Jedro

Skupni lastnik ima pravico skupno nepremičnino (so)uporabljati, ni pa pravne podlage za odločitev, da je skupni lastnik, ki se je uporabi skupne stvari odrekel, od skupnega lastnika, ki z uporabo nadaljuje, upravičen zahtevati plačilo.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in izpodbijani sklep v II., III., IV. in V. točki spremeni tako, da se glasi: „ Predlog za ureditev razmerij med skupnima lastnikoma se zavrne.

Udeleženca krijeta vsak svoje stroške postopka na prvi stopnji.“

II. Predlagateljica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče uredilo razmerje med udeležencema kot skupnima lastnikoma nepremičnine parc. št. 2046/3 k.o. X, ki v naravi predstavlja enostanovanjsko hišo s pripadajočim zemljiščem. Nepremičnino je dodelilo v izključno uporabo nasprotnemu udeležencu in mu naložilo obveznost, da predlagateljici od 6. 7. 2010 dalje za uporabo plačuje 228,00 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi. Obratovalne stroške, vezane na uporabo nepremičnine, je naložilo v plačilo nasprotnemu udeležencu in časovno veljavnost sklepa omejilo do pravnomočnega zaključka postopka delitve, ki je v teku. Glede stroškov je odločeno, da jih je nasprotni udeleženec dolžan predlagateljici povrniti v višini 12,50 EUR.

2. Pritožujeta se oba udeleženca.

3. Predlagateljica nasprotuje v V. točki izreka vsebovani odločitvi, da je veljavnost sklepa omejena do pravnomočnega zaključka nepravdnega postopka delitve. Uveljavlja dva pritožbena razloga: nepravilno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da je izpodbijani del odločitve brez pravne podlage. Opozarja, da sklep nadomešča pravnoposlovno odločitev in je torej oblikovalne narave. Udeleženca bi lahko kadarkoli razmerje uredila tudi na drug način. Opozarja, da se postopek delitve lahko zaključi na različne načine – z razdelitvijo nepremičnine s sodno odločbo ali sodno poravnavo, lahko pa tudi z umikom predloga. Pravnomočen zaključek postopka delitve brez meritorne odločitve ne izključuje potrebe po ureditvi razmerja glede skupne stvari. Meni, da obdobja veljavnosti ureditve razmerja ni treba določati, ker je razmerje urejeno, dokler se udeleženca ne dogovorita drugače. Zatrjuje kršitev 2. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril. Opozarja na začasnost odločitve in navaja, da sklep lahko učinkuje zgolj do razdelitve solastnine. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5. Nasprotni udeleženec uveljavlja dva pritožbena razloga: nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sklepa tako, da se predlog za ureditev razmerij zavrne. Sklicuje se na predlagateljičino pismo, iz katerega izhaja, da predlagateljica prostovoljno odhaja in da želi, da nasprotni udeleženec ostane v hiši. Opozarja, da se sodišče do tega dokaza ni opredelilo. Meni, da je treba predlagateljičino prostovoljno odselitev razumeti kot soglasje za brezplačno uporabo hiše po nasprotnem udeležencu. Pravice souporabe predlagateljici ni nihče odvzel, torej nihče ji ni odvzel koristi, ki jih ji prinaša njen delež. Opozarja tudi na svojo izpoved, da nikoli ni nasprotoval predlagateljičini uporabi skupnega premoženja, da se je izselila samovoljno in razlogov za izselitev v tem postopku ni navedla. Zaradi tega ji odreka pravico do uporabnine. Opozarja, da se z vzrokom za izselitev sodišče ni ukvarjalo, zaradi česar dejansko stanje označuje za nepravilno ugotovljeno. Opozarja na svojo navedbo v postopku, da je skupno premoženje tudi stanovanje, v katerega se je predlagateljica odselila in v njem živi. Opozarja, da je trditev, da stanovanje uporablja s skupnim otrokom, podal že v odgovoru na predlog, o tem pa je tudi izpovedoval. 6. Predlagateljica je na pritožbo dogovorila. Sklicuje se na razloge, s katerimi odločitev utemeljuje sodišče prve stopnje. Navaja, da je v pismu navedla, da se bosta za ostale stvari z nasprotnim udeležencem dogovorila kasneje. Na pretoričnem naroku dogovor ni bil mogoč. Meni, da so pravno odločilna le sledeča dejstva: da ima posest skupnih premičnin in nepremičnin nasprotni udeleženec; da nasprotni udeleženec za to posest predlagateljici ničesar ne plačuje in da nasprotni udeleženec ni upravičen do brezplačne uporabe predlagateljičinega deleža. 7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Tako udeleženca kot prvostopenjsko sodišče so nedosledni pri uporabi pojmov skupno in solastno premoženje. Pravna pojma imata različno vsebino, zato je potrebna dosledna uporaba teh pojmov. Predlagateljica v predlogu navaja, nasprotni udeleženec pa ji ne nasprotuje, da je nepremičnina parc. št. 2046/3 k.o. X (hiša z zemljiščem) v trajanju zakonske zveze pridobljeno skupno premoženje. Nobeden od udeležencev ne zatrjuje, da bi to premoženje že razdelila, kar bi lahko storila tudi z določitvijo deležev na tem (skupnem) premoženju. Oba udeleženca soglašata, da sta upravičena do enakih deležev na obravnavnem skupnem premoženju. Deleža sta nesporna, nista pa določena.

9. Predmet obravnave je torej uporaba stvari (enostanovanjske hiše) v skupni lasti. Glede uporabe sta skupna lastnika dosegla soglasje in sicer, da nepremičnino uporablja nasprotni udeleženec s skupnim sinom udeležencev. Predlagateljičin predlog je skladen z dogovorom oz. dejansko uporabo sporne nepremičnine – predlaga odločitev, da hišo uporablja nasprotni udeleženec. Ker sta glede uporabe udeleženca – skupna lastnika – dosegla soglasje, predlagateljica interesa za vodenje postopka na podlagi določil 19. poglavja Zakona o nepravdnem postopku (112. do 117. čl.) nima. Uporaba teh določil pride v poštev, če med skupnimi lastniki (solastniki) ni doseženo soglasje o poslu v zvezi z rednim upravljanjem, ki je nujen za vzdrževanje stvari v solastnini, oz. o načinu upravljanja in uporabe stvari (112. čl. Zakona o nepravdnem postopku). Na osnovi tega določila sodišče oblikuje pravno razmerje, če skupna lastnika glede rabe skupne stvari ne dosežeta soglasja. Sodna odločba nadomešča pravnoposlovno ureditev; če do pravnoposlovne ureditve pride, posredovanje sodišča ni potrebno. Obstoj pravnega interesa za ureditev razmerij med skupnima lastnikoma je predpostavka za vodenje postopka (274. čl. ZPP). Sodišče posreduje oz. odloča v nepravdnem postopku le v primeru, da glede uporabe skupna lastnika ne soglašata. V obravnavanem primeru, ko udeleženca z uporabo skupne hiše soglašata, pogojev za vodenje postopka ni. Drugih okoliščin, zaradi katerih bi bilo urejanje razmerja po sodišču potrebno (npr. zaradi izkazovanja vsebine razmerja tretjim osebam, problemov z obratovalnimi stroški …), predlagateljica ni zatrjevala. V okoliščinah, ko je razmerje očitno urejeno, bi predlagateljica pravni interes za urejanje razmerja morala zatrjevati. Skupna lastnika svojo odločitev glede rabe skupne stvari lahko kadarkoli uredita drugače – bodisi sporazumno, bodisi s posredovanjem sodišča; dokler tega ne storita in z ureditvijo razmerja soglašata, pa predlagateljica pravnega interesa za vodenje tega postopka nima. Zaradi odsotnosti pravnega interesa za vodenje tega postopka bi bilo predlog treba zavreči. Ker pa predlagateljica poleg odločitve o uporabi skupne nepremičnine terja tudi odločitev, da ji je nasprotni udeleženec, ki v skupni hiši živi, dolžan za to plačevati (predlog za ureditev razmerja na premoženjskem področju), je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predlog zavrnilo, ker v tem delu predlog ni utemeljen.

10. Nepremičnina oz. hiša, v kateri s soglasjem predlagateljice živi nasprotni udeleženec, je skupno premoženje. Gre za premoženje, ki sta ga udeleženca ustvarila z delom v trajanju zakonske zveze, zato so materialna podlaga za obravnavanje primarno določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) glede premoženjskih razmerij med zakonci ( čl. 51 – 62), podredno pa tudi 72. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki skupno lastnino definira in določa pogoje njene uporabe in razpolaganja z njo. Premoženjsko skupnost urejajo tudi določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o skupnosti (čl. 1003-1011), ki pa so v tej zadevi podredne važnosti, kajti udeleženca povezuje zgolj premoženje in v skupnosti nista zaradi uresničevanja nekega skupnega cilja; do njunega združevanja na premoženjskem področju ni prišlo z nekim namenom. Skupnost, v kakršni sta udeleženca, sicer sama po sebi odraža svojo stvarno-obligacijsko naravo, vendar je zaradi gornje ugotovitve – da je premoženje tisto, ki udeleženca povezuje in ne morda nek skupen cilj ali namen – za odločanje pomemben oz. temeljen lastninskopravni odnos udeležencev do skupne stvari oz. njun stvarnopravni položaj. Ta je urejen z ZZZDR in SPZ, zato so v teh zakonih vsebovana določila podlaga za ureditev njunega položaja do premoženja oz. premoženjske skupnosti. Vsakemu od članov skupnosti oz. skupnih lastnikov zakon omogoča uporabo. Plačilo za uporabo ni predvideno z nobenim od zgoraj navedenih materialnih predpisov, zato za odločitev, kakršno je sprejelo sodišče prve stopnje, ki je nasprotnemu udeležencu naložilo obveznost plačila uporabe skupne stvari, ni pravne podlage. Premoženje (hiša z zemljiščem) pripada obema udeležencema kot enoti oz. skupnosti (v preteklosti) medsebojno povezanih oseb. Oba skupaj sta upravičena s hišo upravljati in razpolagati, kar vključuje tudi njuno skupno uporabo (1. odstavek 52. čl. ZZZDR in tudi 2. odstavek 72. čl. SPZ). Dogovorita se lahko, da ta upravičenja izvršuje samo eden od njiju, upoštevaje koristi drugega zakonca (2. odstavek 52. čl. ZZZDR), kar kaže na sprejemljivost ureditve razmer, kakor jo predlaga predlagateljica (da nasprotni udeleženec, ki hišo zaseda, za uporabo predlagateljici kot skupni lastnici plačuje odmeno). Prisilno, s sodno odločbo pa skupnemu lastniku, ki ostalim skupnim lastnikom uporabe in razpolaganja ne preprečuje, denarnih obveznosti zaradi uporabe svoje (skupne) nepremičnine ni mogoče nalagati. Zaradi zgoraj opisane pravne narave te skupnosti plačilo ne pride v poštev.

11. Ker je kot edino upravičenje skupnega lastnika z 72. čl. SPZ in 52. čl. ZZZDR predvidena souporaba skupne nepremičnine, tudi določilo 198. čl. OZ ni podlaga, na osnovi katere bi bilo nasprotnemu udeležencu mogoče naložiti plačilo odmene za uporabo skupne stvari. Določba 198. čl. OZ je konkretizacija določila o neupravičeni obogatitvi iz 190. čl. OZ, ki je sredstvo za saniranje nepravičnosti, ki nastane v primeru neutemeljenega prehoda premoženja. V primeru, ko se skupni lastnik sam odloči, da skupne stvari ne bo (so)uporabljal, nepravičnosti ni. 198. čl. OZ je uporabljiv v primeru, ko skupni lastnik skupne nepremičnine ne more uporabljati (bodisi, da mu to preprečuje drugi skupni lastnik, ali da je to objektivno nemogoče), torej ko mu je uporaba onemogočena. V primeru, ko se lastnik sam odloči, da nepremičnine ne bo uporabljal ali ne izkaže interesa za (so)uporabo nepremičnine, ki bi bila možna, so razlogi za neuporabo nepremičnine na njegovi strani in do uporabnine (1) ni upravičen. Zaradi tega ni mogoče soglašati s predlagateljico, ki kot nepomembne označuje razloge, zaradi katerih skupne nepremičnine ne souporablja, ter teh dejstev ne zatrjuje in ne dokazuje, nasprotnikovim trditvam, da se je prostovoljno izselila, pa nasprotuje šele v pritožbenem postopku. V predlogu je navedla, da se je samoiniciativno odselila. Menjavo ključavnice spomladi 2009 je navedla v oklepaju, zgolj kot argument, da ima hišo v izključni uporabi nasprotni udeleženec, ona pa ne. Sicer pa je njeno mnenje, da so razlogi, zaradi katerih se je izselila, povsem irelevantni (navedbe v III. točki vloge z dne 5. 11. 2010 in pritožbi). Nasprotni udeleženec navaja, da ne uveljavlja pravice do prostorske zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. Skupno stvar uporablja za bivanje, enako, kot v času, ko je v njej (so)bivala predlagateljica. Iz takih trditev sledi, da predlagateljica, katere izselitev ni posledica ravnanja nasprotnega udeleženca oz. nemožnosti uporabe skupne stvari, ni prikrajšana, ker se je koristi, ki jo nepremičnina prinaša, odrekla. V sodni praksi sprejeto stališče je, da do uporabnine ni upravičen, kdor v svoje prikrajšanje privolil. Po drugi strani pa nasprotni upravičenec ni obogaten, saj nepremičnino uporablja enako, kot pred predlagateljičino izselitvijo. Samo v primeru, da bi predlagateljici onemogočil souporabo hiše (prevzel oblast nad stvarjo), bi tveganje, ali mu bo nepremičnina prinašala korist ali ne, prenesel nase.

12. Prvostopenjska ugotovitev, da je hiša enostanovanjska in brez gradbenih posegov ni mogoča njena preureditev v dve stanovanjski celoti, je pri odločanju o ureditvi razmerja na premoženjskem področju pravno nepomembna. Stvarnopravni položaj namreč udeležencema omogoča oz. daje zgolj pravico souporabe skupne nepremičnine, do ločene uporabe prostorov pa bi bila (bosta) upravičena po eventuelni fizični delitvi.

13. Predlog, ki za uporabo skupne stvari terja plačilo, je zato zaradi nepravilne uporabe materialnega prava treba zavrniti. S tem pritožbenim razlogom sklep prvostopenjskega sodišča izpodbija nasprotni udeleženec, zato je njegovi pritožbi ugodeno in prvostopenjska odločitev spremenjena tako, da je predlog zavrnjen. Ugoditi je treba tudi pritožbi predlagateljice, ki prvostopenjsko odločitev graja v delu, ki odločitvi pripisuje začasno veljavo. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 3. točki 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku.

14. Kadar sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku.). Nasprotni udeleženec ni zahteval povrnitve stroškov – niti v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbenem postopku. Predlagateljica je svoje stroške dolžna kriti sama, ker jih je z vložitvijo neutemeljenega predloga povzročila (4. odstavek 35. čl. Zakona o nepravdnem postopku).

(1) Za odmeno koristi, ki jo je imel tisti, ki stvar uporablja in prikrajšanje imetnika, se je v praksi ustalil izraz uporabnina.