Jedro

Tožnik zgolj pavšalno navaja, da sodišče prve stopnje ni uporabilo 8. člena ZPP (ki se nanaša na oblikovanje dokazne ocene) oziroma, da ga je uporabilo napačno. Ne navede torej, kateri dokaz v oblikovanju dokazne ocene ni bil upoštevan oziroma, ni bil pravilno upoštevan. Ne navede npr., kateri dokazni zaključki so napačni in zakaj naj bi bili napačni. Zgolj vztrajanje, da je delo opravljal vestno, pošteno, pravilno in pravočasno ne zadostuje za učinkovito izpodbijanje dokazne ocene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti v 2013 z dne 25. 3. 2014, da se kot nezakonit odpravi sklep komisije za preizkus ocene z dne 30. 4. 2014, da se toženi stranki naloži, da ponovno oceni tožnika za 2013, ter da mu je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka 608,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče sprejelo zavrnilno odločitev, čeprav je predložil vse relevantne dokaze, ki dokazujejo, da je delo opravljal vestno, pošteno, pravilno in pravočasno. Ne strinja se z ugotovljenim dejanskim stanjem. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Pri odmeri stroškov je upoštevalo vrednost spornega predmeta 4.000,00 EUR po 22. členu ZOdvT, ki se nanaša na zahtevke, ki niso ovrednoteni po višini. Tožnik je opredelil vrednost spora na 250,00 EUR. V vlogi z dne 15. 9. 2017 je pojasnil, da ta vrednost spornega predmeta ustreza vrednosti škode pri neodobritvi treh dni rednega letnega dopusta za leto 2013. Če je sodišče ocenilo, da je takšna vrednost spora neustrezna, bi moralo o tem izdati sklep. Ker tega ni storilo, se šteje, da je sprejelo vrednost predmeta, kot jo je navedel tožnik. Navaja še, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP, ker so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in v nasprotju. Prav tako je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Dokazna ocena temelji na argumentih, ki niso racionalno sprejemljivi in preverljivi. Sodišče je vezano na izvedene dokaze, ne na sklepanje na osnovi analogij. Sodba nima podlage v izvedenih dokazih oziroma ji predloženi dokazi nasprotujejo. Ker sodišče ni uporabilo 8. člena ZPP oziroma ga je uporabilo nepravilno, je storilo kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Tožniku so bile kršene človekove pravice, ker od sodišča ni dobil odgovorov na vse navedbe o relevantnih vprašanjih. Po 22. členu Ustave RS mora sodišče odgovoriti na relevantne navedbe strank in argumentirati pravna stališča. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče, ki v predmetni zadevi odloča drugič, je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožba zgolj na splošno uveljavlja pritožbene razloge, ki pa jih ne obrazloži. Pravzaprav je pritožba obrazložena le v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, glede česar, kot bo obrazloženo kasneje, tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi bilo potrebno pri odmeri stroškov postopka izhajati iz vrednosti spornega predmeta 250,00 EUR, ne pa 4.000,00 EUR, kot je izhajalo sodišče prve stopnje.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik zgolj pavšalno navaja, da naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, pri čemer ne obrazloži niti tega, za katere razloge v izpodbijani sodbi naj bi šlo. Ker tega ali kakšnih drugih pomanjkljivosti glede izreka ali obrazložitve sodbe, ki bi onemogočale njen preizkus, pritožbeno sodišče tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ne ugotavlja, zaključuje, da bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prav tako ni utemeljen niti pritožbeni očitek protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer pritožba tudi v tem delu ne obrazloži, vsebino katerih listin oziroma zapisnikov naj bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napačno povzelo.

7. Pritožba neutemeljeno navaja, da izpodbijana odločitev nima podlage v izvedenih dokazih oziroma da ji dokazi nasprotujejo. Prav tako ne drži, da temelji dokazna ocena na argumentih, ki niso racionalno sprejemljivi in preverljivi. Tožnik tudi v zvezi s tem pritožbenim očitkom zgolj pavšalno navaja, da sodišče prve stopnje ni uporabilo 8. člena ZPP (ki se nanaša na oblikovanje dokazne ocene) oziroma da ga je uporabilo napačno. Ne navede torej, kateri dokaz v oblikovanju dokazne ocene ni bil upoštevan oziroma ni bil pravilno upoštevan. Ne navede npr., kateri dokazni zaključki so napačni in zakaj naj bi bili napačni. Zgolj vztrajanje, da je delo opravljal vestno, pošteno, pravilno in pravočasno ne zadostuje za učinkovito izpodbijanje dokazne ocene. Ker sodišče prve stopnje 8. člena ZPP ni uporabilo na način, da bi bila sodba zaradi tega nezakonita ali napačna, ni utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

8. Tožnik v pritožbi tudi v zvezi z očitano kršitvijo 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic) neobrazloženo navaja, da od sodišča ni dobil odgovorov na svoje relevantne navedbe, ter da naj bi mu bile zato kršene človekove pravice. Ne obrazloži, katere naj bi bile tiste relevantne navedbe, na katere ni dobil odgovora. Drži, da mora sodišče odgovoriti na relevantne navedbe strank in argumentirati svoja pravna stališča in ravno to je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi storilo.

9. Pritožba ne pojasni, s katerim delom ugotovljenega dejanskega stanja se ne strinja, prav tako ne pojasni, v čem naj bi sodišče prve stopnje glede odločitve o glavni stvari zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ne preizkuša ugotovljenega dejanskega stanja, ampak le pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru preverja, ali je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede tega pravilno upoštevalo, da ocenjevanje javnih uslužbencev poleg ZSPJS ureja tudi Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede, ki v prilogi III natančneje določa kriterije za oceno dela javnega uslužbenca. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je sprejelo pravilno odločitve glede izpodbijane ocene dela javnega uslužbenca za leto 2013. 10. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje stroškov postopka ne bi smelo odmeriti od vrednosti spornega predmeta v višini 4.000,00 EUR, sklicujoč se pri tem na 22. člen ZOdvT. Ta določa, da če vrednosti predmeta ni mogoče določiti po 21. členu ZOdvT (uporaba ZST-1 glede vrednosti spora), se jo določi po prostem preudarku, če pa tudi to ni možno, potem znaša vrednost predmeta 4.000,00 EUR. Tožnik namreč v tožbi ni navedel vrednosti spornega predmeta, tega ni storil niti ves čas trajanja prvotnega postopka, tako da so bili stroški postopka že v prvi sodbi odmerjeni glede na vrednost 4.000,00 EUR (s tem, da je tožnik v prvotnem in tudi v ponovljenem postopku stroške priglasil v višini, ki bistveno presega postavko 4.000,00 EUR). Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno slediti tožnikovi opredelitvi vrednosti spora v višini 250,00 EUR, ki jo je podal šele v ponovljenem postopku - v pripravljalni vlogi z dne 15. 9. 2017. Pri tem niti ne gre za spor iz naslova odmere letnega dopusta, da bi prišla v poštev vrednost treh dni letnega dopusta, na kar tožnik neutemeljeno veže predlagano vrednost spora 250,00 EUR. Ključna je vrednost spornega predmeta ob vložitvi tožbe 30. 6. 2014, kot je to pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. Tudi ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje, ker ni sledilo tožnikovi opredelitvi vrednosti spora, o tem izdati poseben sklep. Po 44. členu ZPP bi tovrstni sklep prišel v poštev, če bi zaradi tega nastalo vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, za kar pa v spornem primeru ne gre.

11. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).