Jedro

Ker je Z.Z. edini izvršitelj s sedežem na območju Okrajnega sodišča v X, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ga je imenovalo za izvršitelja v vseh izvršilnih zadevah, ki se pred navedenim sodiščem vodijo zoper dolžnika. Iz izvršbe niso izvzeta vsa osnovna sredstva dolžnika, temveč samo tista, katerih rubež bi dolžniku povsem onemogočil opravljanje dejavnosti, ne pa morda samo zmanjšal obseg le-te. Ugovor, da naj bi izvršitelj rubil predmete, ki niso bili v posesti dolžnika, mora vložiti tretji, kateremu naj bi bile zarubljene njegove stvari, in ne dolžnik.

Izrek

Pritožbi zoper prvo točko izreka sklepa z dne 3.7.2000 se zavrneta in se izpodbijani sklep v prvi točki izreka potrdi. Pritožba zoper sklep z dne 4.12.2000 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. Dolžnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 3.7.2000 za izvršitelja imenovalo Z. Z. iz R. (prva točka izreka), odredilo prenakazilo predujma z žiro računa sodišča na žiro račun izvršitelja (druga točka izreka) in naložilo upniku, da mora založiti še 35.000,00 SIT predujma za stroške izvršitelja (tretja točka izreka). S sklepom z dne 4.12.2000 je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov predlog za odpravo nepravilnosti, ki naj bi jih izvršitelj storil pri opravljanju izvršbe. Dolžnik se je zoper sklep z dne 3.7.2000 pravočasno pritožil dne 25.10.2000 in dne 21.11.2000 in v obeh pritožbah med drugim navedel, da izvršitelj Z.Z. ni primeren za opravljanje izvršbe v tej zadevi, ker je direktorici dolžnika grozil, da jo bo uničil. Izvršitelj zlorablja svoj položaj in zato dolžnik predlaga njegovo izločitev. Dolžnik se je zoper sklep z dne 4.12.2000 pravočasno pritožil in med drugim navedel, da je obrazložitev sklepa zelo pavšalna in enaka kot v štirih drugih sklepih. Izvršitelj je pričel z delom, še preden je postal sklep o imenovanju izvršitelja pravnomočen. Dolžniku ni bil vročen sklep o določitvi izvršitelja, zakoniti zastopnici dolžnika pa ni bilo omogočeno, da bi vpogledala spis. Sporen je obseg rubeža in niso bile spoštovane določbe 79. in 80. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Izvršitej je zarubil tudi predmete, ki so dejansko vgrajeni v objekt, in predmete, ki niso bili v posesti dolžnika. Pritožbe niso utemeljene. K PRITOŽBAMA ZOPER SKLEP Z DNE 3.7.2000: Ker pritožnik ni posebej navedel, v katerem delu izpodbija s pritožbama napadeni sklep, je sodišče druge stopnje štelo, da ga izpodbija v tistem delu, ki je zanj neugoden, to je v prvi točki izreka (prim. 1. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). V drugi točki izreka je sodišče prve stopnje odločilo zgolj o prenakazilu že založenega predujma, v tretji pa je naložilo plačilo predujma upniku, zato ta del odločitve ne posega v pravice ali obveznosti dolžnika. Najprej sodišče druge stopnje opozarja, da za začetek opravljanja dejanj izvršbe po izvršitelju ni potrebno, da bi bil sklep o imenovanju izvršitelja pravnomočen. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (Uradni list RS, št. 32-1548/99, v nadaljevanju Pravilnik) v 19. členu določa, da začne izvršitelj opravljati posamezna dejanja izvršbe, ko prejme sklep sodišča o imenovanju, odredbo o opravi dejanj izvršbe (sodišče jo je izdalo dne 25.9.2000, glej redno št. 26 oz. list. št. 34) in od upnika nakazan predujem za stroške. Nikjer ni določeno, da bi moral biti sklep o imenovanju izvršitelja pravnomočen, kot v pritožbi neresnično zatrjuje dolžnik. Tudi 1. odst. 46. čl. ZIZ določa, da se izvršba začne opravljati celo še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, ki je nedvomno procesno pomembnejši sklep od sklepa o imenovanju izvršitelja. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je vse zadeve, ki se pred Okrajnim sodiščem v Radovljici vodijo zoper dolžnika, "pobral" prav navedeni izvršitelj. Po 2. odst. 289. čl. ZIZ sodišče določi tistega izvršitelja, ki ima sedež v kraju, kjer je sedež okrajnega sodišča, ki vodi izvršbo. Ker je Z. Z. edini izvršitelj s sedežem na območju Okrajnega sodišča v Radovljici, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ga je imenovalo za izvršitelja v vseh izvršilnih zadevah, ki se pred navedenim sodiščem vodijo zoper dolžnika. Nadalje dolžnik v pritožbi zatrjuje različna šikaniranja, grožnje in neprimerno ravnanje z dolžnikom s strani izvršitelja, kar bi sicer lahko bili utemeljeni razlogi, ki bi preprečevali določitev izvršitelja v smislu 3. odst. 289. čl. ZIZ, vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da so vse te dolžnikove pritožbene navedbe popolnoma nedokazane, deloma pa so trditve o zlorabi pooblastil in kršitvah Pravilnika tudi nekonkretizirane. Preostale dolžnikove navedbe v pritožbi z dne 25.10.2000 v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi pri rubežu po svoji vsebini predstavljajo predlog za odpravo nepravilnosti v smislu 52. čl. ZIZ in jih je sodišče prve stopnje tako tudi že obravnavalo (prim. zadnji odstavek sklepa z dne 4.12.2000 na list. št. 71). Ker sodišče druge stopnje tudi pri preizkusu izpodbijanega dela sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je dolžnikovi pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sklep z dne 3.7.2000 v prvi točki izreka. K PRITOŽBI ZOPER SKLEP Z DNE 4.12.2000: Ne drži, da je obrazložitev sklepa z dne 4.12.2000 "pavšalna in enaka kot v štirih drugih sklepih". Sodišče prve stopnje je odgovorilo na vse pravno relevantne navedbe dolžnika v njegovih zahtevah za odpravo nepravilnosti v smislu 52. čl. ZIZ. Iz spisa je razvidno, da dolžnik v več izvršilnih postopkih vlaga praktično identične vloge (prim. glavi vlog na rednih št. 27 in 28), zato je jasno in edino pravilno, da je sodišče prve stopnje glede istovrstnih dolžnikovih ugovorov, ki se nanašajo na enako ali zelo podobno pravno in dejansko stanje, v več zadevah zavzelo enako stališče. V čem konkretno naj bi bila obrazložitev nepopolna, dolžnik v pritožbi ne pojasni. V zvezi s pritožbenimi navedbami o nepravnomočnosti sklepa o imenovanju izvršitelja se je sodišče druge stopnje že opredelilo v razlogih o pritožbah zoper sklep z dne 3.7.2000. Dodaja še, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v zvezi s tem vprašanjem navedlo praktično enake razloge. V zvezi s pritožbenimi navedbami o domnevnih nepravilnostih pri vročanju sklepov ter nemožnosti zakonite zastopnice dolžnika, da bi vpogledala spis, sodišče druge stopnje poudarja, da se v postopku po 52. čl. ZIZ odloča samo o nepravilnostih, ki jih je izvršitelj storil pri opravljanju izvršbe, torej v zvezi z realnimi dejanji izvršitelja (napr. rubež, cenitev, prodaja). Vročanje pisanj in pregled spisov ni opravljanje izvršbe, v teh procesnih dejanjih pa praviloma izvršitelj sploh ne sodeluje, zato te zatrjevane kršitve niso predmet odločanja o zahtevi za odpravo nepravilnosti iz 52. čl. ZIZ. Pavšalne in nedoločene so pritožbene trditve, da je "sporen obseg rubeža" in da se "niso upoštevale in spoštovale določbe 79. in 80. čl. ZIZ". Dolžnik ne navaja, katere predmete, ki so po 79. čl. ZIZ izvzeti iz izvršbe, naj bi izvršitelj zarubil, pri čemer sodišče druge stopnje opozarja, da se navedeni člen nanaša predvsem na izvršbo proti dolžniku - fizični osebi. V 1. odst. 80. čl. ZIZ je določeno, da gospodarskemu subjektu ni mogoče zarubiti strojev, orodja in delovnih priprav, ki so nujni za opravljanje njegove dejavnosti. Dolžnik tudi v pritožbi ne pojasni, katere od zarubljenih stvari so mu nujno potrebne za opravljanje dejavnosti, niti ne predloži nobenih dokazov v tej smeri. Sodišče druge stopnje še pripominja, da iz poročila izvršitelja z dne 17.11.2000 (list. št. 68) izhaja, da direktorica dolžnika izvršitelju kljub izrecni zahtevi ni predložila dokazov, da naj bi bile zarubljene premičnine res osnovna sredstva dolžnika. Tudi pritožbenih navedb, da naj bi izvršitelj zarubil predmete, ki so dejansko vgrajeni v objekt in ki jih je načeloma mogoče rubiti samo, če ni na voljo drugih rubljivih predmetov v zadostni količini (prim. 4. točko 2. odst. 74. čl. Pravilnika), dolžnik ne v pritožbi ne v prejšnjih vlogah ni z ničemer dokazal. Ugovor, da naj bi izvršitelj zarubil predmete, ki niso v posesti dolžnika, mora vložiti tretji, kateremu naj bi bile zarubljene njegove stvari, in ne dolžnik (prim. člene 64 do 66 ZIZ). V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj bi bilo opravljenih preveč rubežev, sodišče druge stopnje ugotavlja, da mora izvršitelj po 69. čl. Pravilnika preračunati, koliko je potrebno zarubiti, da bo zadoščalo za poplačilo. Izvršitelj mora zarubiti toliko stvari, kot je potrebno za poplačilo celotne upnikove terjatve z vsemi postranskimi terjatvami in stroški (prim. 1. odst. 84. čl. ZIZ), v dvomu pa lahko izvršitelj rubi več in ne manj, kot je po njegovi oceni potrebno (5. odst. 73. čl. Pravilnika). Potrebno je tudi upoštevati, da morda vseh stvari ne bo mogoče prodati za ocenjeno vrednost (prim. 94. čl. ZIZ). Dolžnik nastopa v večih izvršilnih postopkih, zato je tudi izvršitelj rubil premične stvari pri istem dolžniku za poplačilo večih upnikov, kar je v skladu s 3. odst. 33. čl. Pravilnika in tudi z načelom hitrosti in ekonomičnosti izvršilnega postopka (1. odst. 11. čl. ZIZ ter 8. odst. 19. čl. Pravilnika). Iz vsega povedanega izhaja, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dolžnikovega predloga za odpravo nepravilnosti. Ker niso podani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), je sodišče druge topnje na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ dolžnikovo pritožbo zoper sklep z dne 4.12.2000 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep. Ker dolžnik s pritožbama zoper sklep z dne 3.7.2000 ni uspel, mora sam nositi svoje pritožbene stroške za pritožbi z dne 25.10.2000 in z dne 20.11.2000 (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ).