Jedro

V obravnavanem primeru je tožena stranka odpravila sporni odločbi prvostopenjskega upravnega organa in mu zadevo vrnila v ponovni postopek. Takšna odločba tožene stranke torej ni akt iz 2. člena ZUS-1, saj ne posega v pravni položaj tožeče stranke in z njo ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožbo zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana z dne 8. 11. 2007, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 29.4.2008, ter zoper odločbo tožene stranke z dne 11. 8. 2008. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo tožnici kot eni izmed inšpekcijskih zavezancev izrekel inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje, tožena stranka pa je s prvo navedeno odločbo z dne 29.4.2008 odpravila odločbo prvostopenjskega organa in mu zadevo vrnila v ponovno odločanje. Z drugo navedeno odločbo z dne 11. 8. 2008 je tožena stranka odpravila sklep istega prvostopenjskega organa z dne 22. 5. 2008, in tudi to zadevo vrnila v ponovno odločanje.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da v obravnavani zadevi izpodbijani odločbi nista akta, ki ju je mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Ker je bila namreč v obeh primerih zadeva vrnjena v ponovno odločanje, o obveznosti inšpekcijske zavezanke sploh še ni bilo odločeno.

3. Tožnica v pritožbi uveljavlja kršitve 23., 25., 31., 153., 155. in 157. člena Ustave RS, zmotno uporabo materialnega prava in kršitev pravil postopka. Navaja, da je bilo o zadevi že dokončno odločeno z odločbo tožene stranke z dne 8. 9. 2000, zato gre sedaj za kršitev načela ne bis in idem. Vrnitev v ponovno odločanje prvostopenjskemu upravnemu organu nima pravne podlage.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožničino tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, ker izpodbijani odločbi nista upravna akta oziroma akta, ki se lahko izpodbijata v upravnem sporu. Pravilno je pojasnilo, da se v upravnem sporu lahko akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo le, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan (prvi odstavek 5. člena ZUS-1). Tako v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati tistih aktov, s katerimi se odpravi ali razveljavi upravni akt, postopek odločanja pred pristojnim upravnim organom pa se nadaljuje na podlagi vrnitve v ponovno odločanje.

6. V obravnavanem primeru je tožena stranka odpravila sporni odločbi prvostopenjskega upravnega organa in mu zadevo vrnila v ponovni postopek. Takšna odločba tožene stranke torej ni akt iz 2. člena ZUS-1, saj ne posega v pravni položaj tožeče stranke in z njo ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Ker torej nima teh značilnosti, ne gre za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

7. Ker je pri odločanju o obravnavani pritožbi predmet presoje Vrhovnega sodišča le vprašanje, ali so bili izpolnjeni pogoji za zavrženje tožbe glede na določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na postopek ponovnega odločanja v upravni stvari (med njimi tudi ugovor, da gre za kršitev pravila ne bis in idem), niso upoštevni.

8. Ker razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.