Jedro

Tožnica, ki ima končano osnovno šolo in je nazadnje opravljala delo čistilke, za to delo ni več zmožna, zmožna pa je v okviru svojega poklica za najlažja fizična dela z razbremenitvami pri delu (brez dela v prisiljeni drži, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 7 kg, brez dela s fleksijskimi obremenitvami hrbtenice in stalnimi fleksijskimi obremenitvami kolen). Zato se jo razvrstil v III. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do premestitve oziroma zaposlitve na drugem delovnem mestu v okviru svojega poklica z omejitvami s polnim delovnim časom. Ker pri njej ni podana niti popolna izguba delovne zmožnosti niti poklicna invalidnost, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odpravilo odločbo toženke št. ... z dne 16. 3. 2010 in z dne 28. 10. 2009 (I. točka izreka sodbe), tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve oziroma zaposlitve na drugem delovnem mestu v okviru svojega poklica z omejitvami, da gre za najlažja fizična dela, brez prisiljene drže, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 7 kg, brez dela s fleksijskimi obremenitvami hrbtenice in stalnimi fleksijskimi obremenitvami kolen, s polnim delovnim časom in pravico do nadomestila za invalidnost, od 11. 5. 2009 dalje (II. točka izreka sodbe), naložilo toženki, da ta izda posebno odločbo, v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe, o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost (III. točka izreka sodbe), zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo in II. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do invalidske pokojnine zavrnilo (IV. in V. točka izreka sodbe) ter toženki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 205,50 EUR (VI. točka izreka sodbe).

Zoper zavrnitev zahtevka za razvrstitev v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do invalidske pokojnine se pritožuje tožnica. Meni, da je zaključek sodišča, da se tožnica razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do premestitve oziroma zaposlitve na drugem delovnem mestu v okviru svojega poklica z ugotovljenimi omejitvami, nepravilen. Napačna je obrazložitev sodišča, ko v 13. točki obrazložitve navaja, da je v celoti sprejelo mnenje sodnega izvedenca nevrologa, po katerem tožničina delazmožnost ni v celoti izgubljena, je pa zmanjšana. Pritožba meni, da iz mnenja izvedenca to v ničemer ne izhaja, saj je izvedenec poudaril, da je tožničina preostala delazmožnost bistveno okrnjena ter tudi navedel, da bo zavarovanki zelo težko omogočiti poklicno delo z vsemi predpisanimi omejitvami ter se glede na njeno starost izobrazbo in predvsem kroniciteto kliničnih težav poraja vprašanje dejanske izgube delovne zmožnosti, ki pa je zaenkrat na osnovi vseh ugotovljenih dejstev ni moč z zanesljivostjo potrditi. Delazmožnost tožnice je torej bistveno okrnjena in je vprašanje dejanske izgube delovne zmožnosti tudi po mnenju izvedenca še vedno odprto in ga je potrebno raziskati in ugotoviti dejansko stanje. Glede na odgovore izvedenca na vprašanje sodišča ti ne omogočajo neposrednega celostnega zaključka o kategorizaciji invalidnosti. Tudi to ni področje o katerem bi lahko izvedenec nevrolog sploh sodil. Že sam pojem „bistveno“ kaže, da je tožničina delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za več kot 50 %. Na podlagi dejstvenih ugotovitev je mogoče zaključiti, da je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti, če ne to pa zagotovo II. kategorija. Pri tožnici obstaja kronična okvara hrbtenice in sicer diskushernija v predelu L5 – S1, pri čemer ne gre samo za draženje, temveč je prišlo že do subakutne okvare korenine. Operacijski poseg na hrbtenici ni v ničemer izboljšal stanja. Zaradi brezposelnosti v zadnjih treh letih je manjša in nepogosta izpostavljenost dejavnikom, ki jim je tožnica sicer bila izpostavljena na delovnem mestu, privedla do tega, da je klinična slika ob pregledu bila blažja kot sicer. V fazi delovne obremenitve je na podlagi takšnega zaključka mogoče ugotoviti, da preostala delovna zmožnost ne obstaja. Slednje še dodatno podkrepljujejo ugotovitve izvedenca, da se odsvetujejo večje statično – dinamične obremenitve ledvene hrbtenice, da je specialist medicine dela podal mnenje, da zavarovanka za svoje delo čistilke proizvodnih prostorov ni zmožna, da ima kronično desnostransko lumboišialgijo, kronično iritativno okvaro 1. križne živčne korenine desno, centralno hernijo medvretenčne ploščice med 5. ledvenim in 1. križnim vretencem z zožitvijo obeh recesusov in intervertebralnih odprtinic, subakutno okvaro živčne korenine med 4. in 5. ledvenim vretencem po nukleoplastiki, in da je pri zadnjem nevrološkem pregledu 21. 11. 2011 potrjena kroničnost kliničnega problema – kronične desnostranske lubmoicshialgije z izpadi senzibilitete v dermatomu LV – S1 desno ter tokrat celo obojestransko pozitivnim Lassegue-om. Tožnica je po poklicu čistilka, kar je priznan poklicni standard na podlagi Pravilnika o nomenklaturi poklicev (Ur. l. RS, št. 37/2010), ki ga je opravljala zadnjih 12 let. Napačno je tako presojanje sodišča v 13. točki sodbe, da se v skladu s 3. odstavkom 60. člena ZPIZ-1, preostala delovna zmožnost tožnice ugotavlja na podlagi tega, da je po poklicu delavka. Takšen poklic glede na prej omenjene poklicne standarde sploh ne obstaja, Vrhovno sodišče RS je kot drugo s sklepom VIII Ips 49/2010 odločilo, da je pri preverjanju zmožnosti za delo glede na zavarovančevo strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, „v skladu s 3. odstavkom 66. člena ZPIZ-1, treba utemeljenost (ne) priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja z vidika poklica presoditi celostno, tako s stališča dela v času nastanka invalidnosti kot prejšnjih delovnih izkušenj in dejanske (in ne le teoretične) usposobljenost za drugo delo. Pri tem je treba med drugim upoštevati tudi obdobje dela na zadnjem delovnem mestu, čas dela na drugih delovnih mestih, če jih je zavarovanec v času zavarovanja zasedel, in s tem časovnim vidikom oceniti zmožnost in usposobljenost za druga dela v okviru definicije „svojega poklica“. Tožnica je usposobljena za poklic čistilke. Glede na 12 letno delo na tem področju ji v bistvu drugo delo ni na voljo in je glede na klinično sliko in njeno zdravstveno stanje jasno, da je podana I. kategorija invalidnosti, saj je ob upoštevanju njene poklicne kariere in delovne zmožnosti, podana popolna izguba slednje. Tudi v primerih navedenih v odločbah Višjega delovnega in socialnega sodišča (Psp 299/2011; Psp 606/2008; Psp 534/2010) je bilo podano podobno zdravstveno stanje, kot pri tožnici in v navedenih primerih je pritožbeno sodišče takšne zavarovance razvrščalo v I. kategorijo invalidnosti ter je tako razvrstitev tožnice v danem primeru v III. kategorijo invalidnosti iz vseh dejstev, pravnih razlogov, izvedenskega mnenja in tudi primerljive sodne prakse, povsem nepravilna. Pritožba nadalje meni, da so razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, kar predstavlja kršitev iz 14. točke 1. odstavka 339. člena ZPP, enako je tudi z izrekom o razvrstitvi pritožnice v III. kategorijo invalidnosti v odnosu do razlogov sodbe. Iz 11. in 13. točke namreč po eni strani izhaja, da je pritožnica zmožna za lažje delo za poklic delavke, pri čemer ta poklic ne obstaja, sama pa ima 12 letne izkušnje na področju poklica čistilke. Njena starost ji onemogoča poklicno rehabilitacijo, ima hude, akutne in kronične okvare hrbtenice, katere ni odpravil operativni poseg, in ki so trenutno v blažjem stanju izraženosti zaradi 3 letne brezposelnosti in je tako njena pridobitna zmožnost opravljanja dela popolnoma izključena. To izhaja tudi iz izpodbijane sodbe, saj sodišče samo navaja, da dejstvo, da tožnica ni zmožna za delo čistilke je izvedenec jasno ugotovil ter, da si tožnica kot snažilka v proizvodni dvorani ni mogla sama prilagajati dela tako, da bi ustrezalo omejitvam, ki jih je svetoval ortoped. Po drugi strani pa je sodišče v II. točki izreka in 13. točki obrazložitve navedlo, da tožnica je vseeno sposobna za lažje fizično delo. Takšna sodba je nerazumljiva, v neskladju pa so tudi razlogi o odločilnih dejstvih, saj po eni strani govori o tem, da tožnica ni upravičena do razvrstitve v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti, ker obstaja preostala delovna zmožnost, po drugi strani pa, da poklica čistilke ni zmožna opravljati, ker za to ne obstaja delovna zmožnost. Nepopolno je ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj sodišče ni presodilo izvedenskega mnenja kot celote in ni na njegovi podlagi izvedlo pravne presoje o dejstvih, na podlagi katerih bi izvedlo kategorizacijo invalidnosti pritožnice. Izluščilo je določen stavek in še tega interpretiralo v nasprotju z drugimi navedbami izvedenca v njegovem istem mnenju. Napačno je tudi uporabilo materialno pravo, saj bi ob celostnem upoštevanju določb ZPIZ-1 moralo ugotoviti, da pritožnica izpolnjuje vse pogoje za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in niti tistih, ki jih navaja pritožba.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 16. 3. 2010, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote A. z dne 28. 10. 2010, s katero je tožena stranka zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Kršitve postopka iz te točke se torej nanašajo na napake v sestavi sodbe, tako glede oblike kot glede same vsebine. V posledici tega sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Za izpodbijano sodbo navedenega ni mogoče trditi. Izrek sodbe je jasen tako v ugodilnem kakor v zavrnilnem delu. Razlogi sodbe glede odločilnih dejstev so jasni in med seboj niso v nasprotju. Ni nasprotja med ugotovitvijo sodišča, da tožnica za dosedanje delo čistilke v proizvodni dvorani ni sposobna in med tem, da je še nadalje zmožna opravljati najlažja fizična dela z v izreku navedenimi omejitvami v okviru svojega poklica na drugem delovnem mestu. Tako ni mogoče slediti pritožbi, da so razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju in da je enako tudi z izrekom o razvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti v odnosu do razlogov sodbe.

Pri tožnici, kakor to izhaja iz izvedenskega mnenja postavljenega sodnega izvedenca prim. prof. dr. B. B., izvedenca za nevrologijo, gre klinično za manifestacijo kroničnega lumbalnega bolečinskega sindroma, obojestransko, predvsem pa desnostransko kronično lumboischialgijo z občasno rekutizacijo kliničnega stanja. Vzrok zmanjšane delovne zmožnosti tožnice je na prvem mestu problematika L/S hrbtenice: poleg ugotovljenih degenerativnih sprememb predvsem centralna diskus hernija LV – SI s prizadetostjo živčne korenine SI, stanje po nukleoplastiki LIV – LV z EMG ugotovljeno lezijo korenine LIV – LV, nadalje delno somatoformne bolečinske motnje zaradi sekundarne nevrotične nadgradnje. Na podlagi navedenega je sodišče presojalo, ali je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti oziroma kakšna je njena preostala delovna zmožnost. Pri tem je izhajalo iz definicije invalidnosti, ki je podana v 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem.). Invalidnost je v skladu s 60. členom ZPIZ-1 podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V skladu z 2. odstavkom 60. člena ZPIZ-1 se invalidnost razvršča v naslednje kategorije: - I. kategorija – če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti; - II. kategorija – če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več; - III. kategorija – če je zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če je zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Glede popolne nezmožnosti za delo je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja in dodatnih pojasnil izvedenca podanih na glavni obravnavi dne 14. 11. 2012 pravilno zaključilo, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, torej ne do I. kategorije invalidnosti. Navedeno izhaja tako iz pisnega, kakor dopolnilnega ustnega izvedenskega mnenja specialista nevrologa. Ta je na zastavljeno vprašanje sodišča, ali je pri tožnici prišlo do izgube ali zmanjšanja delovne zmožnosti jasno odgovoril, da je pri tožnici prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti in v nadaljevanju tudi pojasnil v čem je delovna zmožnost tožnice zmanjšana, kar je sodišče prve stopnje tudi ustrezno pojasnilo v 13 točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Zdravstvene težave pritožnice je sodišče prve stopnje na podlagi celotne medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja sodnega izvedenca nevrologa tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ovrednotilo.

Pri tožnici tudi ni prišlo do poklicne invalidnosti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi zavrnilnega dela sodbe v 17. točki obrazložitve pravilno navedlo, da je tožnica v okviru poklica še zmožna opravljati drugo delo v polnem delovnem času z omejitvami. Slednje potrjujejo tudi odgovori izvedenca na zastavljeno vprašanje, kakšna je preostala delovna zmožnost tožnice, katera dela v okviru svojega poklica je zmožna opravljati, pod kakšnimi pogoji in v kakšnem delovnem času. Izvedenec je v izvidu jasno odgovoril, da je tožničina preostala delovna zmožnost bistveno okrnjena. V okviru svojega poklica bi bila morda zmožna opravljati v polnem delovnem času le najlažja fizična dela z upoštevanjem s strani ortopeda priporočenih omejitev: ne dela v prisiljeni drži, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 7 kg, ne dela s fleksijskimi obremenitvami hrbtenice in stalnimi fleksijskimi obremenitvami kolen. Navedeno je izvedenec dopolnil z ustnim odgovorom, da so pri tožnici bile že ves čas ortopedskega tretiranja podane jasne omejitve glede opravljanja poklicnega dela. Izvedenec je torej ugotovil preostalo delovno zmožnost v okviru tožničinega poklica. V skladu s 3. točko 60. člena ZPIZ-1 pa se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Ob ugotovitvi, da ima tožnica končano osnovno šolo, da je nazadnje opravljala delo čistilke v proizvodnem obratu v C. oziroma v D., v zaprtem prostoru proizvodne hale, je sodišče pravilno štelo, da tožnica dosedanjih del čistilke zaradi posledic bolezni ni zmožna opravljati in se ji zato prizna pravica do premestitve oziroma zaposlitve na drugem delovnem mestu v okviru svojega poklica z omejitvami, da gre za najlažja fizična dela, brez prisiljene drže, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 7 kg, brez dela s fleksijskimi obremenitvami hrbtenice in stalnimi fleksijskimi obremenitvami kolen, s polnim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je tako v celotni pravilno ocenilo zmožnost in usposobljenost tožnice za druga dela v okviru definicije „svojega poklica“. Kot svoj poklic je namreč potrebno šteti tudi vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševno zmožnostim, za katere ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Tožnica s končano osnovno šolo je tudi po mnenju pritožbenega sodišča usposobljena za opravljanje vseh vrst najlažjih fizičnih del z omejitvami navedenimi v 2. točki izreka izpodbijane sodbe.

V citiranih primerih sodb Višjega delovnega in socialnega sodišča ne gre za enako dejansko stanje, kakor v danem primeru. V zadevi Psp 99/2011 ni šlo zgolj za prizadetost lumbalne hrbtenice tožnice, temveč tudi za hudo okvaro živčevja ter na cepljenje terapevtsko slabo obvladljive kronične duševne motnje. V zadevi Psp 534/2010 je na spremenjeno delovno zmožnost tožnika vlivalo več vrst obolenj, ne zgolj poškodbe hrbtenice v ledvenem delu, to je diskus hernije oziroma okvare ploščice s posledično prizadetostjo korenine L5 na levi strani, temveč predvsem tudi bolezen srca in mešana anksiozna in depresivna motnja. V zadevi Psp 606/2008 je bila tožnica razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic piramidne in celebralne simptomatike, ne pa zgolj zaradi določenih degenerativnih sprememb vratne in ledvene hrbtenice, ki so pri tožnici povzročale bolečine pri sunkovitih gibih, pri dolgotrajni enostranskih obremenitvah ter bolečine pri dvigovanju bremen. Tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje nedopustno in v neskladju s sodno prakso tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti.

Pritožbeno sodišče šteje, da je sodišče prve stopnje izvedeniško mnenje presojalo kot celoto in na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da se tožnica razvrsti v III. kategorijo invalidnosti. Razvrščanje v določeno kategorijo invalidnosti je pravno vprašanje, kakor pravilno navaja pritožba in je vedno v domeni sodišča, ki opravi pravno kategorizacijo dejanskih ugotovitev izvedenca. V kolikor je izvedenec navedel, da je tožničina preostala delazmožnost bistveno okrnjena to še ne pomeni, da gre pri tožnici za poklicno invalidnost. Nerešena herniacija med vretenčne ploščice med 5. ledvenim in 1. križnim vretencem s posledičnim draženjem 1. križnične živčne korenine zahteva določene razbremenitve na delovnem mestu. Gre torej za problem zdravstvenega stanja, ki je pri tožnici kroničen in za kar so potrebne določene razbremenitve pri njenem delu in iz navedenega tudi izhaja, da je pri tožnici prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti ne pa do popolne izgube delovne zmožnosti, niti do poklicne invalidnosti. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je vprašanje dejanske izgube delovne zmožnosti ostalo odprto in v posledici tega tudi odprto dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je imelo v dani medicinski dokumentaciji in izvedenskem mnenju izvedenca zadostno podlago za razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do premestitve ter pravice do nadomestila za invalidnost. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 154. členom ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP je sklenilo, da tožnica krije stroške pritožbe sama.