Jedro

Krog upravičencev do odškodnine zakonski določbi 3. odstavka 18. člena ZOZ je omejen na osebe iz 1. odstavka 18. člena ZOZ, kar pomeni, da se ne nanaša na druge odškodovance v vojnih dogodkih, ki so deležni jamstva države le v okviru njene odškodninske odgovornosti, predvidene z določbo prvega odstavka 26. člena URS za škodo, povzročeno s protipravnim ravnanjem javnopravnih oseb in ki se presoja po javnem (in ne zasebnem) pravu.

Odgovornost lastne države se ne more raztezati preko okvira škodnih primerov, nastalih kot posledica bodisi le iz njene organizacijske sfere izvirajoče nevarne dejavnosti (po načelu vzročnosti), bodisi protipravnega in krivdnega ravnanja njenih javnopravnih oseb (po krivdnem načelu), saj podnormiranost tovrstne odškodninske odgovornosti lastne države še ne izključuje uporabe splošnih odškodninskopravnih institutov iz tedaj veljavnega ZOR, temveč kvečjemu obratno.

Pogoj za opredelitev neke opustitve kot protipravne je nujno kršitev dolžnostnega ravnanja. Oskrba kurirjev s svetilkami pa ni po eni strani ne s predpisom predvidena obveznost tožene stranke, niti ne spadajo svetilke po drugi strani v neko običajno opremo, potrebno za opravljanje kurirske službe - ne glede na tudi siceršnjo ugotovitev v izpodbijani sodbi, po kateri tožnik ni opravljal kurirskih nalog v pogojih popolne zatemnitve zaradi morebitnih letalskih napadov.

Tako se izkaže, da je tožnik spričo lahkomiselnega in nepotrebnega izpostavljanja nevarnosti z izbiro dostopa k hiši preko terase kot tedanjega nezavarovanega gradbišča namesto po varno dostopni poti h glavnemu vhodu, izključno sam odgovoren za nastalo škodo.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu, to je glede odločitve o delni zavrnitvi pritožbe tožene stranke (ustrezni del tretjega odstavka v zvezi s prvim stavkom prvega odstavka izreka drugostopne sodbe), tako spremeni, da se pritožbi tožene stranke tudi v tem delu ugodi in se doslej nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje pod 2. in 4. točko izreka prvostopne odločbe tako spremeni, da se tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 3,200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.9.2001 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe in pravdne stroške v znesku 248.018 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.9.2001 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe," z a v r n e. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki (poleg zneska 25.026,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.1.2003 dalje do plačila iz nespremenjenega drugega odstavka izreka sodbe sodišča druge stopnje) še 283.539,00 SIT njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2003 dalje do plačila, v 15 dneh pod grožnjo izvršbe.

Obrazložitev

Tožnik se je poškodoval kot vojaški obveznik v rezervnem sestavu, ko je na podlagi ukaza Republiškega štaba za teritorialno obrambo Republike Slovenije za izvedbo mobilizacije vojnih enot TO M. po vpoklicu Referata za obrambo Občine M. v noči s 27.6. na 28.6.1991 opravljal dolžnost - naloge kurirja inštruktorja in sicer vročanje vpoklicev vojaškim obveznikom. Od tožene stranke je zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 6,100.000,00 SIT s pripadki.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo polno odškodninsko odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo in se pri tem sklicevalo na določbo tretjega odstavka 18. člena Zakona o obrambi in zaščiti, po kateri ima pripadnik oboroženih sil, ki je utrpel škodo pri opravljanju vojaških nalog, pravico do povračila škode, ta pravica pa se presoja po splošnih pravilih odškodninskega prava - torej po določbah tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih. Potem ko je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval, ko je po opravljeni vročitvi poziva zapuščal bivališče vojaškega obveznika in pri tem padel s tedaj neograjene terase (zaradi adaptacije tega dela hiše) v tri metre globok prazen prostor med teraso in kamnito škarpo ob njej in ko je ocenilo, da je opravljanje kurirske službe v danih razmerah (ukaz tožniku, vojno stanje, noč, situacija je terjala hitro in nujno postopanje) dejavnost s povečano nevarnostjo, za škodo iz katere je tožena stranka objektivno odgovorna (173. in 174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih), je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku 4,000.000,00 SIT odškodnine s pripadki, medtem ko je tožbeni zahtevek v presežku zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper zavrnilni del prvostopne sodbe zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu tako spremenilo, da je tožniku prisojeno odškodnino znižalo za 800.000,00 SIT s pripadki - torej na 3,200.000,00 SIT s pripadki. Tako je odločilo z obrazložitvijo, da tožena stranka za tožniku nastalo škodo ni odškodninsko odgovorna po pravilih o tako imenovani objektivni odgovornosti, temveč da je njena odgovornost krivdna, saj tožnika ni opremila s svetilko, ni pa mu dala tudi ne natančnejših navodil za vročanje; sicer pa je delež odgovornosti tožene stranke omejilo na 80% in 20% sokrivde pripisalo samemu tožniku, ki je spričo premajhne previdnosti ob vračanju s terase zgrešil prehodu čez globino namenjene deske. Posledica takšne razmejitve odgovornosti na drugi stopnji je temu ustrezno znižanje tožniku na prvi stopnji po višini sicer pravilno ovrednotene denarne odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Izpodbija celotni obsodilni del pravnomočne sodbe iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Zavzema se za presojo, da je tožnik za nastalo mu škodo izključno sam odgovoren - predvsem iz razloga, ker bi moral iti k hiši vojaškega obveznika po zanesljivo varni poti, namenjeni h glavnemu vhodu vanjo (na pa po poti, speljani k vhodu v hišo preko terase, ki ni bila namenjena dostopu obiskovalcev in ki je v času škodnega dogodka predstavljala očitno pomanjkljivo zavarovano gradbišče). Sicer pa tožena stranka očita sodiščema prve in druge stopnje pomanjkljivo dokazno oceno (zlasti spričo nasprotij v izpovedbah tožnika, ki bi jih bilo mogoče odpraviti le po izvedenskem dokazu s soočenjem tožnika in priče J. J. - za kar se je tožena stranka zavzemala že ves čas med postopkom), ki jo pripisuje zmotnim materialnopravnim izhodiščem sodišč obeh stopenj. Graja tudi višino tožniku priznane odškodnine in predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v nov postopek.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 18. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o obrambi in zaščiti (ZOZ; Ur. l. RS, št. 15/91) ima pripadnik oboroženih sil, ki je utrpel škodo pri izvrševanju nalog v oboroženih silah, pravico do povračila te škode. Ta določba terja spričo svoje specifičnosti in nedorečenosti dodatno razlago. Posebnost te določbe je, da pravice do odškodnine ne omejuje le na škode pri opravljanju mirnodobskih nalog v oboroženih silah, saj ne nudi opore za razlikovanje med takšnimi škodami in škodami, nastalimi pri opravljanju nalog v oboroženih silah v zvezi z vojnimi dogodki. To pa zahteva natančno presojo vprašanja iz te zakonske določbe izvirajoče legitimacije tako na aktivni kot na pasivni strani. Krog upravičencev do odškodnine po tej zakonski določbi je omejen na osebe iz prvega odstavka 18. člena ZOZ, kar pomeni, da se ne nanaša na druge odškodovance v vojnih dogodkih, ki so deležni jamstva države le v okviru njene odškodninske odgovornosti, predvidene z določbo prvega odstavka 26. člena Ustave Republike Slovenije za škodo, povzročeno s protipravnim ravnanjem javnopravnih oseb in ki se presoja po javnem (in ne zasebnem) pravu. To je pomembno tudi z vidika obsega odškodninske odgovornosti države za škodo, ki jo pretrpi pripadnik oboroženih sil ob opravljanju nalog v zvezi z vojnimi dogodki.

Odgovornost za vojno škodo med državami ureja mednarodno pravo; fizične in pravne osebe praviloma nimajo pravice zahtevati odškodnine od druge države, od lastne države pa le, če to zakon posebej določa. Tak primer je tudi obravnavan, pri čemer je treba upoštevati, da se odgovornost lastne države ne more raztezati preko okvira škodnih primerov, nastalih kot posledica bodisi le iz njene organizacijske sfere izvirajoče nevarne dejavnosti (po načelu vzročnosti), bodisi protipravnega in krivdnega ravnanja njenih javnopravnih oseb (po krivdnem načelu), saj podnormiranost tovrstne odškodninske odgovornosti lastne države še ne izključuje uporabe splošnih odškodninskopravnih institutov iz tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), temveč kvečjemu ravno obratno.

Materialnopravno pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da opravljanje kurirskih nalog raznašanja in vročanja vpoklicev vojaškim obveznikom ni nevarna dejavnost v pomenu določb 173. in 174. člena ZOR - tudi ne v razmerah, v katerih je po neizpodbojnih dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) opravljal to nalogo v danem primeru tožnik. Iz teh dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da je tožnik opravljal kurirsko dolžnost sicer v nočnem času in pod pritiskom čim hitrejše izvedbe odrejene mu naloge, vendar ne v pogojih na primer popolne zatemnitve zaradi morebitnih letalskih napadov, niti v pogojih bojne dejavnosti agresorja (ki bi glede na obrazložitev iz prejšnjega odstavka tudi sicer že presegla okvir "nevarne dejavnosti", za škodo iz katere bi lahko odgovarjala tožniku lastna država). Tako je podvrženo presoji le še vprašanje obstoja krivdne odgovornosti tožene stranke za tožniku nastalo škodo zaradi morebitnega protipravnega ravnanja njenih organov oziroma nosilcev javnih pooblastil. Sodišče druge stopnje je pozitivni odgovor na to vprašanje utemeljilo z dejstvi, da tožena stranka tožnika ni oskrbela s svetilko in da mu ni dala natančnejših navodil o vročanju pozivov; vendar je takšno naziranje sodišča druge stopnje materialnopravno zmotno. Pogoj za opredelitev neke opustitve kot protipravne je nujno kršitev dolžnostnega ravnanja. Oskrba kurirjev s svetilkami pa ni po eni strani ne s predpisom predvidena obveznost tožene stranke, niti ne spadajo svetilke po drugi strani v neko običajno opremo, potrebno za opravljanje kurirske službe - ne glede na tudi siceršnjo ugotovitev v izpodbijani sodbi, po kateri tožnik ni opravljal kurirskih nalog v pogojih popolne zatemnitve zaradi morebitnih letalskih napadov. Ob tem ni odveč pripomba, da tožnik med postopkom na prvi stopnji nikoli ni navajal dejstva, da ni imel svetilke in odškodninske odgovornosti tožene stranke sploh ni utemeljeval z očitkom, da ga ni oskrbela s svetilko, sodišče prve stopnje pa se je s tem vprašanjem ukvarjalo le v okviru presoje morebitnega obstoja razlogov za oprostitev objektivne odgovornosti tožene stranke iz določb 177. člena ZOR. Zato utegne biti materialnopravni pristop sodišča druge stopnje tudi posledica zgrešenega procesnopravnega izhodišča, po katerem naj ne bi bilo pomembno, kaj je tožnik navajal v pripravljalni vlogi, temveč "je pomembno, kaj tožnik izpove oziroma neposredno izvajanje dokazov". Po določbi 7. člena ZPP sme namreč sodišče ugotavljati in izvajati dokaze (izpovedba kot stranke zaslišanega tožnika je eden izmed izvedenih dokazov) le o tistih dejstvih, ki so jih stranke navajale, edina izjema od tega pravila pa velja le za primere iz tretjega odstavka 3. člena istega zakona. Ne glede na doslej obrazloženo pa je še pomembno, da bi tudi v primeru opredelitve ravnanja tožene stranke (ki tožnika ni oskrbela s svetilko) kot opustitve bila pretrgana vzročna zveza med takšno opustitvijo in nastalo škodo z ravnanjem samega tožnika. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve stopnje namreč izhaja, da "tožnik ni prišel k J. skozi glavni vhod ampak preko terase, glavni vhod v J. hišo pa je bi normalno dostopen in če bi tožnik prišel do hiše in nato odšel po poti, ki vodi do glavnega vhoda, do padca s terase ne bi prišlo". K temu je sodišče prve stopnje še dodalo, da od nikogar ni moč zahtevati, da bi moral imeti na terasi ograjo oziroma drugo zaščito, saj je terasa namenjena za zasebno rabo. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je sprejelo kot pravilne tudi sodišče druge stopnje, pri tem pa materialnopravno zmotno ocenilo tožnikovo ravnanje kot opravičljivo spričo pomembnosti časovnega faktorja ter z njim povezane izbire dostopa do hiše po (le domnevno in zanemarljivo) krajši poti - kljub v sodbi sodišča druge stopnje izrecno povzetim dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je jarek okoli terase hiše J. posledica gradbenih del "na njihovi hiši in ne na javni poti" ter da so J. "imeli glavni vhod varen, jarek pa je bil pri delu hiše, kjer je bilo delovišče". Tako se izkaže, da je tožnik spričo lahkomiselnega in nepotrebnega izpostavljanja nevarnosti z izbiro dostopa k hiši J. preko terase kot tedanjega nezavarovanega gradbišča namesto po varno dostopni poti h glavnemu vhodu izključno sam odgovoren za nastalo mu škodo. Materialnopravne pravilnosti takšnega sklepanja ne more v ničemer omajati na toženo stranko naslovljen očitek v razlogih sodbe sodišča druge stopnje, da tožniku ni dala natančnejših navodil o vročanju. Kakšna naj bi bila vsebina teh navodil kurirju inštruktorju izven polnoletni osebi imanentni skrbi za lastno varnost, ki bi preprečila poškodbo, v razlogih izpodbijane sodbe ni pojasnjeno.

Ker je sodišče druge stopnje materialno pravo iz zgoraj navedenih razlogov zmotno uporabilo, je bilo treba reviziji ugoditi in v z njo izpodbijanem delu sodbo sodišča druge stopnje ustrezno spremeniti (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Do povrnitve teh je tožena stranka, ki je v pravdi glede na njen končni izid v celoti uspela, upravičena na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP, odmerjeni pa so bili v skladu z Odvetniško tarifo (in v mejah postavljenih stroškovnih zahtevkov) ob upoštevanju števila točk po tarifi, veljavni v času izvršenega posamičnega opravila in vrednosti točke po tarifi, veljavni na dan odmere - vse v obsegu, razvidnem po posamičnih postavkah iz stroškovnikov tožene stranke na list. št. 96, 117 in 132 spisa. Tako znaša vsota stroškov tožene stranke, do povrnitve katerih je upravičena, 308.565,00 SIT (209.326,00 SIT stroškov prvostopnega postopka, 44.026,00 SIT stroškov pritožbenega postopka in 55.213,00 SIT stroškov revizijskega postopka) - ustrezno upoštevaje pri tem znesek 25.026,00 SIT že priznanih ji stroškov pritožbenega postopka iz nespremenjenega drugega odstavka izreka sodbe sodišča druge stopnje.