Jedro

Zaradi ugotovljene pogodbeno dogovorjene izključitve zavarovalnega jamstva pri drugotoženki, odgovornosti njenega zavarovanca prvostopno sodišče pravilno sploh ni presojalo. V razmerju do obeh toženih strank gre tudi za nedopustno širjenje trditev z okoliščinami, ki merijo na doslej nezatrjujočo objektivno odgovornost obeh zavarovancev, na katero se pritožba sedaj prvič tudi izrecno sklicuje.

Ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, zakaj je kontejner zanihal in ali je bil pravilno naložen. O obojem se je opredelilo, pri čemer je opravilo presojo potrebnosti izvedbe dokaza z izvedencem s področja varstva pri delu, temelječo na podlagi konkretnih okoliščin zadeve, in odločitev o nepotrebnosti dokaza tudi v zadostni meri obrazložilo.

Izrek

I. Pritožba zoper izpodbijano sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške odgovora na pritožbo zoper sodbo v višini 10,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tudi tožnik), s katerim je ta od toženk (v nadaljevanju tudi prvotoženka in drugotoženka) v 15-ih dneh zahtevala nerazdelno plačilo odškodnine v višini 9.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2018 dalje ter povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka I izreka). Pod točko II izreka je tožeči stranki naložilo, da prvotoženki plača pravdne stroške v višini 96,28 EUR, in pod točko III izreka, da drugotoženki plača pravdne stroške v višini 30,00 EUR, oboje v 15-ih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, ki začnejo teči po preteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje.

2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi, vloženi po pooblaščenki, izpodbija sodbo v celoti in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ter odloči, da so stroški pritožbe nadaljnji stroški tega pravdnega postopka.

V pritožbi graja odločitev prvostopnega sodišča o neizvedbi dokaza z izvedencem s področja varstva pri delu, v zvezi s čimer uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ji je bilo onemogočeno, da z izvedencem ustrezne stroke dokaže svoje trditve, in je bila prikrajšana za pravico do izjave (očitek iz 6. člena EKČP in 23. člena Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja pravico do učinkovitega in poštenega sojenja). Prav zaradi opustitve izvedbe tega dokaza je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, dokazna ocena izvedenih dokazov pa je napačna in zato napačno uporabljen materialni predpis. Nadalje izraža nestrinjanje z dokazno oceno glede ugotovljene ure škodnega dogodka in glede vzroka zanihanja kontejnerja. Graja zaključek sodišča, da način pripenjanja kontejnerja v času škodnega dogodka ni predstavljal utečene prakse, in da bi bila dolžnost nadzora s strani A. d. o. o. podana le, če bi šlo za utečeno in kontinuirano delo, v zvezi s čimer zatrjuje odstop stališča od sodne prakse. S tem v zvezi uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker ni šlo za običajno gradbišče, ki bi imelo širše gradbeno območje in neovirane dostopne poti, zato bi vodja gradbišča moral opravljati nadzor tudi nad gradbiščnimi deli odvoza odpadkov, tudi če je tožnik opravljal dela, ki ne sodijo v njegov delokrog, saj jih je vendarle opravljal znotraj gradbišča. Ker sodišče ni določilo izvedenca s področja varstva pri delu, tožeči stranki neutemeljeno očita nekonsistentno in nekonkretizirano navajanje glede pojma nakladalnega mesta in transportne poti, ki sta logično del gradbišča, kar je povezano z dolžnim nadzorom oz. zagotavljanjem ukrepov varnega dela in varnosti delavcev. Šele v sodbi je prvič razbrati, da sodišče ločuje prometne in transportne poti. Slednje morajo biti načrtovane, locirane in izvedene tako, da zagotavljajo varen prehod ali prevoz ter da promet po njih ne ogroža delavcev, ki delajo na deloviščih v neposredni bližini. Površina, namenjena vozilom, in površina, namenjena prehodu pešcev, morata biti razmaknjeni ali ločeni z ograjo; gre za splošna navodila in priporočila, katera na konkretnem gradbišču niso bila izpolnjena in prav zaradi tega bi moral delodajalec zagotavljati nadzor tudi nad transportom odpadkov, pa ga ni. Ne strinja se z zaključkom, da sam položaj tožnika ni bil v vzročni zvezi z nezgodo, ker je do nje prišlo šele ob dvigovanju kontejnerja; če tožnik ne bi pomagal pripenjati kontejnerja, se sploh ne bi nahajal na mestu, kjer je bil v času nezgode, kar je povezano z organizacijo in nadzorom. Nadalje oporeka tudi zaključku sodišča, da položaj tožnika ob tem, ko se je začel kontejner dvigovati, ni bil nevaren. Trdi, da je zaradi okoliščin na kraju škodnega dogodka, ki predstavljajo nevarno situacijo, obstajala objektivna nevarnost za nastanek poškodbe, še posebno ob izpovedbah prič, da je zanihanje kontejnerja ob dvigovanju nekaj običajnega. Ne strinja se z zaključki o razbremenitvi odgovornosti zavarovanca drugotoženke; če bi sodišče angažiralo izvedenca s področja varstva pri delu, bi zagotovo povsem drugače razlagalo vzročno zvezo za nastanek nezgode, ne pa da se je sodišče samo spustilo v raziskavo nezgode pri delu in celo sprejelo zaključke, kdaj in zakaj je prišlo do nezgode. Tožeča stranka je krivdo podjetja B. povezovala z nezakonitim ravnanjem voznika (ne s samim kontejnerjem), ki ne bi smel dovoliti, da tuji delavci pripenjajo kontejner, nato pa je pričel dvigovati tovor, preden se je prepričal, če lahko stori to varno. Zato izključitvena klavzula ne pride v poštev. Če bi sodišče angažiralo izvedenca s področja varstva pri delu, bi po raziskavi obravnave nezgode zagotovo potrdil, da je šlo za zelo nevarno stanje in zagotovo povečano nevarnost (ogroženo celo življenje), ob tem, ko se je tožnik znašel v pol metrskem prostoru med zunanjo steno stavbe in kontejnerjem, ki je ob dviganju še zanihal. Gre torej tudi za objektivno odgovornost podjetja B., ki jo je povzročil njen delavec.

3. V pravočasnem odgovoru na pritožbo drugotoženka, ki navaja, da zaradi pravilne ugotovitve o neobstoju zavarovalnega kritja, spornih okoliščin sploh ni bilo potrebno dodatno raziskovati, predlaga, da se pritožba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na drugotoženko, zavrne in se ji naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi tožnik zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je, kot je ugotovilo in zaključilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi na podlagi vseh izvedenih dokazov, nastala v škodnem dogodku dne 21. 6. 2017, ko se je kot delavec C. s. p. iz ... poškodoval pri delu na gradbišču v Mariboru, kjer se je obnavljala stara hiša. Njegov delodajalec je bil podizvajalec podjetja A. d. d., ki je bil glavni izvajalec obnove, in je delavcem odrejal delo, ki so ga izvajali na gradbišču, torej je bil tudi dejanski delodajalec tožnika, medtem ko je podjetje B. d. o. o. na podlagi poslovnega razmerja z A. d. o. o. skrbelo za odvoz polnih kontejnerjev z odpadki. Odškodnino zaradi zloma roke, do katerega je prišlo, ker je voznik tovornega vozila nepričakovano začel z dvigom kontejnerja, ki je zanihal proti steni, zaradi česar se je tožnik prestrašil zase in se je poskušal obvarovati, tako da je poskušal kontejner zadržati z roko, zahteva neposredno od zavarovalnic, pri katerih sta imeli podjetji A. d. d. (pri prvotoženki) in B d. o. o. (pri drugotoženki) na dan škodnega dogodka sklenjeno zavarovanje odgovornosti. Vse navedeno pritožbeno ni sporno. Glede na pritožbene navedbe so nosilni dejanski zaključki in na njihovi podlagi temelječi pravni razlogi zavrnilne odločitve sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe: - da se je škodni dogodek na gradbišču, kjer je bil formalni delovni čas gradbišča od 7.00 naprej, zgodil pet do deset minut pred 7.00 uro zjutraj, torej zunaj delovnega časa, - da je voznik tovornega vozila za odvoz kontejnerja z odpadki, ko je s tovornim vozilom vzvratno pripeljal na gradbišče, skozi okno vozila pozval delavce, ki so odhajali proti stavbi, in med katerimi je bil tudi tožnik, da naj pripnejo kontejner, napolnjen z gradbiščnimi odpadki, - da je pri pripenjanju sprednje in zadnje verige na kavlje, kamor je bilo potrebno pred dvigom kontejnerja pripeti verige, s pomočjo katerih je nato hidravlični sistem tovornega vozila kontejner dvignil in ga naložil na vozilo, na desni strani kontejnerja, ki je bil za okoli 40 do 50 cm oddaljen od stene stavbe, kjer so se izvajala gradbena dela, sodeloval tožnik (sam), na levi strani pa njegov sodelavec, - da je voznik tovornega vozila začel nepričakovano z dvigom kontejnerja, pri čemer se tožnik ni mogel pravočasno umakniti, kontejner pa je, ko je izgubil stik s tlemi, zanihal, kar je bila posledica lege kontejnerja v primerjavi z lego tovornega vozila, ki ga je nalagalo, morda pa tudi količine naloženega tovora, pri čemer se je tožnik, ker je kontejner zanihal tudi proti steni, prestrašil zase in se je poskušal obvarovati tako, da je poskušal kontejner zadržati z roko, - da je delovni proces na gradbišču potekal tako, da ga je organiziral, odrejal in nadziral A. d. o. o., ki je bil v razmerju do tožnika nosilec obveznosti iz področja varstva in zdravja delavcev pri delu, pri čemer pa navedbe, da je bil za varen odvoz odpadkov odgovoren A. d. d., še ne vsebujejo očitka o njegovem krivdnem ravnanju, - da tožnik ni izkazal, da bi bilo s strani delavcev A. d. o. o. dano izrecno navodilo oz. odredba za pripenjanje ali pomoč pri pripenjanju kontejnerja, in da takšno ravnanje ni bila ustaljena praksa na delovišču, kjer so se dela začela 15. 6. 2017, temveč je šlo za enkraten dogodek zaradi izrecnega poziva voznika tovornega vozila, - da ni mogoče očitati delodajalcu neskrbnosti oziroma opustitve nadzora za ravnanje delavca zunaj delovnega časa in preko oziroma mimo njegovih delovnih zadolžitev, pri čemer se je tožnik tega, da pripenjanje kontejnerja ni bilo njegovo delo, v konkretnem primeru zavedal, - da se tožnik ne more uspešno sklicevati na utesnjenost transportne poti ali nakladalnega mesta, saj v škodnem dogodku ugotovljeni način privezovanja kontejnerja ni bil predviden, za tožnika, ki ni bil poškodovan, ko bi delal v bližini prometne (transportne) poti oz. nakladalnega mesta, pa utesnjenost prostora, ki ni bila nevarna sama po sebi, ni bila neposredni vzrok škodnega dogodka, temveč je postala nevarna šele z ravnanjem voznika, tožnikova lokacija v trenutku škodnega dogodka pa je bila izključna posledica delavčeve samovoljne odločitve, da se loti dela, za katerega ni bil zadolžen, - da ni ugotoviti konkretno zatrjevanega nedopustnega ravnanja zavarovanca prvotoženke, zato je v razmerju do slednje tožbeni zahtevek neutemeljen, ostali očitki v povezavi z izpostavljenimi zahtevami za varnost in zdravje na gradbišču, ki so priloga Uredbe, pa so posplošeni, glede na tudi sicer nekonsistentne in nekonkretizirane navedbe o organizaciji nakladalnih mest, ureditvi nevarnih mest, zagotovitvi varnih transportnih poti in zavarovanju prometnih poti brez navedbe konkretnih pomanjkljivosti delovnega procesa in kršitev, upoštevaje nepričakovano ravnanje tožnika in ne nevarni položaj, ki bi bil posledica pomanjkljive organizacije na delovišču, - da se tožbeni zahtevek v razmerju do drugotoženke ne opira na sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti za škodo, ki je z uporabo vozila povzročena tretjim, ampak na prostovoljno premoženjsko zavarovanje civilne odgovornosti, ki ga ni mogoče enačiti z obveznim zavarovanjem odgovornosti,1 s pogodbeno dogovorjeno popolno izključitvijo zahtevkov iz civilne odgovornosti, ki temeljijo na uporabi in posesti kopenskih motornih vozil, - da tovorno vozilo za prevoz odpadkov, opremljeno s hidravličnim sistemom za nakladanje/razkladanje (dvig/spust) kontejnerjev, predstavlja specialno vozilo, katerega običajna funkcija ni zgolj v gibanju, torej v prevoznem sredstvu, temveč tudi v uporabi kot stroju že po namenu, za katerega je bilo vozilo izdelano, to je, da hidravlični sistem na za to posebej predviden del vozila s tal dviguje kontejner ali pa ga od tam spušča na tla, kar je počelo tovorno vozilo v času škodnega dogodka; škoda je res nastala pri zanihanju kontejnerja, vendar je bil ta v času zanihanja z verigami že pripet na tovorno vozilo, kar je v neposredni zvezi z uporabo in posestjo tovornega vozila, - da uporaba in posest motornega vozila iz Splošnih pogojev drugotoženke vključuje premikanje, to je vožnjo z vozilom, poleg tega pa tudi druge dejavnosti, - da kritje odgovornosti zajema škodo, ki jo delavec zavarovanca povzroči pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, a le v mejah zavarovalnega kritja, in ker je drugotoženka uspela s sklicevanjem na izključitev zavarovalnega jamstva na podlagi zavarovalne pogodbe iz 8. točke tretjega odstavka 2. člena Splošnih pogojev, ki določa, da so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki nastanejo v zvezi z uporabo in posestjo zračnih in vodnih plovil vseh vrst, kakor tudi kopenskih motornih vozil, prikolic in drugih vozil na lastni pogon (samovoznih delovnih strojev, avtodvigal, viličarjev, traktorjev, motokultivatorjev ipd.), presoja odgovornosti njenega zavarovanca ni potrebna.

7. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tožbenem zahtevku izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo je povzelo v točkah 13, 20 in 22 obrazložitve izpodbijane sodbe, predstavljajo pa jo določila Obligacijskega zakonika (OZ) o krivdni odškodninski odgovornosti, določila Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) o zagotavljanju varnosti in zdravja delavcev pri delu in o skupnih ukrepih več delodajalcev na skupnih deloviščih, kot tudi določbe Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih premičnih gradbiščih (Uredba). V razmerju do drugotoženke materialno podlago predstavljajo tudi njeni Splošni pogoji O 01/16 (B1).

8. Tožeča stranka s pritožbenimi navedbami, da je bil položaj tožnika ob dvigovanju kontejnerja tako nevaren, da v neposredni bližini ne bi smelo biti delavca, saj se tožnik ni imel časa umakniti, polmetrska razdalja med zunanjo steno objekta in kontejnerjem pa je bila tako majhna, da je v primeru dvigovanja težkega bremena v kontejnerju predstavljala objektivno nevarnost za nastanek poškodbe, še posebno ob običajnem zanihanju kontejnerja ob dvigovanju, ne more omajati pravilnega zaključka prvostopnega sodišča o ugotovljenem neobstoju nedopustnega ravnanja zavarovanca prvotoženke, medtem ko zaradi ugotovljene pogodbeno dogovorjene izključitve zavarovalnega jamstva pri drugotoženki, odgovornosti njenega zavarovanca prvostopno sodišče pravilno sploh ni presojalo. V razmerju do obeh toženih strank gre namreč za nedopustno2 širjenje trditev z okoliščinami, ki merijo na doslej nezatrjujočo objektivno odgovornost obeh zavarovancev, na katero se pritožba sedaj prvič tudi izrecno sklicuje, ob hkratni navezavi na zatrjevano opuščeni nadzor po zavarovancu prvotoženke in na krivdno ravnanje voznika zavarovanca drugotoženke, ki ni preveril, če lahko prične dvigovati kontejner, ne da bi bili ogroženi delavci.3

9. Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno in dejanske zaključke sodišča prve stopnje glede poteka škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je pravilno in skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP vrednotilo izvedene dokaze,4 nato pa v nadaljevanju izpostavilo le dokaze, ki jih je štelo za odločilne, kar pa glede na predhodno navedeno nikakor ne pomeni, da pri odločitvi ni upoštevalo ostalih izvedenih dokazov (vključno z listinskimi glede časa škodnega dogodka), kot to očita pritožba, ki jih nekatere v tudi sicer obširni kritiki dokazne ocene in zaključkov sodišča pritožba posebej izpostavlja. Prepričljiv je tako zaključek sodišča prve stopnje, da je do škodnega dogodka prišlo nekoliko pred pričetkom delovnega časa, ki se je na gradbišču začel ob 7.00 uri, do česar se je prvostopno sodišče podrobno opredelilo v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožnikovo trditvijo, da imajo listinska dokazila5 zaradi časovne odmaknjenosti dogodka in zaradi izpovedbe v skladu s spominom, ki se je posamezni priči vtisnil, večjo težo kot izpovedbe prič, izpostavlja, da sistem dokazovanja po ZPP ne temelji na vnaprej predvidenih zakonskih pravilih o dokazni moči posameznih dokaznih sredstev, temveč je dokazna ocena sodnika vedno sprejeta v vsakem konkretnem primeru posebej, kot je primer v obravnavani zadevi. Poleg tega je ugotovljeni čas škodnega dogodka le ena od okoliščin, na podlagi katerih je prvostopno sodišče temeljilo zaključek, da zavarovancu prvotoženke ni moč očitati opustitve dolžnega nadzora.

10. Glede nestrinjanja z ugotovljenim vzrokom zanihanja kontejnerja ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, zakaj je kontejner zanihal in ali je bil pravilno naložen. O obojem se je6 opredelilo v točki 12 obrazložitve, pri čemer je, kot to izhaja iz točke 10 obrazložitve, opravilo presojo potrebnosti izvedbe dokaza z izvedencem s področja varstva pri delu, temelječo na podlagi konkretnih okoliščin zadeve, in odločitev o nepotrebnosti dokaza tudi v zadostni meri obrazložilo.7 Zatrjevani odstop od prakse sodišč, ki potrditvah v pritožbi v odškodninskih delovnih sporih praviloma odločajo tudi na podlagi strokovnih mnenj izvedencev s področja varstva pri delu, predstavlja posplošen očitek. V zvezi z očitkom, da je zaradi opustitve izvedbe tega dokaza ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, dokazna ocena pa je napačna in je tudi napačno uporabljen materialni predpis, pritožbeno sodišče odgovarja, da bi pritožnik dokazno oceno lahko izpodbil le, če bi bila ta opravljena neupoštevaje napotke iz 8. člena ZPP ali v primeru vsebinske neprepričljivosti, česar pa mu ni uspelo omajati – napotek iz 8. člena pri dokazni oceni, ki je prepričljiva, je bil upoštevan. Uveljavljana kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP zaradi zavrnitve dokaza z izvedencem s področja varstva pri delu8 ob obrazloženem ni podana (ni namreč nujno, da sodišče izvede vse predlagane dokaze in sledi vsem dokaznim pobudam, ampak je to dolžno storiti le glede pravno pomembnih za odločitev, in odločitev obrazložiti). Zato tudi ni prišlo do posega v jamstva, ki jih zagotavlja Ustava RS v 22. oz. 23. členu z zagotavljanjem enakega varstva pravic, in pravice do učinkovitega in poštenega sojenja, kot tudi ne do uveljavljane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

11. Tudi podrobno obrazložen zaključek, da pripenjanje kontejnerja po delavcih, ki za pripenjanje niso bili zadolženi, ni predstavljalo utečene prakse,9 in je šlo za enkratni dogodek, temelji na upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, medtem ko pritožba zgolj selektivno izpostavlja vsebino nekaterih posamičnih izvedenih dokazov. Slednje velja tudi za sklicevanje na po vsebini v primerjavi z drugimi zaslišanimi drugačno izpoved priče Beqiraja. Zanj pritožba zgolj zaradi odvažanja kontejnerja tudi med delovnim časom in v okoliščinah utesnjenih transportnih poti na gradbišču šteje, da je nesprejemljivo, da mu sodišče ni verjelo, ker ni razloga, da ne bi govoril po resnici. Dodatno pritožba ob tem prezre, da se je prvostopno sodišče opredelilo tudi v zvezi z možno resničnostjo izpovedi te priče, ko v točki 18 zapiše, da četudi bi izpoved držala, njena vsebina, upoštevaje člen 8 ZPP, še ne kaže na ustaljeni način dela. Tudi ni utemeljena graja, da je bilo v tem delu dejansko stanje zmotno ugotovljeno, kar predstavlja lastno in neizkazano oceno pritožnika. Tudi sicer ne drži, da negativnih dejstev ni mogoče dokazovati, temveč je glede dokazovanja takšnih negativnih dejstev uveljavljeno stališče, da dokazno breme zanje nosi tisti, ki zatrjuje obstoj takšnega dejstva (in ne tisti, ki zatrjuje njegov neobstoj). Ne glede na navedeno izpovedi zaslišanih tožnika ter prič D. D. in E. E., da niso nikogar videle pripenjati kontejnerja, predstavljajo izpovedi o okoliščinah delovnega procesa, o čemer so imeli določeno vedenje, in po naravi ne gre za negativna dejstva. Na tem mestu v zvezi s pritožbeno razlago o potrebnem tolmačenju kot razlogu določenih neskladij med navedbami v tožbi in izpovedbo tožnika, pritožbeno sodišče izpostavlja, da so navedbe pravdnih strank, v kolikor so sporne, v vsakem primeru predmet dokazne presoje, kot so bile tudi v obravnavanem primeru.

12. Prepričljiv je nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje o dolžnosti zavarovanca prvotoženke, da kot delodajalec izvaja ustrezne ukrepe za onemogočanje dela, ki bi presegalo tožnikov delokrog, in izvaja ustrezen nadzor s tem v zvezi, vendar zgolj ob predpostavki utečenega dela gradbenih delavcev, o čemer se je izreklo v točkah 19 in 20 obrazložitve izpodbijane sodbe. Takšnega pravilnega zaključka, temelječega na presoji v obširnem dokaznem postopku konkretno ugotovljenih dejstev, pritožba z navedbami o neopravljanju nadzora nad odvozom odpadkov s strani odgovornega pri zavarovancu prvotoženke ali z navedbami, da ni šlo za običajno gradbišče z neoviranimi dostopnimi potmi, zaradi česar zatrjuje, da bi se nadzor moral opravljati tudi nad gradbiščnimi deli odvoza odpadkov, zato ne more uspešno izpodbiti. Da bi zaključek sodišča o pretiranosti nenehnega nadzora nad ravnanjem delavca v obravnavanem primeru, ki je predvsem mimo svojih delovnih zadolžitev, pri čemer se je tega, da pripenjanje kontejnerja ni bilo njegovo delo, zavedal, predstavljal odstop od sodne prakse, pritožnik ni izkazal. 13. Odločitev o izvedbi dokaza z angažiranjem izvedenca je vedno vezana na konkretno presojo potrebnosti izvedbe tega dokaza, upoštevaje trditveno podlago pravdnih strank in sporna dejstva v vsakem primeru posebej. S tem, ko pritožba z nedopustnim širjenjem nabora vprašanj v zvezi razjasnjevanjem pojmov transportnih in prometnih poti oz. nakladalnih mest očita sodišču neizvedbo dokaza z izvedencem, ki bi lahko odgovoril nanje, in ga graja, da je hkrati seciralo posamezne trditve tožnika in mu očitalo nekonsistentnost v navajanju in nekonkretizacijo, ne more uspešno omajati zaključkov v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe. Z njimi je prvostopno sodišče sicer najprej podrobno pojasnilo, da prepisi določb Uredbe brez konkretnih pomanjkljivosti delovnega procesa in zatrjevanih kršitev v zvezi s prometnimi oz. transportnimi potmi znotraj gradbišča ne zadoščajo za presojo odgovornosti zavarovanca prvotoženke, kot tudi, da zgolj posplošene navedbe, da je bil za varen odvoz odpadkov odgovoren prav imenovani, še ne vsebujejo očitka o njegovem krivdnem ravnanju, ker ne odkazuje na konkretno pomanjkljivost, neskrbnost in tako tudi ne omogoča presoje vzročne zveze med kršitvijo/opustitvijo in škodo. Ne glede na navedeno, s čimer vse se pritožbeno sodišče strinja, je očitek o utesnjenosti prostora, za katerega je pravilno ugotovilo, da ni bila nevarna sama po sebi in ni bila neposredni vzrok škodnega dogodka,10 kolikor mu je dopuščala posplošenost, presojalo tudi po vsebini (ne glede na v izpodbijani sodbi izpostavljeno distinkcijo med prometnimi in transportnimi potmi), in ga pravilno zavrnilo kot razlog za zaradi zatrjevanega opuščenega nadzora11 očitano nedopustno ravnanje zavarovanca prvotoženke.12

14. Zaključek sodišča, da se je tožnik v razmerju do delodajalca sam odločil za dela, za katera ni bil zadolžen, temelji celo na lastni izpovedi tožnika,13 zato ni na mestu očitek, da je sodišče tisto, ki je vso krivdo za nezgodo prevalilo na delavca, temveč je pomen tako ugotovljenega dejstva prvostopno sodišče presojalo v skladu s členom 8 ZPP, kot to izhaja iz obširnega razlogovanja izpodbijane sodbe. Očitek po vsebini predstavlja nestrinjanje z dokazno oceno in iz nje izhajajočimi zaključki dejanske in pravne narave, o čemer se je pritožbeno sodišče že izreklo, zato ni podana zatrjevana kršitev iz 22. člena Ustave RS.

15. V razmerju do drugotoženke pritožnik nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je vozilo zavarovanca drugotoženke s tal dvigovalo kontejner in ga od tam spuščalo na tla, vendar zapis v točki 23 v pritožbi izvzame iz konteksta, iz katerega sicer izhaja, da je s takšnim opisom sodišče prve stopnje zapolnilo pojem običajne funkcije v škodnem dogodku udeleženega vozila. Tudi ne drži pritožbena graja, da se prvostopno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, zakaj je kontejner zanihal in ali je bil pravilno naložen.14 Z vlogo voznika se utemeljeno ni ukvarjalo, glede na odločitev o podani izključitvi zavarovalnega jamstva. Na očitek, da sodišče ne bi smelo samo raziskovati škodnega dogodka, je pritožbeno sodišče že odgovorilo v točki 10 te sodbe.

16. Pritožnik se nadalje ne strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da ni podano zavarovalno kritje iz naslova zavarovanja civilne odgovornosti zavarovanca drugotoženke pri slednji. Vendar pravilnega zaključka, ki ga je prvostopno sodišče obširno obrazložilo v točkah 23 in 24 obrazložitve izpodbijane sodbe, sklicujoč se na zavarovalne pogoje O 01/16 drugotoženke, ki po 8. točki 3. odstavka 2. člena ne dajejo podlage za zavarovalno kritje za odškodninske zahtevke zaradi škod, ki nastanejo v zvezi z uporabo in posestjo med drugim tudi kopenskih motornih vozil, pri čemer se pritožbeno sodišče strinja, da je škoda tožniku nastala v zvezi z uporabo in posestjo tovornega vozila in zaradi sil, ki so nastale pri njegovi uporabi, ne more izpodbiti z navedbo, da bi sodišče v primeru določitve izvedenca drugače presojalo vzročno zvezo za nastanek škodnega dogodka. Slednja, kot tudi vozniku očitana opustitev dolžne skrbnosti in pravil varnega dela, niso pravno pomembno dejstvo, kot to pravilno izhaja iz točke 23 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zakaj bi zaradi takšnih lastnih trditev izključitvena klavzula ne prišla v poštev, pritožba ob vsem navedenem v prvostopni obrazložitvi vsebinsko ne uspe prepričati.

17. Ob obrazloženem se tako pritožbene navedbe pokažejo za neutemeljene. Sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Ker je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju materialnopravno utemeljeno zavrnilo tožnikov odškodninski tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Obrazložene stroškovne odločitve, ki glede potrebnosti pravdnih stroškov pravilno temelji na določbi 155. člena ZPP, glede povrnitve le-teh pa je na prvem odstavku 154. člena ZPP, pritožba vsebinsko ne izpodbija.

19. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Na podlagi istih zakonskih določb pa mora drugotoženki povrniti njene potrebne stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo priglašene materialne stroške v višini 10,00 EUR, ki so drugotoženki v omenjeni višini kot potrebni zaradi vloženega odgovora na pritožbo, v katerem je vsebinsko odgovarjala na pritožbene navedbe, prav gotovo nastali v zahtevani višini. Ta znesek mora tožeča stranka drugotoženki povrniti v roku 15 dni od prejema te odločbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, ki začnejo teči prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila15. 1 Sklicevanje tožnika na sodbi Sodišča Evropske unije v zadevah C-162/13 in C-514/16. 2 Gre za novote, za katere dopustnost tožeča stranka ni izkazala pogojev po čl. 337/1 ZPP. 3 Pritožnik, sklicujoč se na odločbo VS RS VIII Ips 41/2021, pravilno izpostavlja bistvo objektivne odgovornosti, to je, da mora biti stvar oziroma dejavnost nevarna že po svoji naravi oziroma mora večja škodna nevarnost izhajati iz njiju, nakar v nadaljevanju pritožbe izključuje obstoj objektivne odgovornosti, ko stvar ali dejavnost postaneta nevarni zaradi nedopustnega ravnanja ali opustitve oškodovanca ali tretjih oseb, s čimer sam pritrjuje novejši sodni praksi, zaradi česar je prvostopno sodišče zatrjevane očitke, v kolikor jih je presojalo vsebinsko, pravilno subsumiralo pod določbe krivdne odgovornosti, ki v našem odškodninskem pravu predstavlja pravilo. 4 Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Obrazec ER-8, medicinska dokumentacija. 6 Upoštevaje na prvi stopnji ponujeno trditveno podlago, ki jo sedaj pritožba nedopustno širi s sicer še vedno posplošenimi navedbami o obstoju pravil pripenjanja in o dovoljenih obremenitvah kontejnerja. 7 Pri čemer glede na ugotovljeno izključitev zavarovalnega jamstva glede zavarovanca drugotoženke vzrok zanihanja tudi ni pravno pomemben, kot je to razbrati iz točke 23 obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Glede katerega se je pritožnik na naroku dne 13. 9. 2022, kot to izhaja iz zapisnika, določno izjasnil, v zvezi z dokazovanjem katerih dejstev ga predlaga, zaradi česar ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je bil izvedenec predlagan tudi kot informativni dokaz (če je tako razumeti pritožbene navedbe o tem, da je tožnik laik, in sklicevanje na VSM I Cpg 70/2017). 9 Glej točki 17 in 18 obrazložitve izpodbijane sodbe. 10 Temveč je nevarna postala šele zaradi ravnanja voznika zavarovanca drugotoženke. 11 O tem v predhodni točki obrazložitve te sodbe. 12 Ko je zaključilo, da tožnik ni bil poškodovan, ko bi delal v bližini prometne (transportne) poti oziroma mesta, kjer se je nalagal kontejner, in ker glede na njegove delovne obveznosti in z njimi izkazane potrebe po gibanju na gradbišču tudi na prometnih poteh, ni bilo nobenega razloga, da bi se v trenutku škodnega dogodka tam tudi nahajal, četudi je lahko šlo za nakladalno mesto; njegova lokacija v trenutku škodnega dogodka je bila izključna posledica dejstva, da se je v razmerju do delodajalca samovoljno lotil dela, za katerega ni bil zadolžen. 13 Točka 17 obrazložitve. 14 Glej točko 12 obrazložitve izpodbijane sodbe. 15 Načelno pravno mnenje, Občna seja VSS, 13. 12. 2006.