Jedro

Izvedenski organ je v postopku podal izvedensko mnenje, da je pri tožnici potrebno nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije in da glede na neskladnost med psihiatričnimi ambulantnimi izvidi in osebnim pregledom ter mnenjem psihologa pri tožnici diagnostični postopek ni končan, zato predlaga resno hospitalno obravnavo, v okviru katere naj se pojasni, ali gre za hujšo duševno motnjo (psihozo). V konkretnem primeru ne gre za vprašanje, ali je pri tožnici zdravljenje končano, temveč je odprto vprašanje, ali pri tožnici obstaja globlja psihopatologija v smislu psihoze in če obstaja, kako omenjena diagnoza oziroma zdravstveno stanje vpliva na tožničino delovno zmožnost. Neopravljeni diagnostični postopek pa pomeni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na presojo izpodbijanih odločb tožene stranke in na priznanje pravice do invalidske pokojnine, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v delu, ki se nanaša na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 10. 5. 2013 in iste opr. št. z dne 3. 12. 2012 in na priznanje pravice do invalidske pokojnine ter v stroškovnem delu in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne (glede odškodninske terjatve in oprostitve plačila sodnih taks) ter v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stroški pritožbe so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 5. 2013 in z dne 3. 12. 2012 ter da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine in da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino v višini 49.640,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka) ter da se tožnico oprosti plačila sodnih taks (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče ni raziskalo težje tožničine psihične in fizične obolelosti, pa tudi ni upoštevalo znakov, posledic in vplivov na njeno vsakodnevno funkcioniranje, predvsem pa na njeno delovno zmožnost, ki je po njenem mnenju trajno izgubljena. Tožnici je bila že od 7. 8. 2007 dalje priznana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni in sicer zaradi mejne osebnostne motnje, generalizirane anksiozne motnje, cervikobrahialnega sindroma in lumbalgije ob obrabnih spremembah in glavobolu. Priznana ji je bila pravica do drugega fizično lahkega in psihično manj zahtevnega dela, brez dela s strankami in na terenu, v polnem delovnem času. Sodišču ter postavljenim izvedencem je bila na razpolago obsežna medicinska dokumentacija tudi v zvezi s hospitalizacijo tožnice v letu 2006. Več kot 7 let je redno psihoterapevtsko obravnavana in se medikamentozno zdravi. Iz predložene dokumentacije pa izhaja, da kljub zdravljenju ni zaslediti izboljšanja zdravstvenega stanja. Prav obratno. Kot je opozorila tožnica in lečeči zdravniki, so se njene težave s časom še poglobile. Vse pogosteje ji uhaja blato in urin, ima nočne more in krče, bolečine v sklepih in alergije zaradi uporabe nikljevih preparatov, ugotovljena pa je tudi revma in izraba sklepov. Predvsem težav z inkontinenco in njenega pomena oziroma vzrokov niti tožena stranka niti izvedenski organ nista upoštevala. Nerazjasnjeno je ostalo tudi, kako te težave vplivajo na opravljanje njenega poklica. Izvedenski organ je verjetno pomotoma spregledal več izvidov iz leta 2009 in 2010 (na primer z dne 27. 5. 2009, 7. 1., 2009, 19. 5. 2010). Tožnica opozarja tudi na duševna obolenja v smeri psihoze, ki jih izvedenski organ niti ni ovrgel. Po mnenju izvedenskega organa je namreč nadaljnja hospitalna obravnava potrebna zgolj za potrebe diagnosticiranja tožničinega psihičnega stanja, ne pa zaradi zdravljenja ali rehabilitacije v smislu 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 in naslednji). Izvedenci se niso opredelili niti do tega, da je pri tožnici že več let v teku terapevtsko in medikamentozno zdravljenje, ki doslej ni prineslo nikakršnih rezultatov izboljšanja, niti se ni podvomilo v ustreznost dosedanjega zdravljenja. Namen hospitalizacije bi bil izključno v dokončnem diagnosticiranju, kar pa seveda ne pomeni, da simptomi obolelosti niso izkazani. Sodišče ne bi smelo dopustiti, da vprašanje tožničinega zdravstvenega stanja, ki je dokumentirano, ostaja odprto in nepojasnjeno. Niti invalidska komisija niti izvedenski organ ni ugotavljal, ali navedel medicinskih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ovreči, ali je pri tožnici podano tako težko obolenje (psihoza), ki terja spremembo stopnje invalidnosti. Izvedenski organ sicer ugotavlja, da obstojijo neka razhajanja med izvidi lečečih psihiatrov ter izvidi psihologa iz leta 2006 in pa razgovora s tožnico in njenimi pisnimi izdelki, vendar pa se izvedenski organ do fizičnih in psihičnih težav, zaradi katerih tožnica praktično ne more delovati v delovnem okolju, sploh ni opredelil. Tudi lečeči psihiatri so ocenili, da je potrebna sprememba stopnje invalidnosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pazi po uradni dolžnosti.

Glede zahtevka za plačilo odškodnine

5. Tožnica je s tožbo uveljavljala tudi plačilo odškodnine v višini 49.640,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Pritožba zgolj navaja pritožbene razloge, vendar posplošeno zgolj s sklicevanjem na pritožbene razloge, določene v ZPP, brez konkretne obrazložitve. Pritožbeno sodišče je poleg presoje, ali so podane absolutne bistvene kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti in za katere je ugotovilo, da le-te niso izkazane, zadevo preizkusilo v smeri pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je po stališču pritožbenega sodišča materialno pravo pravilno uporabilo. Glede vprašanja odškodninske odgovornosti tožene stranke je potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 276. člena ZPIZ-1 in pa določbo prvega odstavka 148. člena ter prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni dokazano nedopustno ravnanje tožene stranke, zato je zahtevek že iz tega razloga zavrnilo in v nadaljevanju niti ni presojalo obstoja drugih elementov, ki so odločilni za nastanek odškodninske obveznosti. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo ter tudi ustrezno obrazložilo svojo odločitev, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša, je posledično na podlagi 353. člena ZPP pritožbo v delu, ki se nanaša na vprašanje odškodninske obveznosti tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede uveljavljanje pravice do invalidske pokojnine

6. Po preizkusu zadeve v delu, ki se nanaša na presojo izpodbijanih odločb tožene stranke in na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do invalidske pokojnine, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in je zato odločitev preuranjena.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 5. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 3. 12. 2012. Z omenjeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

8. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila tožnica z odločbo št. ... z dne 7. 9. 2007 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in sicer od 7. 8. 2008 dalje. Priznana ji je bila pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, s polnim delovnim časom. 12. 9. 2012 pa je tožničin osebni zdravnik podal nov predlog za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja zaradi poslabšanja invalidnosti. V predsodnem postopku je vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja ugotavljala najprej invalidska komisija prve stopnje dne 27. 11. 2012, ki je menila, da pri tožnici ni prišlo do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja in da zato ni potrebno spremeniti kategorije invalidnosti. Enako je menila tudi invalidska komisija druge stopnje dne 25. 4. 2013. Zaradi ugotovitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje najprej pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje, ki je dne 8. 1. 2015 podala mnenje, da so pri tožnici potrebni nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju, zato je pri njej še nadalje podana III. kategorija invalidnosti od 7. 8. 2007 dalje zaradi posledic bolezni v polnem delovnem času. Sodišče je pridobilo tudi izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki je podala v bistvu enako mnenje kot pred tem invalidska komisija druge stopnje, torej, da je potrebno nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, pri čemer pa posebej opozarja, da glede na neskladnost med psihiatričnimi ambulantnimi izvidi in osebnim pregledom ter mnenjem psihologa izvedenski organ meni, da pri tožnici diagnostični postopek ni končan, zato predlaga resno hospitalno obravnavo, v okviru katere naj se pojasni ali gre za hujšo duševno motnjo (psihozo). Izvedenski organ zato mnenja o preostali delazmožnosti še ne more podati, kar je zaslišan na glavni obravnavi potrdil tudi zaslišani član izvedenskega organa. Bistvena je namreč diagnostična obravnava, ki bi potrdila ali ovrgla sum na globljo psihopatologijo v smislu psihoze.

9. Ker se je postopek za ugotavljanje invalidnosti začel pred uveljavitvijo ZPIZ-2, je za presojo sporne zadeve potrebno uporabiti določbe ZPIZ-1. V prvem odstavku 60. člena ZPIZ-1 je določeno, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljena skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

10. Pritožba utemeljeno opozarja, da v tem primeru glede na mnenje izvedenskega organa ne gre za vprašanje, ali je pri tožnici zdravljenje končano, temveč je odprto vprašanje, ali pri tožnici obstaja globlja psihopatologija v smislu psihoze in če obstaja, kako omenjena diagnoza oziroma zdravstveno stanje vpliva na tožničino delovno zmožnost. Neopravljeni diagnostični postopek pa v bistvu pomeni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V tem primeru torej ne more priti do zavrnitve zahtevka, temveč je dolžnost sodišča, da dejansko stanje razčisti in odloči o zadevi. Zaslišani izvedenec je pojasnil, da je potrebna poglobljena psihiatrična obravnava, pri čemer pa ni bilo pojasnjeno, zakaj izvedenci take poglobljene psihiatrične obravnave niso opravili. Napotitev na resno hospitalno zdravljenje zaradi izvedbe diagnostičnega postopka kot to navaja komisija, ne more biti razlog, da izvedenski organ zaključuje, da v tem trenutku mnenja o preostali delazmožnosti še ni mogoče podati. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še opozarja, da je tožnica več let obravnavana pri psihiatrih, ki razpolagajo z izvidi o tožničinem psihičnem stanju.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na presojo izpodbijanih odločb tožene stranke in na priznanje pravice do invalidske pokojnine razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje bo, ali z že postavljenim izvedenskim organom ali pa s pridobitvijo mnenja drugega sodnega izvedenca ter s pridobitvijo morebitnih dodatnih dokazov razčistilo, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in če je, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine, kot je to v tožbi uveljavljala tožnica.

12. Skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.