Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo – zvina vratne hrbtenice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati 1.967,19 EUR odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno za vsako od terjatev. Višji tožbeni zahtevek iz obeh odškodninskih naslovov in višji obrestni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev 913,44 EUR tožničinih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo glede odločitve o stroških, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženo stranko je tako zavezalo k plačilu dodatnih 374,3 EUR tožničinih pravdnih stroškov.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnica vložila revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje glede obsega nepremoženjske škode dejansko stanje pravilno in popolno ugotovili, kršitve pa uveljavlja le glede odmere višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj je odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prenizka. V zvezi s prvo obliko nepremoženjske škode meni, da jo trajanje in intenziteta pretrpljenih bolečin ter kup neugodnosti, ki jih je trpela zaradi škodnega dogodka, upravičujejo do celotne zahtevane odškodnine. To narekuje sodna praksa, izoblikovana v podobnih primerih. Tako je sodišče v primerih II Ips 176/98 in II Ips 419/99 na primer oškodovancema iz tega naslova prisodilo odškodnino v višini približno sedmih povprečnih mesečnih neto plač, kar ob primerjavi s povprečno mesečno neto plačo na dan sodbe v tej zadevi pomeni, da je tožničin zahtevek v tem delu celo prenizek. Poleg tega tožnica občasne blage bolečine pri hudih obremenitvah vratu, ob drži vratu v prisilnem položaju daljši čas, ob dvigovanju težjih bremen in ob vremenskih spremembah še vedno trpi, tako pa bo tudi v prihodnje. Tudi odškodnina za strah bi morala biti ob pravilni uporabi materialnega prava višja od prisojene. Iz sodbe II Ips 176/98 je namreč razvidno, da je bila oškodovancu v podobnih okoliščinah prisojena ena povprečna mesečna plača in pol. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti meni, da sodišče ni dovolj upoštevalo dejstev, da je njena življenjska aktivnost zaradi škodnega dogodka trajno zmanjšana. K temu prispevajo ostanek brazgotinastega vratnega tkiva, omejena gibljivost vratne hrbtenice v vseh smereh, bolečine v vratu pri izrazitejših obremenitvah, pri hitrih gibih in pri dolgotrajnejši prisilni drži, mravljinčenje v prstih leve roke pa jo ovira pri delu šivilje, pri gospodinjskih opravilih in pri vožnji avtomobila. Tudi za te škodne posledice sodna praksa oškodovancem prisoja bistveno višje odškodnine, in sicer približno 6,5 povprečnih plač, zato bi morala biti tožnica deležna enake obravnave. Trdi tudi, da bi morali sodišči zahtevku za povračilo nepremoženjske škode v celoti ugoditi že zaradi dolgo trajajočega škodnega stanja in posledično večjega obsega nepremoženjske škode. Poleg tega pa za valorizacijo med postopkom plačanega zneska odškodnine v materialnem pravu po njenem ni nobene podlage.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V reviziji je sporna višina odškodnine za tri oblike nepremoženjske škode, ki jo je tožnica pretrpela oziroma jo še vedno trpi. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine v skladu s tretjim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predstavljajo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so prestale pritožbeni preizkus. Jedro slednjih tvorijo ugotovitve, da je tožnica v škodnem dogodku v avgustu leta 2003 utrpela zvin vratne hrbtenice, da je podobno poškodbo vratne hrbtenice utrpela že v letu 2000, zaradi česar je že pred predmetnim škodnim dogodkom trpela določene posledice, in da je prav tako pred tem dogodkom že trpela za posledicami bolezenskega stanja, ki je nastopilo zaradi prirojene anatomske anomalije nastavka sedmega vratnega vretenca.

7. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi s tožničino poškodbo je v 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa ustrezno različno.

8. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Prvostopenjsko sodišče je izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tožničinega primera, kar predstavlja za revizijsko sodišče zavezujočo dejansko podlago izpodbijane sodbe. Takó ugotovljeno dejansko stanje, ki ga revizija sicer po nepotrebnem ponavlja, je po presoji revizijskega sodišča pravilno pravno ovrednotesno. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, to je za telesne bolečine 2.200 €, za strah 700 € in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 800 € pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (179. in 182. člen OZ). Takšna odškodnina je upoštevaje specifičnosti tega primera, zlasti dejstvo, da je tožnica telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v določenem obsegu trpela že pred nezgodo, zaradi česar je v vzročni zvezi s spornim škodnim dogodkom le manjši del (40 odstotkov) vseh manifestiranih škodnih posledic za vsako od omenjenih oblik nepremoženjske škode, primerno odmerjena. To potrjuje primerjava z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih iz sodne prakse. Primeri, na katere se tožnica sklicuje v reviziji, niso primerni za primerjavo bodisi zaradi že v izhodišču težjih, obsežnejših škodnih posledic in posledično bistveno višje prisojene odškodnine bodisi zaradi neobstoja predhodno manifestiranih škodnih posledic pri oškodovancih, ki bi sicer vplivale na ustrezno zmanjšanje odmerjenega zadoščenja. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je zato neutemeljen, revizijska zahteva za zvišanje odškodnine pa neupravičena.

9. V zvezi s tožničinim stališčem, da bi ji moralo sodišče že samo zaradi dolgotrajnega čakanja na pravično denarno odškodnino zahtevano zadoščenje prisoditi v celoti, revizijsko sodišče pojasnjuje, da morajo biti za to, da ima potek časa od nastanka škode do trenutka odločitve o odškodnini sploh lahko kakršenkoli vpliv na odmero višine odškodnine, s tem v zvezi podane kakšne posebne, izjemne okoliščine. V obravnavanem primeru tožnica obstoja takšnih okoliščin ni ne zatrjevala ne izkaz(ov)ala. Glede očitka, ki valorizaciji zneska med sodnim postopkom plačane akontacije odškodnine nasprotuje s sklicevanjem na neobstoj zakonske podlage za tako ravnanje, pa se revizijsko sodišče v celoti pridružuje razlogom sodbe pritožbenega sodišča. 10. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).