Jedro

Na podlagi 4. odstavka 28. člena ZZdrl ima tako le zdravstveni inšpektor pooblastila po citiranem zakonu in lahko ukrepa kot je to določeno v 4. poglavju ZZdrl. Ker v tem upravnem postopku odločbe organa prve stopnje ni podpisala upravičena oseba, to je zdravstveni inšpektor, ki ima vsa pooblastila po določilih ZZdrl, ampak višja svetovalka v zdravstvenem inšpektoratu, je sodišče tožbi ugodilo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za zdravje št. … z dne 19. 3. 2003 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Zdravstvenega inšpektorata RS, Območna enota A, št. … z dne 24. 9. 2001. Organ prve stopnje je tožniku prepovedal objavljanJe oglasov z enako vsebino, kot 100.000 Američanov lahko tudi vi izgubite 5, 10, 20, 30 kg, zahvaljujoč neverjetni sposobnosti Bioform ananasa v kapsulah, ki uničuje maščobe. Članek zavaja potrošnika, ker obljublja izgubo telesne teže brez ustreznih diet, kar je z medicinskega vidika nesprejemljivo, hkrati je tudi določilo, da je rok za izpolnitev zahteve takoj po prejemu odločbe. Tožena stranka navaja, da je podlaga za izdajo odločbe organa prve stopnje 18. člen Zakona o zdravstveni inšpekciji in 14. člen Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili. Izrek napadene odločbe sicer ne govori o izvršljivosti, marveč le nalaga tožniku odpravo naloženih dejanj – prepoved objavljanja oglasov, takoj po prejemu odločbe. Takšna odločitev je v skladu z določbo 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. V zvezi s pritožbenim ugovorom pa tožena stranka še dodaja, da določeni rok velja za prostovoljno opravo dejanja. Če je ta krajši od roka za pritožbo, odločba pač ne postane izvršljiva s potekom tega roka, temveč šele s potekom pritožbenega roka oziroma z vročitvijo drugostopne odločbe. Izpolnitveni rok, ki poteče pred nastopom izvršljivosti odločbe, ne ustvarja nobene nejasnosti in tudi ni v nasprotju z nobenim predpisom. Tožena stranka ugotavlja kaj je v spornem oglasu izrecno navedeno in še, da organu prve stopnje ni bila predložena nikakršna strokovna literatura. V danem primeru se Bioform ananas v kapsulah nesporno uvršča med živilo – dodatke dnevni prehrani, za katere je značilno, da so v prometu pogosto v farmacvtskih oblikah, kot izhaja tudi iz ocene zdravstvene ustreznosti živil Inštituta za varovanje zdravja št. … z dne 6. 7. 2000. Nesporno je tudi, da lahko sporni oglas tožnika potrošnika zavede v zmoto glede sestave lastnosti in namena uporabe ali učinkovanja delovanja živila, saj brez diete oziroma spremenjenega načina življenja obljublja izgubo odvečnih kilogramov, kar pa s strokovnega stališča vsekakor ni sprejemljivo. Tožena stranka zavrača tudi pritožbeni očitek, da ni nikjer obrazloženo, da bi bil oglas strokovno oporečen in zavajajoč. Pri tem tožena stranka navaja, da tega organ prve stopnje res posebej ni obrazložil, vendar se je pri svoji odločbi oprl na mnenje pooblaščenih strokovnjakov in to je razvidno iz obrazložitve odločbe. Iz mnenja Urada RS za zdravila št. …, na katerega se je oprl tudi organ prve stopnje pa izhaja, da je besedilo tožnikovih oglasov strokovno oporečno in zavajajoče, to pa je v tem mnenju tudi podkrepljeno z obrazložitvijo o učinkovanju bromelinov, ki so proteolitični encimi, ki se uporabljajo v terapevtske namene in imajo v večjih količinah tudi možne nezaželene učinke. Pri tem pa tožena stranka tudi poudarja, da je organ prve stopnje odločal na podlagi Zakona o zdravstveni inšpekciji in Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili.

Tožnik v tožbi navaja, da je v izreku odločbe organa prve stopnje v 3. odstavku zapisano, da je rok izvršitve odločbe takoj po njenem prejemu. Tožena stranka je pritožbeni ugovor v zvezi s tem zavrnila, vendar tožnik navaja, da z napačno obrazložitvijo. Tožnik pa v zvezi s tem še navaja, da je odločba v tem delu v nasprotju z 208. členom Zakona o splošnem upravnem postopku, ki določa, da mora biti v dispozitivu odločbe izrecno navedeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, kar pa v danem primeru ni navedeno, če tudi to izhaja iz samega izreka odločbe. Hkrati opozarja na 269. člen tega zakona in navaja, da gre za bistveno kršitev določb postopka. Ugotovitev organa prve stopnje, da naj bi bil oglas strokovno oporečen in zavajajoč, kar naj bi bilo razvidno iz mnenja z dne 30. 1. 2001, ni nikjer obrazloženo, ta pritožbeni ugovor je tožena stranka pavšalno zavrnila, vendar odločba organa prve stopnje ne vsebuje nobenega mnenja pooblaščenega strokovnjaka niti ni navedeno, kdo naj bi bil ta strokovnjak. V zvezi z dejanskim stanjem pa tožnik navaja, da je ugotovitev v mnenju z dne 30. 1. 2001 napačna in pomeni prekoračitev pooblastil tega organa. Tožnik navaja, da oglas nikjer ne zatrjuje, da obljublja hujšanje brez spremenjenega načina življenja, to je zmanjšanje vnosa kalorij in povečane porabe energije in ustrezne diete. Oglas zatrjuje delovanje kapsul tako, da te povzročajo hujšanje ob enakem zaužitju hrane in govori zgolj in samo o hrani in ne o vseh zaužitih kalorijah. Ocena organa prve stopnje ne sloni na niti eni sami raziskavi, zato ni mogoče govoriti o kršitvi 14. člena Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili, ker tožnik kapsulam ne pripisuje zdravilne lastnosti, ki bi potrošnika zavedla v zmoto glede sestave, lastnosti in namena uporabe ali učinka kapsul. Predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da odločba organa prve stopnje ne govori o izvršljivosti, zato velja določba 282. člena Zakona o splošnem upravnem postopku kot je tožena stranka navedla v svoji odločbi. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je določitev roka za odpravo naloženih dejanj identična izvršljivosti odločbe, ker je rok za izvršitev naloženih dejanj takoj po prejemu odločbe, pa navaja, da ker ta odločba organa prve stopnje v izreku ne vsebuje določila o nesuspenzivnem učinku vložene pritožbe, je postala izvršljiva šele z vročitvijo odločbe tožene stranke (sodba VS RS U 592/92). Tožena stranka še dodaja, da bi morale biti k spornemu oglasu tožnika priložene reference notificiranih strokovnjakov, teh pa tožnik ni predložil. Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili je lex specialis glede predpisovanja zdravilnih lastnosti v smislu preprečevanja zdravljenja ali ozdravljenja bolezni ali označevanja oziroma oglaševanja s sliko. Tožnik pa ni zaprosil za dovoljenje oglaševanja Bioform ananasa v kapsulah. Potrebno je tudi upoštevati, da je debelost bolezen, ki jo je potrebno zdraviti v skladu z doktrino. Pri tem tožena stranka opozarja na določilo 62. člena Zakona o zdravilih in medicinskih pripomočkih, ki varuje potrošnike pred zavajanjem in lažnimi obljubami, kajti zdravilni učinki morajo biti metodološko in statistično dokazani ter preverjeni. Sklicuje se tudi na sodbo Evropskega sodišča iz leta 1992, da če se izdelku pripisuje zdravilne in preventivne lastnosti, avtomatično spada med zdravila in ne sme biti v prometu ne da bi bilo zanj pridobljeno dovoljenje za promet. Tožena stranka predlaga, da se tožba zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih uveljavlja tožeča stranka: Iz upravnih spisov izhaja, da je Zdravstveni inšpektorat RS, Območna enota A izdal odločbo prve stopnje št. … z dne 24. 9. 2001 na podlagi 18. člena Zakona o zdravstveni inšpekciji (Uradni list RS, št. 99/99, 110/02, v nadaljevanju: ZZdrl). Iz spisa pa izhaja, da je odločbo organa prve stopnje izdala višja svetovalka v Zdravstvenem inšpektoratu RS Območne enote A. V 3. poglavju ZZdrl je določeno, da inšpekcijski nadzor v mejah pristojnosti inšpektorata neposredno opravlja zdravstveni inšpektor (1. odstavek 7. člena ZZdrl). Tudi po določbi 1. odstavka 28. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP) v upravni stvari izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni s predpisi o organizaciji tega organa ali z drugimi predpisi določeno drugače. Na podlagi 4. odstavka citiranega člena pa ima inšpektor že po zakonu pooblastilo za odločanje v upravnih stvareh. Na podlagi določil ZZdrl ima tako le zdravstveni inšpektor pooblastila po citiranem zakonu in lahko ukrepa kot je to določeno v 4. poglavju ZZdrl, pri tem pa ni nikakršnih izjem. Le v 5. odstavku 8. člena ZZdrl je določeno, da inšpektor v času, ko nima strokovnega izpita, ne sme izdajati odločbe, lahko pa le opravlja dejanja v postopku pred izdajo odločbe. Ker v tem upravnem postopku odločbe organa prve stopnje ni podpisala upravičena oseba, to je zdravstveni inšpektor, ki ima vsa pooblastila po določilih ZZdrl, ampak višja svetovalka v zdravstvenem inšpektoratu, je sodišče tožbi ugodilo. V takih primerih, ko navedene nepravilnosti ne odpravi tožena stranka, je njena odločba nezakonita, tako kot je v konkretnem primeru izpodbijana odločba. Enako stališče je sodišče zavzelo že v sodbah opr. št. U 1635/98 z dne 13. 6. 2001 in U 581/99 z dne 14. 11. 2001, ki so postale že pravnomočne.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt v skladu z določilom 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00), ker niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS).