Jedro

Temelj za izplačilo vtoževanega bonusa oziroma nagrade za uspešnost sta pogodba o zaposlitvi ter aneks, iz katerih izhaja višina bonusa (ki je določena v aktu o nagrajevanju managementa) ter rok za izplačilo. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen, in sicer ne glede na to, da o izplačilu bonusa med strankama ni bilo sklenjenega ustnega dogovora.

V delovnem razmerju je delavec šibkejša stranka, ki je na ekonomsko odvisni strani, zato mora biti odpoved določeni pravici nedvoumno in jasno izražena. V sporazumu gre za splošni zapis, da delavec iz naslova delovnega razmerja nima nobenih zahtevkov in da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da ni odprtih zadev med strankama, iz katerega ne izhaja jasna in nedvomna odpoved pravici do plačila iz naslova delovne uspešnosti. Ne nazadnje pa se delavec plačilu za delovno oziroma poslovno uspešnost, ki je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi, niti ne more odpovedati, saj gre skladno z 2. odstavkom 126. člena ZDR za sestavni del plače, od katerega se plačujejo tudi prispevki za socialno varnost. Ustavno sodišče RS je v zadevi Up-63/03 zavzelo stališče, da se delavec ne more odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, vsaj ne do višine zakonskega minimuma oziroma minimuma po kolektivni pogodbi. V navedeni zadevi je sicer odločalo o odpravnini, vendar je za predmetni spor bistveno stališče, da se delavec ne more odpovedati zakonsko zagotovljenim pravicam. Odpoved tej pravici bi bila tudi v nasprotju z namenom in smislom delovnega prava.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranko obračunati letni bonus za leto 2010 v višini 7.320,00 EUR bruto ter ji po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 20. 5. 2011 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 1. 2011, sklenjen med tožečo in toženo stranko, v 7. in 8. točki neveljaven, oziroma da je sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 1. 2011, sklenjen med tožečo in toženo stranko, ničen. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati letni bonus za leto 2010 v višini 14.640,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2011 dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 447,78 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti do plačila), v roku 8 dni (III. točka izreka).

Zoper I. in III. točko izreka navedene sodbe (ugodilni del ter odločitev o stroških postopka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbo (pravilno: tožbeni zahtevek) tudi v tem delu zavrne, skupaj s stroškovno posledico. V pritožbi tožena stranka sodišču očita absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, ker je ugotovilo, da med strankama ni bilo nobenega ustnega dogovora, ker za to takratni vodja kadrovske službe A.A. ni imel pooblastil. To vprašanje je bilo v izključni pristojnosti centralne kadrovske službe, zato A.A. tožene stranke ni mogel zavezati ali razbremeniti plačila bonusa. Tožnik je kot podlago za izplačilo bonusa navajal le ustni dogovor med njim in A.A., drugih dejstev, na katera opira svoj zahtevek, pa ni podal. Sodišče prve stopnje je odločalo o dejstvih, ki jih stranki nista zatrjevali, saj je odločalo o tem, ali je tožnik upravičen do bonusa na podlagi sporazuma ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi. S tem je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo.

Sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotavlja, da iz sporazuma ne izhaja jasna odpoved pravici do bonusa. Stranki sta v tem sporazumu zapisali, da delavec izrecno izjavlja, da iz naslova delovnega razmerja nima nobenih zahtevkov, razen izrecno dogovorjenih s sporazumom, ter da ni odprtih zadev na strani delodajalca oziroma delavca. Enako sta potrdili tudi priči B.B. in C.C.. V kolikor bi se stranki dogovorili za bonus, bi to jasno zapisali v sporazum. Pri toženi stranki je bila sicer stalna praksa, da se bonuse izplača tistim delavcem, s katerimi je bilo to ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi izrecno dogovorjeno. Sodišče ni upoštevalo predloženih sporazumov za druge delavce. Sodišče napačno ugotavlja, da tožnik ni mogel biti seznanjen, da se s podpisom takega sporazuma odpoveduje pravici do bonusa, saj je to v nasprotju z navedbami strank in izvedenimi dokazi. Tožnik je navedel, da ni vztrajal pri pisni določbi glede bonusa, zato je očitno, da se določila sporazuma iz 7. in 8. točke nanašajo tudi na letni bonus. Sodišče je spregledalo dejstvo, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu direktor sektorja prodaje, kar pomeni da ima izredne sposobnosti in izkušnje na področju pogajanja in je prava vešča stranka. Med tožnikom in toženo stranko je bila sklenjena menedžerska pogodba, za tolmačenje katere pa se uporabljajo določila Obligacijskega zakonika, zato ni mogoče nobene izmed strank obravnavati kot šibkejšo stranko. Stranki nista zatrjevali, da je potrebno 7. in 8. točko sporazuma razlagati tako, da veljata na dan podpisa 26. 1. 2011, kakor to ugotavlja sodišče. Napačno je stališče sodišča, da bi drugačna razlaga pomenila, da se je tožnik odpovedal plači za januar in februar 2011. Taka ugotovitev je tudi v nasprotju z dejanskim stanjem, saj sta stranki sporazum sklenili 26. 1. 2011 in z njim uredili vsa razmerja med njima. Plači se delavec ne more odpovedati, za razliko od bonusa, kateremu se lahko. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti, tožniku pa naložiti plačilo stroškov postopka tožene stranke.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo tožene stranke poudaril, da sodišče prve stopnje ni odločalo o upravičenosti tožbenega zahtevka na podlagi sporazuma med strankama, saj je ugotovilo, da ob sklepanju sporazuma še ni bilo znano, ali bo do izplačila bonusa prišlo. Sodišče je odločalo le, ali ima tožnik pravico do bonusa za leto 2010 na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi in aneksa z dne 10. 4. 2010. To je zatrjeval tudi tožnik, ki je toženo stranko opomnil na izplačilo bonusa z opominom pred tožbo. Tožena stranka je bila s tožbo seznanjena, na kateri pravni podlagi tožnik vtožuje izplačilo bonusa. Navajanje tožene stranke, da tožnik spreminja pravno podlago, je neutemeljeno, hkrati pa gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Tožnik nikoli ni zatrjeval, da je do bonusa upravičen na podlagi ustnega dogovora z A.A.. Tudi slednji je potrdil, da je tožniku povedal, da mu bo bonus izplačan enako kot ostalim upravičencem.

Tožnik tudi nikoli ni zatrjeval, da se je s podpisom sporazuma odpovedal pravici do bonusa. Tožnik se ni mogel odpovedati bonusu, ker dne 26. 1. 2011 njegova višina ni bila znana, kar sta potrdila tudi priči B.B. in A.A.. Tožnik ni vztrajal pri izrecnem zapisu o bonusu, kjer mu je A.A. izpovedal, da se bo izplačilo bonusa izvršilo enako kot za vse vodilne delavce in skladno s pogodbo o zaposlitvi. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke glede vedenja tožnika o odpovedi bonusu. Pritožbena novota je tudi navajanje, da je bil tožnik direktor sektorja prodaje, zaradi česar mu je bilo znano, da se 7. in 8. točka sporazuma nanaša tudi na odpoved bonusu. Sodišče tudi ne more upoštevati navedb tožene stranke, da je imel tožnik sklenjeno menedžersko pogodbo in da je za razlago potrebno uporabiti Obligacijski zakonik. Pritožbena novota so tudi navedbe tožene stranke pod točko 3 pritožbe. Logičen je zaključek, da se je sporazum z dne 26. 1. 2011 nanašal le na zapadle obveznosti, ne pa na obveznosti, ki zapadejo kasneje (bonus in plača). Pravilna je tudi odločitev o stroških.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba je ustrezno obrazložena in vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, sodišče pa je pravilno povzelo vse izvedene dokaze, zato obrazložitev sodbe ne nasprotuje izvedenim dokazom. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

Prvostopenjsko sodišče ni kršilo razpravnega načela, ko je odločalo (tudi) o tem, ali je tožnik upravičen do izplačila bonusa na podlagi sporazuma ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je namreč tožnikovemu upravičenju do izplačila bonusa ugovarjala prav na podlagi sporazuma ob prenehanju delovnega razmerja, s katerim naj bi se tožnik odpovedal tej pravici. Sodišče prve stopnje pa tudi ni kršilo načela kontradiktornosti, saj se je opredelilo do vseh izvedenih dokazov, tudi do predloženih sporazumov za druge delavce.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, in pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev pravilna.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi bilo potrebno tožbeni zahtevek na izplačilo bonusa zavrniti, ker o tem med strankama ni bilo nobenega ustnega dogovora. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta temelj za izplačilo bonusa oziroma nagrade za uspešnost pogodba o zaposlitvi z dne 10. 10. 2008 ter aneks z dne 10. 4. 2010, iz katerih izhaja višina bonusa (ki je določena v aktu o nagrajevanju managementa) ter rok za izplačilo (ki je do konca prvega kvartala naslednjega poslovnega leta). Tožnik je v tožbi zahteval izplačilo bonusa na podlagi pogodbe o zaposlitvi, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožnik kot podlago za izplačilo bonusa navajal le ustni dogovor med njim in takratnim vodjo kadrovske službe A.A.. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi izpoved priče A.A. o tem, da za dogovarjanje o bonusu ni imela pooblastil, in pravilno zaključilo, da pri sklepanju sporazuma ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi bonus sploh ni bil predmet pogajanj. Ne nazadnje pa v času sklenitve tega sporazuma poslovni rezultati tožene stranke in s tem upravičenost do bonusa še niso bili znani, zato se o tem stranki niti ne bi mogli pogajati, kar vse je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Ker je pravica do bonusa ob izpolnjevanju določenih pogojev tožniku pripadala na podlagi pogodbe in aneksa, v sporazum ni bilo potrebe ponovno vnašati tega upravičenja, za kar se v pritožbi neutemeljeno zavzema tožena stranka. Skladno z določbo 2. odstavka 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe; v nadaljevanju: ZDR) je sestavni del plače tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključuje, da je v razmerju delodajalec - delavec slednji šibkejša stranka, ki je na ekonomsko odvisni strani, zato mora biti odpoved določeni pravici nedvoumno in jasno izražena. Kakor je ugotovilo že sodišče prve stopnje, gre v sporazumu za splošen zapis, da delavec iz naslova delovnega razmerja nima nobenih zahtevkov in da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da ni odprtih zadev med strankama, iz katerega ne izhaja jasna in nedvomna odpoved pravici do plačila iz naslova delovne uspešnosti, kakor neutemeljeno navaja pritožba. Ne nazadnje pa se delavec plačilu za delovno oziroma poslovno uspešnost, ki je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi, niti ne more odpovedati, saj gre skladno z 2. odstavkom 126. člena ZDR za sestavni del plače, od katerega se plačujejo tudi prispevki za socialno varnost. Ustavno sodišče RS je v zadevi Up-63/03 zavzelo stališče, da se delavec ne more odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, vsaj ne do višine zakonskega minimuma oziroma minimuma po kolektivni pogodbi. V navedeni zadevi je sicer odločalo o odpravnini, vendar je za predmetni spor bistveno stališče, da se delavec ne more odpovedati zakonsko zagotovljenim pravicam. Odpoved tej pravici bi bila tudi v nasprotju z namenom in smislom delovnega prava. Nepravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje ter tožene stranke, da se delavec bonusu kot plačilu za uspešnost lahko odpove, medtem ko se (osnovni) plači ne more odpovedati.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni mogel biti seznanjen z vsebino sporazumov drugih delavcev, v katere se je izplačilo bonusa izrecno vneslo. Tega pravzaprav ni zatrjevala niti tožena stranka. Zato sporazumi drugih delavcev ne morejo vplivati na presojo v predmetnem sporu. Pravilna pa je tudi interpretacija sodišča prve stopnje, da je s sporazumom z dne 26. 1. 2011 tožnik dejansko podal izjavo, da je tožena stranka do tega dne izpolnila vse obveznosti do tožnika, ki so zapadle do tega datuma. Po tem datumu sta namreč v plačilo zapadli še plači za meseca januar in februar, ki v sporazumu nista bili izrecno omenjeni.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožnik, ker njegov odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).