Jedro

Ni dolžnost upravnega organa, da stranke opozarja na pravice oziroma obveznosti po veljavnih predpisih, še preden je bil uveden postopek. Taka obveznost bi eventualno nastopila šele z uvedbo upravnega postopka, saj mora organ v skladu s 7. členom ZUP med postopkom varovati tudi pravice strank.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote A, št... z dne 27.9.2001, s katerim je ta zaradi zamude materialnega roka zavrgla vlogo tožeče stranke za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je organ prve stopnje pravilno zavrgel vlogo tožeče stranke, saj mora na podlagi 1. odstavka 135. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl., v nadaljevanju: ZVCP) državljan Republike Slovenije, ki se vrne iz tujine v Republiko Slovenijo z namenom stalnega prebivanja, zahtevati zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko v roku enega leta od pričetka prebivanja v Republiki Sloveniji. Za tožečo stranko je bilo med postopkom namreč ugotovljeno, da v Republiki Sloveniji prebiva že od leta 1998, vlogo za zamenjavo pa je vložila šele 4.9.2001, kar je več kot eno leto od pričetka prebivanja.

Zoper tako odločitev je tožeča stranka vložila tožbo. V njej navaja, da se sicer zaveda, da je zamudila predpisani enoletni rok za vložitev zahteve za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja, vendar pa na obveznost zamenjave ni bila nikoli opozorjena s strani upravnih organov. Sama je bila namreč mnenja, da veljavno nemško vozniško dovoljenje v Sloveniji zadostuje. Ne more se strinjati z odločitvijo tožene stranke, saj bo morala ponovno opravljati vozniški izpit, kar v njenih letih predstavlja veliko in drago obveznost. Lasten avtomobil namreč nujno potrebuje zaradi slabega zdravstvenega stanja, saj v Sloveniji prebiva sama, brez moža in otrok. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka ravnala pravilno, ko je na podlagi 1. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju: ZUP) zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper zgoraj navedeno odločbo Upravne enote A. 135. člen ZVCP namreč določa enoletni rok, v katerem mora državljan RS, ki se vrne v Republiko Slovenijo z namenom stalnega prebivanja, vložiti zahtevo za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje. Da je tožeča stranka navedeni enoletni rok zamudila, je bilo z gotovostjo ugotovljeno že med postopkom na prvi stopnji, tožeča stranka pa to dejstvo priznava tudi v tožbi. Po določbah 129. člena ZUP je potrebno vlogo, ki ni bila vložena v predpisanem roku, zavreči. Tožeča stranka ne more uspeti z ugovorom, da na obveznost po 135. členu ZVCP ni bila opozorjena s strani upravnih organov. Ni namreč dolžnost pristojnega upravnega organa, da stranke opozarja na pravice oziroma obveznosti po veljavnih predpisih, še preden je bil uveden postopek. Taka obveznost bi namreč eventualno nastopila šele z uvedbo upravnega postopka, saj mora upravni organ v skladu s 7. členom ZUP med postopkom varovati tudi pravice strank, torej paziti na to, da nevednost in nepoučenost stranke nista v škodo pravice, ki ji po zakonu gre. Prav tako se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na svojo zmoto (da je napačno sklepala, da zakon dovoljuje vožnjo v Republiki Sloveniji tudi z veljavnim nemškim dovoljenjem), saj se z nepoznavanjem predpisov ni mogoče opravičevati. Brezpredmetni pa so tožbeni ugovori, da ponovno opravljanje vozniškega izpita predstavlja drago obveznost ter da tožeča stranka osebno vozilo potrebuje predvsem iz zdravstvenih razlogov, saj to niso okoliščine, za katere bi zakon določil, da jih je treba pri odločitvi upoštevati.

Glede na navedeno torej izhaja, da so tožbeni ugovori v celoti neutemeljeni, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00).