Jedro

Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek, da se ji prizna pravica do dela s skrajšanim delovnim časom, zavrnilo, izpodbijano dokončno odločbo pa je odpravilo in v prvostopni odločbi prvotno besedilo "in kjer lahko z dodatnimi odmori dosega polni delovni učinek" nadomestilo z besedilom "in kjer lahko z dvema odmoroma v trajanju 5 minut, ki ju tožnica nastopi v dveh urah po pričetku delovnika in po 6 urah od začetka delovnika in z njima dosega polni delovni učinek". S tem pa prvostopne odločbe ni spremenilo, zlasti ne v ugoditvenem smislu, saj je s takšnim posegom zgolj konkretiziralo že obstoječe omejitve, oziroma je določilo število odmorov in kdaj bo te odmore tožnica izvajala oziroma jih koristila. Ker ni mogoče šteti, da je tožnica s tožbenim zahtevkom uspela, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (154. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi stroškovni sklep v sodbi sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 18. 5. 2015 in prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 18. 2. 2015 spremenilo tako, da je besedilo „in kjer lahko z dodatnimi odmori dosega polni delovni učinek“ nadomestilo z besedilom „in kjer lahko z dvema odmoroma v trajanju 5 minut, ki ju tožnica nastopi v dveh urah po pričetku delovnika in po 6 urah od začetka delovnika in z njima dosega polni delovni učinek“. V ostalem pa je pustilo prvostopenjsko odločbo nespremenjeno (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek, s katerim tožnica poleg stvarnih razbremenitev zahteva še časovno razbremenitev, je zavrnilo (II. točka izreka) in s III. točko izreka sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper III. točko izreka glede stroškov postopka je tožnica vložila pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava ter zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano točko sodbe razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo sodno odmerjene stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Navaja, da je sodišče odpravilo dokončno odločbo toženca z dne 18. 5. 2015 ter prvostopno odločbo spremenilo tako, da je prvotno besedilo „in kjer lahko z dodatnimi odmori dosega polni delovni učinek“ nadomestilo z besedilom „in kjer lahko z dvema odmoroma v trajanju 5 minut, ki ju tožnica nastopi v dveh urah po pričetku delovnika in po 6 urah od začetka delovnika in z njima dosega polni delovni učinek“. Tožbeni zahtevek za časovno razbremenitev pa je sodišče zavrnilo. Glede stroškov je sodišče odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka ter navedlo, da sodišče ne šteje, da je tožnica v socialnem sporu uspela, saj je sledilo predlogu tožnice in spremenilo odločbo toženca zgolj zaradi težav tožnice z delodajalcem ter da je navedena razbremenitev v dikciji odločbe v grobem dejansko že vsebovana. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 154. člena ZPP. Nedvomno je tožnica v sporu uspela, saj je sodišče odpravilo izpodbijano odločbo in jo spremenilo. Dodatni odmori v izpodbijani odločbi niso bili konkretizirani, ne časovno in ne številčno in zato tudi neizvršljivi. Omejitve pri delu morajo biti v invalidskih odločbah opredeljene na nedvoumen in jasen način, ker jih je le tako mogoče realizirati v praksi. Zato je imela tožnica pravni interes nad tem, da se odmori ustrezno definirajo, saj se s tem realizira njena pravica iz socialnega zavarovanja. Ker je sodišče odločbo tožene stranke spremenilo, je ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku, zaradi česar bi ji tudi moralo priznati pravdne stroške in jih naložiti v plačilo toženi stranki. Ker sodišče tega ni storilo, je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb ZPP po 14. točki drugega odstavka 339. člena, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe oziroma so razlogi nejasni. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo se toženec ne strinja s pritožbenimi razlogi in predlaga, da pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Meni, da je sodišče popolnoma neutemeljeno odpravilo odločbo z dne 18. 5. 2015 in delno spremenilo besedilo odločbe z dne 18. 2. 2015, saj je samo v sodbi ugotovilo, da je že v prvotnem besedilu vsebovana razbremenitev v zvezi z odmori, kar je smiselno potrdil tudi izvedenec medicine dela, prometa in športa, ki je v izvedenskem mnenju med drugim zapisal, da lahko natančnejše opredelitve odmorov na podlagi te omejitve izpostavi specialist medicine dela. Zaslišan na naroku za glavno obravnavo je potrdil omejitve, ki jih je ugotovila tožena stranka kot ustrezne, zgolj pojasnil pa je, kaj pomenijo dodatni odmori. Glede na navedeno bi sodišče moralo potrditi izpodbijane odločbe toženca kot pravilne in zakonite. Sodišče se je namreč s takšno odločitvijo kot izhaja iz 1. in 2. točke sodbe spustilo na področje delovnega prava, saj je ugotovitev sodišča, da delodajalec navedene razbremenitve ne želi spoštovati in da je posledično sodišče spremenilo sodbo zgolj zaradi težav tožnice z delodajalcem, lahko le predmet delovnega spora med tožnico in delodajalcem.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. V obravnavanem primeru ni prišlo do absolutne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe ne nasprotuje razlogom sodbe in so tudi razlogi jasni.

6. Po načelu odgovornosti za uspeh, določenem v prvem odstavku 154. člena ZPP, mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Po načelu odgovornosti za uspeh je treba upoštevati tudi delni uspeh. Tako je določeno v drugem odstavku 154. člena ZPP, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov.

7. V konkretnem primeru je tožnica s tožbo (glede na ureditev v 63. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) izpodbijala dokončno odločbo toženca z dne 18. 5. 2015 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 18. 2. 2015 in uveljavljala, da se ji prizna pravica do dela s skrajšanim delovnim časom in se natančneje definirajo dodatni odmori, s katerimi lahko dosega polni delovni učinek.

8. Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek, da se ji prizna pravica do dela s skrajšanim delovnim časom zavrnilo, izpodbijano dokončno odločbo z dne 18. 5. 2015 pa je sicer odpravilo in v prvostopni odločbi z dne 18. 2. 2015 prvotno besedilo „in kjer lahko z dodatnimi odmori dosega polni delovni učinek“ nadomestilo z besedilom „in kjer lahko z dvema odmoroma v trajanju 5 minut, ki ju tožnica nastopi v dveh urah po pričetku delovnika in po 6 urah od začetka delovnika in z njima dosega polni delovni učinek“. S tem pa dejansko prvostopne odločba niti v tem obsegu ni spremenilo, zlasti ne v ugoditvenem smislu, saj je s takšnim posegom zgolj konkretiziralo že obstoječe omejitve, oziroma je določilo število odmorov in kdaj bo te odmore tožnica izvajala oziroma jih koristila.

9. Glede na obrazloženo zato ne glede na zadnji obravnavi modificirani tožbeni zahtevek, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo in poseglo v prvostopno odločbo in deloma spremenilo prvotno besedilo, ni mogoče pritrditi pritožbi in šteti, da je tožnica s tožbenim zahtevkom uspela. Ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera, je sodišče prve stopnje pravilno skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Obenem je v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.