Jedro

Toženka v pritožbi oporeka sprejeti dokazni oceni, in sicer tako s formalnega kot vsebinskega vidika. Sodišče prve stopnje je, katera dejstva je štelo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Glede števila ur opravljenega dela je utemeljeno sledilo izpovedim tožnic in z njune strani predloženim evidencam ter štelo, da sta na takšen način dokazali resničnost svojih navedb, da sta delo opravljali preko polnega delovnega časa. Skladno sta izpovedali, da sta sproti izpolnjevali obrazce toženke, v katere sta vnesli ure dela pri uporabnikih, ki so bili podlaga za izstavljanje računov, in prevožene kilometre ter da so nadrejene delavke s pomočjo A. A. vodile mesečni seznam presežnih ur. Potrdile so, da so se presežne ure kopičile.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožečima strankama plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 410,65 EUR, stroške pritožbe pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna prvi tožnici plačati znesek v višini 4.801,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila; v presežku za 264,38 EUR in prispevke za socialno varnost ter akontacijo dohodnine je zahtevek zavrnilo; in drugi tožnici znesek v višini 2.507,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila; v presežku za 167,23 EUR in prispevke za socialno varnost ter akontacijo dohodnine je zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je zahtevek tretje tožnice za obračun zneska v višini 2.792,40 EUR in plačilo neto zneska po odvodu prispevkov za socialno varnost ter akontacije dohodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila in zahtevek četrte tožnice za obračun zneska v višini 3.558,00 EUR in plačilo neto zneska po odvodu prispevkov za socialno varnost ter akontacije dohodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila. Odločilo je, da so tožnice dolžne toženki solidarno plačati pravdne stroške v višini 894,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo njen ugovor zastaranja. Tožnici nista vložili stopničaste tožbe (sklep VDSS Pdp 230/2023 z dne 8. 6. 2023). V tožbi nista postavili nekonkretiziranega zahtevka za plačilo nadur. Ta zahtevek sta postavili šele s pripravljalno vlogo z dne 22. 5. 2022. Tožba z zahtevkom za izročitev listin je bila zavržena; zavržena tožba ne more pretrgati zastaranja. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo stališč sodne prakse (sodba VSL I Cpg 37/2023 z dne 1. 2. 2023), zmotno je uporabilo materialno pravo in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 182.a členom ZPP. Storilo je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba neobrazložena oziroma so razlogi nejasni. Tožnici sta z uveljavljanjem zahtevka za plačilo nadur spremenili tožbo, postavili sta drug zahtevek. Utemeljili sta ga na 144. členu ZDR-1, čeprav zahtevata plačilo za delo (redno delovno obveznost, ne dodatnega dela v primeru naravnih in drugih nesreč). Sodišče prve stopnje je storilo kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 184. člena ZPP. Tožnici sta zahtevek postavili na podlagi podatkov iz lastnih evidenc, za katere sta sami navedli, da ne gre za uradne listine. Takšne ne morejo biti podlaga za utemeljenost zahtevka. Sodišče prve stopnje je kršilo načelo kontradiktornosti, tožnici je favoriziralo. Ugovorov toženke ni upoštevalo niti ne njenih dokazov. Predložila je pravilno evidenco. Podana je kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Toženka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je pravilno evidentirala ure dela in da je vse opravljene ure dela tožnicama plačala, nadure jima niso bile odrejene oziroma jih nista opravili. Tožba ni bila sklepčna, saj nista navedli, zakaj bi šlo za nadure. Delo sta opravljali v 40-urnem delovnem tednu, kar potrjujejo predložene pogodbe o zaposlitvi in plačilne liste. Takšna je bila njuna delovna obveznost. Ur dela ne predstavljajo vse ure, vključno z urami, porabljenimi za pot, odmor med delom, izobraževanja, sestanke in podobno. Tudi če bi opravile več ur dela, ne bi šlo za nadure. Sodišče prve stopnje je, čeprav je bila v tem delu tožba zavržena, toženki s sklepom naložilo predložitev obrazcev, ki ne služijo beleženju ur dela (kršitev načela ne bis in idem). Za dokazovanje nadur niso primerni. Toženka je evidence delovnega časa predložila; poleg listinskih dokazov je predlagala zaslišanje zakonite zastopnice, ki je potrdila, da je bilo vse opravljeno delo plačano. Skladno s sodno prakso (sklep VS RS VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019) je trditveno in dokazno breme za nadure na delavcu. Tožnici mu nista zadostili. Sodišče prve stopnje je kršilo 7. in 212. člen ZPP. Tožnici nista pri toženki nikoli ugovarjali, da plačila za opravljeno delo ne bi prejeli. Sodišče prve stopnje je z vnaprejšnjo dokazno oceno sledilo izpovedim tožnic. Izpovedi nista potrjeni z listinskimi dokazi, saj prazni obrazci ne dokazujejo ničesar. Sodelavke niso bile zaslišane, dokaz z zaslišanjem A. A. sta tožnici umaknili. Sodišče prve stopnje je razsodilo na podlagi neverodostojnih evidenc. Do dokazov toženke se ni opredelilo, podana je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je pred sodiščem prve stopnje ugovarjala s strani tožnic opredeljeni urni postavki. Sodišče prve stopnje nadur ni ugotavljalo iz prilog A14 in A15, kot je obrazložilo, saj gre za podatke za december 2014; za ta mesec je terjatev zastarala, in za obrazec. Izpodbijana odločitev ne temelji na izvedenih dokazih. Podana je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Upoštevalo je preplačilo, čeprav o tem ni bilo nobenih navedb. Sodbe se ne da preizkusiti, podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je toženki priznalo prenizke stroške za odgovor na tožbo in prvi narok za glavno obravnavo, ker ni upoštevalo s strani tožnic določene vrednosti spornega predmeta v višini 10.000,00 EUR oziroma 15.000,00 EUR. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnici v odgovoru na pritožbo prerekata toženkine navedbe. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja toženka v pritožbi. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Toženka v pritožbi uveljavlja več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi v pretežni meri oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju in sprejeti materialnopravni presoji. Kljub uveljavljanju kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (da je utemeljitev sodbe glede presoje, da terjatev ni zastarala, nezadostna; da sodišče prve stopnje ni utemeljilo prisojenih zneskov) odločitev sodišča prve stopnje argumentirano graja, kar že samo po sebi kaže, da razlogi sodbe niso nejasni ali pomanjkljivi. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da je sprejeto odločitev pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7. Sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti, pri čemer toženka le v zvezi s predloženimi evidencami konkretizira, katere njene navedbe oziroma dokazi bi ostali prezrti. Sodišče prve stopnje je dokaz z branjem evidenc, ki jih je predložila toženka (za prvo tožnico listine v prilogi B38 in za drugo tožnico v prilogi B37, ki jih je prebralo na prvem naroku za glavno obravnavo dne 10. 10. 2022; evidence opravljenih ur za tožnici v prilogah B111-B134, ki jih je prebralo na naroku za glavno obravnavo dne 18. 12. 2023), izvedlo. Do predloženih evidenc se je opredelilo (točka 8 obrazložitve sodbe, strani 9 in 10).

8. Toženka v pritožbi sicer pravilno navaja, da prilogi A14 in A15 nista evidenci, iz katerih bi bile razvidne ure opravljenega dela za drugo tožnico (gre za listine v prilogah A114 in A115), vendar zaradi tega uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, ampak gre za očitno pisno pomoto v obrazložitvi sodbe (točka 10, stran 14). Podobno velja za navedbo preplačila (upoštevanje preplačila bi bilo kvečjemu toženki v korist), ki se nanaša na plačilo za ure, ki sta ga tožnici s strani toženke že prejeli in sta ga upoštevali pri izračunu višine prikrajšanja, ki ga uveljavljata z zahtevkom.

9. Toženka v pritožbi oporeka sprejeti dokazni oceni, in sicer tako s formalnega kot vsebinskega vidika. Sodišče prve stopnje je, katera dejstva je štelo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Glede števila ur opravljenega dela je utemeljeno sledilo izpovedim tožnic in z njune strani predloženim evidencam ter štelo, da sta na takšen način dokazali resničnost svojih navedb, da sta delo opravljali preko polnega delovnega časa. Skladno sta izpovedali, da sta sproti izpolnjevali obrazce toženke, v katere sta vnesli ure dela pri uporabnikih, ki so bili podlaga za izstavljanje računov, in prevožene kilometre ter da so nadrejene delavke s pomočjo A. A. vodile mesečni seznam presežnih ur. Potrdile so, da so se presežne ure kopičile.

10. Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita vnaprejšnjo dokazno oceno, za katero bi šlo, če bi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog, česar ni storilo. Vse predlagane dokaze je izvedlo. Toženka zaslišanja A. A. niti druge delavke, ki bi bila tožnicam nadrejena v spornem obdobju, ni predlagala (na prvem naroku za glavno obravnavo dne 10. 10. 2022 je dokaznemu predlogu tožnic za zaslišanje A. A. ugovarjala, da ne gre za delavko, ki bi bila odgovorna za evidentiranje ur in obračun plač). Zakonita zastopnica toženke, ki je bila zaslišana, je v svoji izpovedi potrdila pristnost nekaterih obrazcev; izpovedala je o uradnih zaznamkih in evidencah, ki jih je predložila toženka. Sodišče prve stopnje evidencam toženke (B37, B38) utemeljeno ni sledilo, saj iz njih ni razvidno delo, opravljeno preko polnega delovnega časa. Evidence opravljenih ur za tožnici (B111-B134; enako za druge delavke) vsebujejo za vsak mesec le podatek o številu ur delovne obveznosti.

11. Sodišče prve stopnje ni zmotno porazdelilo (trditvenega in) dokaznega bremena (7. člen ZPP, 212. člen ZPP); glede tega se toženka neutemeljeno sklicuje na stališča, kot jih je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019. Tožnici sta bili tisti, ki sta dokazovali svoje navedbe o urah, opravljenih preko polnega delovnega časa, in sta jih tudi dokazali, kot je pravilno štelo v izpodbijani sodbi.

12. S sklepom z dne 4. 7. 2023 je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 227. člena ZPP toženki naložilo, da predloži izpolnjene obrazce, iz katerih bi bilo razvidno, koliko ur dela sta tožnici v spornem obdobju opravili. Tožba s takšnim zahtevkom je bila zavržena (sklep VDSS Pdp 230/2023 z dne 8. 6. 2023). Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na načelo ne bis in idem, saj ni šlo za odločanje o zahtevku, o katerem bi bila že izdana pravnomočna sodba. Prav tako neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj sodišče prve stopnje, čeprav toženka ni ugodila sklepu, ni štelo, da je bila vsebina listin taka, kot sta zatrjevali tožnici, ampak je ure dela ugotavljalo na podlagi drugih dokazov.

13. S sklepom, sprejetim na prvem naroku za glavno obravnavo dne 10. 10. 2022 je sodišče prve stopnje utemeljeno dovolilo spremembo tožbe. Kot je pojasnilo v obrazložitvi sodbe, je bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP), čemur toženka niti ne oporeka. V pritožbi se neutemeljeno sklicuje na tretji odstavek 184. člena ZPP, ki določa primere, v katerih tožba ni spremenjena, in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki ni podana.

14. V pritožbi toženka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 182.a členom ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, in se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 37/2023 z dne 1. 2. 2023 (revizija dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča RS III DoR 41/2023 z dne 13. 6. 2023). Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da terjatev tožnic ni zastarala, oprlo na nepravilno stališče, da vložitev stopničaste tožbe pretrga zastaranje (saj ni šlo za stopničasto tožbo v smislu 182.a člena ZPP), in pravilno na določbo 365. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

15. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju 365. člena OZ pravilno zavrnilo ugovor zastaranja, ki ga je podala toženka. 365. člen OZ določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Tožnici sta v tožbi, čeprav ni šlo za stopničasto tožbo v smislu 182.a člena ZPP, navedli, da uveljavljata sodno varstvo v zvezi z neplačanimi urami dela (in je toženka že v odgovoru na tožbo ugovarjala zastaranje); enako sta navedli v pripravljalni vlogi z dne 28. 1. 2021, v kateri sta prikrajšanje, ki ga uveljavljata, okvirno ocenili na 10.000,00 EUR. Čeprav v tožbi tožnici nista postavili zahtevka za plačilo neplačanih ur dela (nadur), ampak sta to storili šele s spremembo tožbe v pripravljalni vlogi z dne 25. 5. 2022, je pravilna presoja v izpodbijani sodbi, da je bilo zastaranje z vložitvijo tožbe pretrgano. Podobno je Vrhovno sodišče RS v zvezi z nekonkretiziranim premoženjskopravnim zahtevkom v sodbi II Ips 25/2014 z dne 29. 10. 2015 štelo, da izkazuje namen upnika pred sodiščem, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev in narekuje uporabo določbe 365. člena OZ o pretrganju zastaranja.

16. Tožba za izročitev listin je bila zavržena, potem ko sta tožnici tožbo že spremenili, tako da sta poleg obstoječega zahtevka uveljavljali denarni zahtevek. Glede na navedeno ni relevantno vprašanje, ali zavržena tožba pretrga zastaranje (drugi odstavek 366. člena OZ), ki ga izpostavlja toženka v pritožbi.

17. Toženka neutemeljeno izpostavlja, da sta tožnici delo opravljali polni delovni čas, torej da je bila njuna delovna obveznost 40 ur tedensko. To samo po sebi ne pomeni, da zahtevek za plačilo ur, ki sta jih opravili preko tedenske delovne obveznosti, ni utemeljen, četudi nadurno delo ni bilo (pisno) odrejeno iz razlogov, kot so določeni v prvem odstavku 144. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Upravičeni sta do plačila za vse ure dela, ki sta ga opravili po odredbi oziroma vsaj z vedenjem toženke (slednje je potrjeno z ugotovljenim dejstvom, da sta izpolnjene obrazce, ki so bili podlaga za izstavljanje računov in obračun kilometrine, oddajali toženki), pri čemer se ure, opravljene preko polnega delovnega časa (tedenske delovne obveznosti), štejejo za nadure (in plačajo skupaj z dodatkom, določenim v 2. alineji prvega odstavka 128. člena ZDR-1).

18. Sodišče prve stopnje je upoštevaje drugi odstavek 142. člena ZDR-1, ki definira efektivni delovni čas, pravilno sledilo prizadevanju tožnic, da se v delovni čas šteje čas, ko sta delo opravljali pri uporabnikih, in čas poti med uporabniki (ter čas odmora, izobraževanja, supervizij, sestankov). Temu toženka v pritožbi neutemeljeno oporeka in se sklicuje na vsebino pogodb o zaposlitvi ter plačilnih list; iz navedenih listin izhaja le, kakšna je bila delovna obveznost tožnic in za koliko ur dela sta prejeli plačilo, ne dokazujejo pa, koliko dela sta dejansko opravili. Enako velja za evidence, ki jih je sama predložila; v zvezi s temi je zakonita zastopnica toženke izpovedala, kot je povzelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da so bile pripravljene na podlagi evidenc, ki so bile podlaga za izplačilo plač (torej ne na podlagi opravljenega dela). Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja del izpovedi zakonite zastopnice, ki bi potrdila, da so bile vse opravljene ure tožnicam plačane. Kot je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanja na naroku za glavno obravnavo dne 30. 11. 2022, je izpovedala, da so evidence, ki jih je toženka predložila, pripravili na podlagi ur, ki so bile plačane, pri čemer sama v vtoževanem obdobju razen zadnjih dveh mesecev ni bila zaposlena pri toženki (tožnici sta delo opravljali pod vodstvom B. B.; toženka je dokazni predlog za njeno zaslišanje umaknila).

19. Tožnici sta predložili evidence, za katere sta podali navedbe, da vsebuje enake podatke, kot bi jih morala evidenca toženke (prva tožnica v tožbi) oziroma da gre za vzporedne evidence (druga tožnica v pripravljalni vlogi z dne 22. 5. 2022). Ko sta bili zaslišani, sta skladno izpovedali, da sta ure opravljenega dela evidentirali na obrazcih, ki so se nanašali na uporabnike in poti med uporabniki; na tej podlagi je toženka pridobila podatke in vodila mesečni seznam presežnih ur; takšni skladni izpovedi je sodišče prve stopnje pri odločitvi pravilno upoštevalo in je namesto evidencam toženke sledilo evidencam, ki sta jih predložili tožnici. Toženka neutemeljeno navaja, da se iz obrazcev, ki so se nanašali na uporabnike in poti, ne bi ugotovil obseg dela tožnic, in si neutemeljeno prizadeva, da tožnice za ure efektivnega dela ne bi bile upravičene do plačila (gre za ure, porabljene za delo pri uporabnikih, poti med uporabniki, odmor med delom, izobraževanja, sestanke, supervizije). Izpostavlja 40-urno tedensko delovno obveznost, kar samo po sebi še ne izključuje dejstva, da sta tožnici, kot sta zatrjevali in kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, opravili več ur dela. V zvezi s tem je nebistveno, ali sta na presežne ure opozarjali.

20. Toženka je že v odgovoru na tožbo prerekala s strani prve tožnice izračunani urni postavki (za drugo tožnico konkretnih navedb ni podala), kar je bilo upoštevano pri postavitvi zahtevka s pripravljalno vlogo z dne 25. 5. 2022. Izračunu prikrajšanja s strani prve (in druge) tožnice je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo.

21. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o pravdnih stroških, ki sta jih tožnici dolžni plačati toženki (razen z določitvijo solidarne obveznosti, v katero pritožbeno sodišče ob izostanku pritožbe tožnic ni poseglo). Upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP (priznavanje potrebnih stroškov) in Odvetniško tarifo (OT) je toženki utemeljeno priznalo stroške za sestavo odgovora na tožbo v višini, kot je določena v neocenljivih zadevah (točka 1.b tarifne številke 16 OT, 3. alineja), pri čemer je upoštevalo, da gre za takšno zadevo v sporu za predložitev listin (do spremembe tožbe).

22. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka, ki sama krije svoje stroške, ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožnicama po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) plačati utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo, in sicer upoštevaje OT 500 točk (glede na skupno vrednost izpodbijanega dela sodbe, v kar so že zajeti stroški za pregled zadeve in poročilo stranki), povišano za 10 odstotkov za zastopanje več strank, kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 410,65 EUR.