Jedro

Poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pismeno (998. člen ZOR). Pri meničnem poroštvu pa zadostuje navedba "porok" oz. "per aval" in njegov podpis na menici za veljavno poroštveno izjavo.

S pogodbo se je za višino obrestne mere zamudnih obresti mogoče dogovoriti šele po novem Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur.l. RS št. 45/95), ki velja od 4.8.1995. II. odstavek 277. člena ZOR višje zamudne obresti dopušča v primeru, če je obrestna mera dogovorjenih obresti bila višja od obrestne mere zamudnih obresti (II. odstavek 277. člena ZOR). Za višino obrestne mere, oz. za pogodbene obresti, pa se je mogoče dogovoriti le pri kreditnih razmerjih.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba okrožnega sodišča spremeni glede plačila zamudnih obresti od glavnice tako, da sta prva in druga toženi stranki dolžni plačati tožeči od 6.000.000,00 (šest milijonov) tolarjev zakonite zamudne obresti od 16.8.1994 do 4.8.1995, od 5.8.1995 do plačila pa obresti po obrestni meri R + 20%, od 2.356.695,50 (dva milijona tristo šestinpetdeset tisoč šeststo petindevetdeset) tolarjev pa zakonite zamudne obresti od 1.9.1994 do plačila.

V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku zoper prvo in drugo toženo stranko glede 8.356.695,50 tolarjev z zamudnimi obrestmi od 1.9.1994 do plačila, hkrati pa jima je naložilo še stroške pravdnega postopka v znesku 471.456,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi. Zavrnilo pa je zahtevek proti tretji, četrti, peti in šesti toženi stranki v celoti ter proti prvi in drugi toženi stranki glede pogodbenih obresti v višini R + 37%, namesto katerih je prisodilo zakonite zamudne obresti, in glede obresti od 8.356.695,50 tolarjev do 16.8.1994 do 1.9.1994. Citirano sodbo je tožeča stranka v zavrnilnem delu izpodbijala s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Trdila je, da so bile 3 - 6 tožene stranke poroki po pogodbi o pristopu k dolgu, saj tega dejstva niso prerekale, njihova poroštvena obveza pa izhaja tudi iz dikcije omenjene pogodbe ter podpisov na menicah, izročenih tožniku v zavarovanje poroštvene izjave, ki naj bi bile tudi priložene k pritožbi. Poleg tega naj bi zgolj pisnost pristavka na pogodbi, da nekdo sodeluje kot porok, že zadostovala za poroštveno obvezo. Glede zavrnjenih pogodbenih obresti pa je tožeča stranka povedala, da je enostransko razdrla kreditno pogodbo s prvo toženo stranko, ker ta ni izpolnjevala obveznosti, zato ima glede na 124 in 132. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pravico terjati tudi odškodnino, ki naj bi jo predstavljale vtoževane pogodbene zamudne obresti. Predlagala je, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

Tožene stranke na pritožbo niso odgovorile.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljanih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Ugotovilo je, da pritožba le v manjšem delu utemeljena, saj je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je glede zamudnih obresti nepravilno uporabilo materialno pravo.

Trditve tožeče stranke, da iz pogodbe o pristopu k dolgu št. 1/94 izhaja, da so 3-6 tožene stranke poroki, ne držijo. Po 997. členu ZOR se s poroštveno pogodbo porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil. Poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pismeno (998. člen ZOR). V omenjeni pogodbi so tožene stranke res navedene kot poroki, vendar v pogodbi ni nobene izjave, ki bi se vsaj približno glasila, da prevzemajo obveznosti glavnega dolžnika.

Res pa je v pogodbi določilo, da predajajo tožniku akceptirane menice, na katerih sta dva toženca trasanta in dva avalista (menična poroka). To pomeni, da je tožnikova terjatev zavarovana z menicami, in da so tožene stranke menični dolžniki, v čemer jih je treba razlikovati od porokov po 997. členu ZOR. Za navadno poroštvo se zahteva izjava, t.j. s stavkom izražena odločitev o poroštveni zavezi, če glavni dolžnik ne bo poravnal zapadle obveznosti.

Pismenost pa se zahteva iz razloga, da se morebitnega poroka varuje pred nepremišljeno in prehitro izjavo. Pri meničnem poroštvu pa zares zadostuje navedba "porok" oz. "per aval" in njegov podpis na menici za veljavno poroštveno izjavo. Če tožeča stranka omenjene menice ima, k pritožbi jih ni predložila (kljub temu, da je to navedla), lahko proti vsem meničnim zavezancem še vedno vloži menične tožbe. V tem postopku pa jih ni niti predložila niti uveljavljala in je sodišče prve stopnje odločilna dejstva o poroštvu 3-6 toženih strank pravilno ugotovilo.

Deloma pa drži trditev, da sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo o zahtevanih obresti, in sicer tako glede datuma, od katerega tečejo kot njihove višine. Navedbe o razdrtju kreditne pogodbe so brez pomena, ker je ta prenehala s potekom časa (zapadlostjo), za katerega je kreditojemalec pridobil kredit. Pogodbo bi tožeča stranka lahko razdrla, oz. po 1067. členu ZOR odpovedala kredit le pred iztekom dogovorjenega roka odplačila, ne pa tudi po njem, tako da je tožena stranka le v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti. Kljub temu pa ji sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati zgolj zakonitih zamudnih obresti od vložitve tožbe naprej (1.9.1994).

Tožeča stranka je obresti zahtevala od 16.8.1994 naprej, do takrat pa jih je obračunala v višini 2.356.695,50 tolarjev in prištela h glavnici 6.000.000,00 tolarjev. Po II. odstavku 279. člena ZOR od vložitve tožbe naprej tečejo zamudne obresti le od obračunanih obresti, nobenega razloga pa ni, da od 16.8.1994 do 1.9.1994 ne bi tekle zamudne obresti tudi od glavnice 6.000.000,00 tolarjev, saj za to obdobje niso bile obračunane, in je po 277. členu ZOR tožeča stranka do njih upravičena.

Za višino obrestne mere zamudnih obresti pa se stranki ob sklepanju kreditne pogodbe dne 11.11.1993 nista mogli dogovoriti. Po I. odstavku 277. člena ZOR mora dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, plačati poleg glavnice še obresti po obrestni meri, določeni z zakonom. Po 1. členu takrat veljavnega Zakona o obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l. RS št. 14/92 in 15/93) je dolžnik, ki je zamudil z izpolnitvijo denarne obveznosti iz obligacijskih razmerij, moral plačati od zneska dolga od nastanka zamude do plačila zamudne obresti po obrestni meri, določeni s tem zakonom. Cit. tekst ne dopušča nikakršnega dogovarjanja o obrestni meri zamudnih obresti, oz. kazenskih zamudnih obresti, kakor so imenovane v pogodbi. S pogodbo se je za višino obrestne mere zamudnih obresti mogoče dogovoriti šele po novem Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur.l. RS št. 45/95), ki velja od 4.8.1995. Vendar II. odstavek 277. člena ZOR višje zamudne obresti dopušča v primeru, če je obrestna mera dogovorjenih obresti bila višja od obrestne mere zamudnih obresti (II. odstavek 277. člena ZOR). Za višino obrestne mere, oz. za pogodbene obresti, se je mogoče dogovoriti le pri kreditnih razmerjih, iz kakršnega izvira tudi vtoževana terjatev. Po 2. členu kreditne pogodbe je znašala dogovorjena obrestna mera R + 20 %, zato tožeči stranki pripajajo obresti po tisti obrestni meri, ki je višja, ali zakonska ali R + 20%. Po 2. členu Zakona o obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l. RS št. 14/92 in 15/93) je znašala obrestna mera zamudnih obresti od 13.3.1993 do 4.8.1995 R + 25%, od takrat naprej pa je nižja kot R + 20%, čeprav zaradi zapletene formule to na prvi pogled ni razvidno, je pa tako pokazal preizkus z računalniškim programom ZZO, ki ga ima sodišče. Zato je sodišče druge stopnje glede zamudnih obresti sodbo spremenilo in tožeči stranki priznalo takšne obresti, kot ji gredo glede na določila ZOR in kreditne pogodbe.

Zaradi že zgoraj omenjenega prenehanja kreditne pogodbe s potekom časa so napačne tudi trditve tožeče stranke in ugotovitve sodišča prve stopnje, da vtoževane oz. priznane zamudne obresti predstavljajo odškodnino po 132. členu ZOR. Ker bo zamudne obresti prejela na podlagi 277. in 279. člena ZOR, bi razlika do popolne odškodnine tožeči stranki šla kvečjemu po 278. členu ZOR, seveda pa bi jo bilo treba uveljavljati že tekom postopka na prvi stopnji in jo dokazovati po pravilih o dokazovanju nastale škode in izgubljenega dobička.

Na pravilno uporabo materialnega prava pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, zato je glede teka zamudnih obresti in glede njihove višine napadeno sodbo po 4. točki 373. člena ZPP spremenilo ter o tem podalo svojo razlago. V ostalem delu pa je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, in ker ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere se v pritožbenem postopku pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po 368. členu ZPP potrdilo napadeno sodbo.

Izrek o stroških je odpadel, ker jih tožeča stranka ni priglasila.