Jedro

Državni tožilec utemeljeno poudarja, da morebitna lažna obljuba (ki jo je torej obdolženka po opisu kaznivega dejanja dala oškodovanki in je torej očitek njenega izvršitvenega ravnanja) ne predstavlja "ravnanja, ki je tipično za sleherno pogodbeno razmerje", kot je to zmotno argumentiralo sodišče prve stopnje. Prav ta navedba oziroma okoliščina v opisu očitanega kaznivega dejanja obdolženki, je glede na celoten kontekst opisa dejanja tista in hkrati povsem zadostna konkretizacija okoliščin in dejstev lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin, ki pomeni konkretni del opisa tega zakonskega znaka obdolženki očitanega kaznivega dejanja.

Vrhovno sodišče je že večkrat navedlo in poudarilo, da gre pri namenu za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni razvidno navzven, saj gre za presojo dejstev in dokazov, kar spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe. Poleg tega je Vrhovno sodišče v zvezi s subjektivnimi znaki kaznivega dejanja (kot so denimo: "vedoma, z namenom, zavestno, mu je šlo za to" itd. …) že večkrat presodilo, da če je posamezen znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanu praviloma ne bo ponavljalo ali opisovalo z drugimi besedami, ker bi bilo to zaradi jasnosti in razumljivosti izreka odveč.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom, na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru zoper obdolženo A. A., zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zavrglo. Odločilo je še, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolženke, bremenijo proračun.

2. Zoper sklep se je pritožil državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter s tem obtožbo dopusti in zadevo vrne sodišču prve stopnje v obravnavo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz opisa obdolženki očitanega kaznivega dejanja v obtožnem predlogu in izreku izpodbijanega sklepa izhaja, „da je zato, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist B. B. z lažno obljubo, da bo obveznosti iz naročniškega razmerja za telekomunikacijske storitve redno in v celoti poravnavala, zapeljala, da je le-ta po naročilu A. A. z družbo C.C. sklenila aneks k pogodbi o naročniškem razmerju, na podlagi česar je ta družba B. B. izročila mobilni telefonski aparat, slednja pa le-tega takoj po prejemu izročila A. A., katera je koristila telekomunikacijske storitve v skupni vrednosti 1.550,00 EUR, za kar so bili izstavljeni računi in pošiljani na njen elektronski naslov, pri čemer pa obveznosti po računih ni poravnala in si s tem na škodo B. B. pridobila protipravno premoženjsko korist v navedeni višini“.

5. Sodišče prve stopnje je najprej v točki 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno navedlo, da lažno prikazovanje dejanskih okoliščin pomeni, da storilec pri drugi osebi ustvari zmotno predstavo o kakšnih okoliščinah, zaradi katerih ta stori nekaj, česar sicer ne bi, ter da je ta zmota posledica storilčevih lažnih trditev o teh dejanskih okoliščinah. Nato pa je v nadaljnji obrazložitvi zmotno ocenilo in argumentiralo, da ta zakonski znak lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin v opisu obdolženki očitanega kaznivega dejanja ni konkretiziran. Tem razlogom sodišča prve stopnje ni mogoče pritrditi, saj se obdolženki ne očita zgolj obljuba oškodovanki, da bo obveznosti iz naročniškega razmerja redno in v celoti poravnavala, temveč se ji očita lažna obljuba oškodovanki, da bo to zares storila oziroma izvrševala. V zvezi s tem državni tožilec utemeljeno poudarja, da morebitna lažna obljuba (ki jo je torej obdolženka po opisu kaznivega dejanja dala oškodovanki in je torej očitek njenega izvršitvenega ravnanja) ne predstavlja „ravnanja, ki je tipično za sleherno pogodbeno razmerje“, kot je to zmotno argumentiralo sodišče prve stopnje. Prav ta navedba oziroma okoliščina v opisu očitanega kaznivega dejanja obdolženki, je glede na celoten kontekst opisa dejanja tista in hkrati povsem zadostna konkretizacija okoliščin in dejstev lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin, ki pomeni konkretni del opisa tega zakonskega znaka obdolženki očitanega kaznivega dejanja. Vse ostalo, kar sodišče prve stopnje neutemeljeno pogreša v opisu, je stvar dejanske presoje oziroma dokazne ocene sodišča in sodi v obrazložitev sodne odločbe.

6. Tudi nadaljnja ocena sodišča prve stopnje, da je goljufiv namen obdolženke v opisu kaznivega dejanja izključno na ravni abstraktnega in v celoti nekonkretiziran, je po utemeljenih pritožbenih navedbah državnega tožilca zmotna. Sodišče prve stopnje se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS1, vendar neustrezno, saj se vsebina te odločitve nanaša na potrebo po utemeljitvi oziroma argumentaciji goljufivega namena v obrazložitvi sodne odločbe, ne pa na opis kaznivega dejanja. Glede slednjega je Vrhovno sodišče2 že večkrat navedlo in poudarilo, da gre pri namenu za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni razvidno navzven, saj gre za presojo dejstev in dokazov, kar spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe. Poleg tega je Vrhovno sodišče3 v zvezi s subjektivnimi znaki kaznivega dejanja (kot so denimo: „vedoma, z namenom, zavestno, mu je šlo za to“ itd. …) že večkrat presodilo, da če je posamezen znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanu praviloma ne bo ponavljalo ali opisovalo z drugimi besedami, ker bi bilo to zaradi jasnosti in razumljivosti izreka odveč.

7. Navedba v opisu obdolženki očitanega kaznivega dejanja, „da je zato, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist...“, glede na citirana stališča ustaljene sodne prakse po presoji višjega sodišča pomeni jasno in povsem zadostno konkretizacijo obdolženkinega goljufivega namena, presoja in utemeljitev tega namena pa spadata, kot že rečeno, v obrazložitev sodbe.

8. Ker opis obdolženki očitanega dejanja v obtožnem predlogu zajema ustrezno konkretizacijo vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, s čimer je obdolženki tudi omogočena učinkovita obramba, hkrati pa daje opis jasen okvir predmeta odločanja za sodišče, je višje sodišče zaradi ugotovljene kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP pritožbi državnega tožilca ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Sodišče prve stopnje bo postopek nadaljevalo z vročitvijo obtožnega predloga obdolženki in razpisom glavne obravnave.

1 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-911/15 z dne 14. 9. 2017. 2 Sodba VSRS I Ips 7238/2016 z dne 31. 1. 2019 in druge. 3 Sodba VSRS I Ips 37772/2010 z dne 12. 6. 2013 in druge.