Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili določilo 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 28/78 do 57/89) in se odločili, da so telesne bolečine, duševne bolečine in strah trajali dovolj dolgo in v tako intenzivni obliki, da upravičujejo satisfakcijo v obliki denarne odškodnine. Pri presojanju, kolikšen denarni znesek je pravičen, pa je sodišče prve stopnje ob primerjavi tožničinih težav z drugimi podobnimi primeri v sodni praksi pravilno določilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti z zdravljenjem v znesku 400.000,00 tolarjev in zavrnilo presežek, saj tožničine telesne bolečine niso bile tako hude in dolgotrajne, zlasti pa ni trpela hujših zdravniških posegov in nevšečnosti med zdravljenjem. Tudi bolečine, ki jih bo trpela v bodoče, bo s primernimi varovalnimi ukrepi in pozornostjo lahko ublažila. Tudi prestani primarni in sekundarni strah nista bila tako huda in intenzivna, da bi bil utemeljen višji znesek kot 100.000,00 tolarjev, ki ga je določilo sodišče prve stopnje.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje spremenita tako, da mora tožena stranka Z. M. d.d. plačati tožeči stranki B. R. znesek 1,250.000,00 SIT (z besedo enmilijondvestopetdesettisočtolarjev 00/100) odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29.8.1995 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 173.139,00 SIT (z besedo stotriinsedemdesettisočstodevet- intrideset tolarjev 00/100) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29.8.1995 dalje, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

2. Sicer se revizija zavrne kot neutemeljena.

3. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 15.200,00 SIT (z besedo petnajsttisočdvestotolarjev 00/100) revizijskih stroškov v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi Z. naložilo plačilo odškodnine v znesku 1,000.000,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29.8.1995 dalje. Poleg tega je naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 137.450,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.8.1995 dalje, presežni del tožbenega zahtevka (v znesku 520.000,00 tolarjev) pa je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je tožnica 15.5.1994 kot sopotnica v avtomobilu trpela nepremoženjsko škodo, za katero je odgovoren zavarovanec tožene stranke. Po ugotovljenem obsegu nepremoženjske škode je tožnici prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 400.000,00 tolarjev, za primarni in sekundarni strah 100.000,00 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 500.000,00 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je po pritožbah tožeče in tožene stranke zvišalo odškodnino, tako da je tožnici priznalo vso zahtevano odškodnino v skupnem znesku 1,520.000,00 tolarjev in sicer: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 570.000,00 tolarjev, za strah 200.000,00 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 750.000,00 tolarjev.

Proti sodbi sodišča druge stopnje in v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da je izvedenka dr. A. V. ugotovila drugačno dejansko stanje kot izvedenec dr. P., ki je navedel, da je tožnica trpela zmerne bolečine 1 teden in občasne bolečine 6 tednov ter ji poškodba ni pustila trajnih posledic. Ponavlja pritožbene navedbe, da v postopku ni bil pritegnjen izvedenec bolečinske stroke in meni, da je sodišče ob ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo materialno pravo in prisodilo bistveno previsoko odškodnino, ki ne predstavlja ustrezne satisfakcije.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92).

Revizija je delno utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano poleg strank tudi vrhovno sodišče izhaja, da je sodišče ugotovilo obseg škode na podlagi tožničine izpovedi in ga objektiviziralo predvsem na podlagi mnenja izvedenke dr. A. V., ki je pojasnila, zakaj njeno mnenje odstopa od mnenja izvedenca dr. P. Tako sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je tožnica trpela naslednji obseg nepremoženjske škode: - telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je trpela tožnica potem, ko je bila zdravstveno pregledana in je dobila mehko schantzovo ovratnico, ki jo je nosila en teden in je tedaj doma mirovala. Hodila je tudi na preglede in obiskovala fizikalno terapijo ter je bila v bolniškem staležu do 24.6.1994. V tem času je trpela telesne bolečine, ki so bile hude 1 teden in srednje hude 1 mesec. Nato so prešle v občasne bolečine in so bledele, toda izginile niso. Večkrat na teden so še prisotne, čeprav jih tožnica z varovalnimi ukrepi lahko ublaži. Zaradi draženja živčnih korenin bodo občasno prisotne tudi v bodoče; - primarni strah ob nesreči ni bil dolgotrajen, toda zaskrbljenost za izid zdravljenja je trajala do konca fizikalne terapije, to je mesec dni; - poškodba je tožnici pustila tudi trajne posledice, ki se kažejo v zmanjšani življenjski aktivnosti, zaradi katere trpi duševne bolečine. Po mnenju izvedenke je tožničina delovna sposobnost zmanjšana za 6%, poleg tega pa je tožnica ovirana tudi v vsakdanjem življenju, saj ne more dolgo sedeti v nespremenjenem položaju, težave ima pri nekaterih gospodinjskih opravilih in pri lastni negi, poleg tega pa je morala opustiti tudi nekatere športne aktivnosti. Sedaj tožnica navedene težave lažje prenaša, toda z leti bo težje, zlasti zaradi zgodnejših starostnih sprememb, ki bodo nastopile v vratni hrbtenici prej, kot bi sicer.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določilo 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 28/78 do 57/89) in se odločili, da so telesne bolečine, duševne bolečine in strah trajali dovolj dolgo in v tako intenzivni obliki, da upravičujejo satisfakcijo v obliki denarne odškodnine. Pri presojanju, kolikšen denarni znesek je pravičen, pa je sodišče prve stopnje ob primerjavi tožničinih težav z drugimi podobnimi primeri v sodni praksi pravilno določilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti z zdravljenjem v znesku 400.000,00 tolarjev in zavrnilo presežek, saj tožničine telesne bolečine niso bile tako hude in dolgotrajne, zlasti pa ni trpela hujših zdravniških posegov in nevšečnosti med zdravljenjem. Tudi bolečine, ki jih bo trpela v bodoče, bo s primernimi varovalnimi ukrepi in pozornostjo lahko ublažila. Tudi prestani primarni in sekundarni strah nista bila tako huda in intenzivna, da bi bil utemeljen višji znesek kot 100.000,00 tolarjev, ki ga je določilo sodišče prve stopnje. Zato je v tem delu revizija, ki navaja, da je sodišče druge stopnje prisodilo previsoko odškodnino, utemeljena in ji je revizijsko sodišče ugodilo ter po določilu 395. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo.

Zavrnilo pa je revizijsko trditev o previsoko določeni odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je sodišče druge stopnje zvišalo na 750.000,00 tolarjev. Tožnica je še zelo mlada in ker bo imela težave tako pri delu, kot pri vsakdanjih življenjskih opravilih, je odškodnina za duševne bolečine, ki jih trpi in ki jih bo prestajala v bodoče vsekakor pravična. Zato je sodišče revizijo v tem delu zavrnilo (393. člen ZPP).

Spremenjena vsota prisojenih odškodninskih zneskov za zahtevane oblike nepremoženjske škode vpliva na uspeh v pravdi in s tem tudi na pravdne stroške. Tožeča stranka je glede na tožbeni zahtevek 1,520.000,00 tolarjev uspela do višine 1,250.000,00 tolarjev ali z 82 odstotki. Zato ji gre povrnitev stroškov pred sodiščem prve stopnje v znesku 173.139,00 tolarjev, v pritožbenem postopku pa bi morali obe pravdni stranki deloma uspeti s svojima pritožbama in bi morali trpeti vsaka svoje pritožbene stroške. Revizijske stroške je sodišče odmerilo glede na delni uspeh tožene stranke in je tožeči stranki naložilo povrnitev polovice takse za revizijo. Odločitev o pravdnih stroških temelji na določilu 154. in 166. člena ZPP.