegali njeno neto plačo. Sodišče prve stopnje se je ob zaslišanju tožnice prepričalo, da njene trditve (izpoved) niso resnične, pojasniti ni znala niti, kako je videti avtobusna postaja v Grosupljem, kljub temu da je zatrjevala, da je uporabljala javni prevoz. Šele ko se je izkazalo, da glede na delovni čas ni bilo možnosti javnega prevoza, je tožnica spremenila svoje navedbe in začela zatrjevati, da jo je iz Grosupljega v Ljubljano vozila prijateljica. Slednje je prav tako neverjetno, tožnica niti ni vedela povedati imena te prijateljice. Dejstvo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ne nazadnje potrjuje sporazum o razvezi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 6. 2008, v katerem je tožnica izjavila, da nima do tožene stranke nobenih zahtevkov. Sodišče prve stopnje dokaza z vpogledom v sporazum ni izvedlo nezakonito. Tožena stranka je pojasnila, zakaj sporazuma ni predložila do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo, priča A.K., ki je sporazum hranila, je bila zaslišana v ponovljenem postopku in je izpovedala, da za tožbo ni vedela. Iz tega razloga sporazuma ni izročila toženi stranki. Četudi bi zamuda pri predložitvi sporazuma nastala po krivdi tožene stranke, bi ga sodišče prve stopnje lahko upoštevalo, saj vplogled v sporazum ni bistveno zavlekel postopka. V zvezi s prometno nesrečo, na katero se je sklicevala tožnica, je bistveno dejstvo, ki ga tožnica ni navedla, da tisti vikend dela za toženo stranko ni opravljala. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izpovedi prič, priča A.K., ki je bila zaslišana v ponovljenem postopku, je potrdila, da je tožnica v času zaposlitve pri toženi stranki prebivala v Ljubljani. Dejstvo, da je imela stalno prebivališče prijavljeno na naslovu K., za presojo ni bistveno. Bistveno je, da je dejansko prebivala v Ljubljani, kot so izpovedale priče T.Z., P.B. in B.L. ter zakoniti zastopnik tožene stranke. Priča T.Z. je delo vsakodnevno opravljala s tožnico, ostali priči pa sta imeli z njo skupne prijatelje. V Ljubljani je tožnica očitno prebivala na različnih naslovih, dejstvo, da priče točnega naslova niso znale povedati, ne more dokazovati, da v Ljubljani sploh ni prebivala.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožnica v pritožbi, in pri tem skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, vendar je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tožbeni zahtevek preuranjeno zavrnilo.

S tožbo z dne 3. 7. 2007 je tožnica zahtevala plačilo stroškov prevoza na delo in z dela za obdobje od decembra 2003 do septembra 2006, ko je bila zaposlena pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je o zadevi prvič odločilo s sodbo opr. št. I Pd 677/2007 z dne 4. 2. 2009, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 430/2009 z dne 13. 1. 2010 razveljavilo, v obrazložitvi sklepa je navedlo, da bi morala tožena stranka, če tožnica ni prebivala na naslovu, ki ga je navedla kot prebivališče in ki je naveden v pogodbi o zaposlitvi, dokazati, kje točno (na primer na katerem naslovu) je v spornem obdobju prebivala (oziroma s katerega se je dnevno vozila na delo k toženi stranki).

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje prebralo zapisnike o izpovedi tožnice, zakonitega zastopnika tožene stranke D.M. in prič T.Z., N.F., D.M., B.L. ter P.B.. Vpogledalo je v listine, ki sta jih predložili stranki, ter dodatno zaslišalo tožnico in pričo A.K.. Pri odločanju je pravilno izhajalo iz 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02), ki ureja pravico delavca do povračila stroškov prevoza na delo in z dela, ter 68. člena Kolektivne pogodbe za gostinstvo in turizem (Ur. l. RS, št. 83/07 in nadaljnji), ki določa višino stroškov prevoza na delo in z dela (60 % stroškov javnega prevoza oziroma 1/3 kilometrine, če ni javnega prevoza). Prav tako pravilno je izhajalo iz dejstva, da je delavec upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela glede na kraj, v katerem dejansko prebiva (oziroma se dnevno vozi na delo), in ne glede na prijavljeno stalno prebivališče. Tožbeni zahtevek je kljub temu ponovno zavrnilo, kot odločilno je štelo, da so priče A.K., T.Z., B.L. in P.B. izpovedale, da jim je znano, da je tožnica prebivala v Ljubljani (pri teti, nekdanjem fantu ali možu, v Polju, v Rožni dolini, v terasastih blokih v Šiški), da je ob začetku zaposlitve pri toženi stranki povedala, da prebiva v Ljubljani (kljub temu, da je v pogodbi o zaposlitvi zapisano prebivališče na naslovu K.), da sta stranki v sporazumu o razvezi pogodbe o zaposlitvi zapisali, da je tožena stranka poravnala vse obveznosti iz delovnega razmerja, in da bi stroški prevoza na delo in z dela na relaciji Nova Gorica – Grosuplje znašali več kot neto plača tožnice.

V zvezi s povračilom stroškov prevoza na delo in z dela velja, enako kot glede ostalih prejemkov iz delovnega razmerja, da je v primeru spora, v katerem delavec zatrjuje, da ni prejel vsega, kar mu pripada, dokazno breme na strani delodajalca. Za konkretni spor to pomeni, da bi morala tožena stranka dokazati, da je tožnici povrnila stroške prevoza na delo in z dela v celoti, torej če jih ni poravnala glede na kraj zatrjevanega prebivanja tožnice (na naslovu K.), bi morala dokazati, da je tožnica dejansko prebivala v Ljubljani in sicer bi morala dokazati, kje v Ljubljani je dejansko prebivala.

Sodišče prve stopnje je ugotovitev o dejanskem kraju prebivanja tožnice oprlo na dejstva, ki niso bistvena: da je tožnica toženi stranki ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi povedala, da prebiva v Ljubljani, da bi stroški prevoza na delo in z dela na relaciji Nova Gorica - Grosuplje presegali njeno neto plačo in da je ob razvezi pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko sklenila sporazum, v katerem je navedla, da so vse obveznosti iz delovnega razmerja poravnane. Četudi bi tožnica ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi povedala, da prebiva drugje, kot bi dejansko prebivala, bi bila še vedno upravičena do povračila stroškov prevoza na delo in z dela glede na kraj dejanskega prebivališča. Ker sta zakoniti zastopnik tožene stranke D.M. in priča A.K. glede prebivališča tožnice v času zaposlitve pri toženi stranki izpovedali le, kaj je tožnica povedala ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, njuni izpovedi za ugotovitev dejanskega stanja, ki je podlaga za odločitev v tem sporu, nista bistveni.

Pravica do povračila stroškov na delo in z dela je zakonska pravica. Za zakonske pravice kot minimum, ki ga je zaradi varstva šibkejše stranke pogodbe o zaposlitvi (delavca) predpisal že zakonodajalec, glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005 velja pravilo, da se jim delavec ne more odpovedati. Tako se tožnica pravici do povračila stroškov na delo in z dela ni mogla odpovedati, kar pomeni, da je nebistvenega pomena vsebina sporazuma o razvezi pogodbe o zaposlitvi oziroma zapis, da je s plačilom zneskov, ki so navedeni v sporazumu, tožena stranka poravnala vse obveznosti iz delovnega razmerja. Prav tako nebistvenega pomena je, da je tožnica povračilo stroškov prevoza na delo in z dela zahtevala šele po prenehanju delovnega razmerja in da višina tega povračila presega višino neto plače, ki jo je prejemala pri toženi stranki.

Pritožbeno sodišče tudi sicer dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki ni prepričljiva. Dejstvo, kje je tožnica v spornem obdobju dejansko prebivala, je sodišče prve stopnje ugotavljalo na podlagi izpovedi prič T.Z., P.B. in B.L.. Pričam je verjelo, kljub temu da njihove izpovedi niso skladne med seboj. Priča T.Z. (tožničina sodelavka) je povedala o vsebini pogovorov s tožnico, iz katerih je izvedela, da naj bi tožnica med tednom živela pri teti v Ljubljani, ob prostih vikendih naj bi šla v Novo Gorico, nato naj bi se preselila k fantu, ki je živel v Ljubljani, najverjetneje v Polju. Izpovedala je tudi, da je prijatelj tožnico večkrat srečal na kavi v Ljubljani. Priča B.L. (čigar bivše dekle je prijateljevalo s tožnico) ni znala opredeliti točnega obdobja, v katerem je tožnica živela v Ljubljani, o prebivanju v Ljubljani pa je sklepala na podlagi dejstev, da se je veliko družila z njegovim bivšim dekletom in da je tožnica pričo obiskovala v Ljubljani. Poleg tega je izpovedala, da je tožnica z bivšim fantom živela v stanovanju, ki sta ga imela v najemu v Rožni dolini, blizu gostilne .... Priča P.B. (ki je zahajala v isto družbo kot tožnica) pa je izpovedala, da je tožnico videvala v Ljubljani v različnih lokalih med tednom in med vikendom, tako da je imela občutek, da je iz Ljubljane.

Pritožbeno sodišče glede ocene verodostojnosti prič šteje za utemeljeno pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje izpovedim prič T.Z., P.B. in B.L. ne bi smelo slediti v celoti, saj so izpovedale o različnih naslovih, na katerih naj bi tožnica prebivala (v Polju, v Rožni dolini blizu gostilne ..., v terasastih blokih v Šiški), o različnih osebah, pri katerih naj bi prebivala (bivši fant, teta) in o različnih obdobjih, v katerih naj bi prebivala v Ljubljani (v času študija oziroma v času zaposlitve pri toženi stranki). Poleg tega so priče zgolj sklepale o dejstvu, da je tožnica prebivala v Ljubljani oziroma so o tem izvedele iz govoric. Na podlagi takih neskladnih izpovedi se pritožbenemu sodišču, kot že omenjeno, poraja dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.

Bistveno za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je, da je tožnica kot naslov prebivališča navedla K., tožena stranka pa ni dokazala, da je dejansko prebivala v Ljubljani oziroma da se je v spornem obdobju dnevno vozila na delo iz Ljubljane in ne iz Nove Gorice Ker ni z gotovostjo ugotovljeno in dokazano, da tožnica ni prebivala na naslovu, ki ga je povedala (na naslovu K.), je tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov prevoza na relaciji Nova Gorica – Grosuplje utemeljen po temelju. Glede višine pa je treba upoštevati, da je tožena stranka tožnici določene stroške prevoza na delo in z dela že plačala, da je tožnica upravičena do povračila le za dneve, ko je delo opravljala, in sicer v višini, kot jo določa panožna kolektivna pogodba.

Tožnica je po višini opredelila tožbeni zahtevek, tako da je upoštevala ceno enosmerne vozovnice za javni prevoz na relaciji Nova Gorica – Ljubljana in Ljubljana – Grosuplje (potrdilo o ceni vozovnic št. 44752 z dne 6. 2. 2007; priloga A2), za vsak dan je ceno vozovnice (13,64 EUR) pomnožila z dve in nato z dvajset za število delovnih dni v posameznem mesecu. Predložila je še listine, iz katerih so razvidne drugačne cene vozovnice (za vlak in za avtobus glede na spremembe v posameznem obdobju do konca leta 2006; priloge A3, A6 do A8). Tožena stranka je v odgovoru na tožbo z dne 25. 4. 2007 ugovarjala, da je tožnici stroške prevoza na delo in z dela na relaciji Ljubljana – Grosuplje poravnala (plačilne liste; priloge B1 do B4), na prvem naroku za glavno obravnavo dne 24. 9. 2008 je dodala, da je tožnica upravičena le do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini mesečne vozovnice na relaciji Nova Gorica – Grosuplje. Poleg tega ji pripada povračilo le za čas, ko je delo dejansko opravljala (razpored dela za oddelek recepcije – priloga B7). V pripravljalni vlogi z dne 25. 11. 2008 je tožena stranka navedbe dopolnila s sklicevanjem na panožno kolektivno pogodbo, ki določa višino stroškov prevoza na delo in z dela (60 % stroškov javnega prevoza).

Pritožbeno sodišče je – ker dejansko stanje v zvezi z višino povračila stroškov prevoza na delo in z dela, do katerega je tožnica upravičena, ni popolno ugotovljeno – pritožbi ugodilo in po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo dopolniti dokazni postopek in ugotoviti število dni, v katerih je tožnica delo opravljala in za katere je upravičena do povračila stroškov na delo in z dela (razvidno iz plačilnih list), in višino povračila za posamezni dan (razvidno iz potrdil o ceni vozovnice). Pri tem bo moralo upoštevati ceno javnega prevoza in prisoditi ustrezni delež glede na panožno kolektivno pogodbo (60 %). Poleg tega bo moralo glede na Zakon o uvedbi eura (ZUE; Ur. l. RS, št. 114/06), po katerem morajo biti vsi zneski v sodbi, izdani po dnem uvedbe eura (1. 1. 2007), navedeni v tej valuti, posamezne mesečne zneske, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti, preračunati v euro.

355. člen ZPP sicer določa, da pritožbeno sodišče, le če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, kadar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V konkretnem primeru je opisana situacija podana, ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega stališča, da tožbeni zahtevek ni utemeljen po temelju, dejstev, ki se nanašajo na višino tožbenega zahtevka ni ugotavljalo. Navedeno pomeni, da bi pritožbeno sodišče, v kolikor bi pomanjkljivost želelo samo odpraviti, izvedlo nove dokaze, ki se nanašajo na višino vtoževane terjatve.

Odločitev o pritožbenih stroških tožnice in tožene stranke je pritožbeno sodišče po 3. odstavku 165. člena ZPP pridržalo za končno odločitev.