Jedro

Bistvena okoliščina je, da je pravnomočni sklep o potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi izvršilni naslov. Sam obstoj slednjega pa ne pomeni tudi prenehanja terjatve in ne onemogoča pridobitve še enega izvršilnega naslova. Vendar pa se z več izdanimi izvršilnimi naslovi za eno (isto) terjatev kaže objektivna nevarnost, da upnik doseže izvršbo zoper več (solidarno odgovornih) dolžnikov, kar lahko privede do tega, da upnik pridobi več, kot dejansko znaša njegova terjatev. Sodna praksa je zato oblikovala rešitev, skladno s katero mora sodišče, ki v zadevi odloča kasneje, upoštevati predhodno izdan izvršilni naslov zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v svoji sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je pravnomočno že zavezan prvi solidarni dolžnik – do te višine odgovarja drugi dolžnik solidarno s prvim, za morebitno obveznost nad tem zneskom pa drugi samostojno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je obveznost toženca v izpodbijani sodbi, v delu, v katerem mu je naloženo plačilo 170.110,38 EUR, solidarna z obveznostjo družbe A. d. o. o., na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani St 000/2016 s 5. 8. 2016. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec v 15 dneh dolžan tožniku plačati 242.154,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2018, 74 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2018 ter 3.865,42 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev.

2. Zoper takšno sodbo je toženec vložil pritožbo. Izpodbija jo v celoti in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ali jo vsaj spremeni.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, a nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožnik ne nasprotuje, izhaja: - da je bilo sklenjeno temeljno razmerje med tožnikom in družbo A. d. o. o., ki je v zavarovanje svojih obveznosti po teh pogodbah izdala bianco menice, za katere je kot porok jamčil toženec; - da družba A. d. o. o., svojih obveznosti ni izpolnjevala, zato je tožnik izpolnil menico in jo predložil na vnovčenje, ker vnovčenje ni bilo mogoče, pa je zahteval poplačilo terjatve od toženca kot meničnega poroka.1 Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo obstoj in višino zatrjevane terjatve2, kot tudi da je bila menica izpolnjena in vnovčena pravilno ter skladno z meničnimi pooblastili3, zato je utemeljeno zavrnilo glavnino toženčevih ugovorov, podanih tekom postopka.

6. Toženec pa pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo njegovemu ugovoru (ki ga ponovno izpostavlja v pritožbi) o pomenu pravnomočnega sklepa o potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi nad družbo A. d. o. o., v kateri je bil priznan tudi del terjatve, ki jo tožnik uveljavlja v tem postopku. Čeprav je sodišče prve stopnje sledilo toženčevim trditvam o navedenem sklepu in o priznani tožnikovi terjatvi 170.110,38 EUR (med strankama o tem niti ni bilo spora), tega ugovora ni upoštevalo pri končni odločitvi o toženčevi obveznosti. S sklicevanjem na 2. odstavek 1022. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v postopku prisilne poravnave ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti, je utemeljevalo, da sklep na vtoževano toženčevo obveznost nima vpliva, saj porok upniku še vedno odgovarja za plačilo celotne svoje obveznosti.

7. A družba A. d. o. o., in toženec sta solidarno zavezana za plačilo tožnikove terjatve.4 Bistvena okoliščina v tem postopku je, da je pravnomočni sklep o potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi izvršilni naslov.5 Sam obstoj slednjega pa ne pomeni tudi prenehanja terjatve in ne onemogoča pridobitve še enega izvršilnega naslova.6 Vendar pa se z več izdanimi izvršilnimi naslovi za eno (isto) terjatev kaže objektivna nevarnost, da upnik doseže izvršbo zoper več (solidarno odgovornih) dolžnikov, kar v lahko privede do tega, da upnik pridobi več, kot dejansko znaša njegova terjatev. Sodna praksa je zato oblikovala rešitev, skladno s katero mora sodišče, ki v zadevi odloča kasneje, upoštevati predhodno izdan izvršilni naslov zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v svoji sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je pravnomočno že zavezan prvi solidarni dolžnik – do te višine odgovarja drugi dolžnik solidarno s prvim, za morebitno obveznost nad tem zneskom pa drugi samostojno.7

8. Pritožnik torej pravilno izpostavlja, da sodišče prve stopnje sklepu o potrjeni prisilni poravnavi ni pripisalo pomena, kot ga ta dejansko ima. Sklep sam po sebi sicer (kot izhaja iz izpodbijane sodbe) res nima vpliva na obstoj menične obveznosti oziroma zmanjšanje porokove obveznosti. V tem smislu so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da je podano neskladje med izrekom in razlogi sodbe, ker izrek ne upošteva ugotovljene narave solidarne zavezanosti dolžnikov. Ključno pa je, da pravilna uporaba materialnega prava zahteva, da sodišče že obstoječ in pravnomočen izvršilni naslov zoper glavnega dolžnika upošteva tako, da tožbenemu zahtevku ugodi delno.8

9. Ker torej iz izreka izpodbijane sodbe ni razvidno, da je zaradi pravnomočnosti sklepa o poenostavljeni prisilni poravnavi zoper družbo A. d. o. o., plačilo dela v tem postopku uveljavljane (in prisojene) terjatve solidarno, je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna. Višje sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in ob uporabi 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da mora tožnik svojo že dosojeno obveznost do višine 170.110,38 EUR plačati solidarno, skupaj z A. d. o. o., zgolj preostanek pa samostojno.

10. V preostalem delu je pritožba neutemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP), zato je pritožbo v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo.

11. Tožnik je tudi po spremenjeni sodbi z bistvom svojega zahtevka uspel9, zato je odločitev, da toženec krije tožniku priznane pravdne stroške, še zmeraj pravilna. Pritožbeno sodišče tako v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP). V zvezi s pritožbenimi stroški pa je, iz smiselno enakega razloga in zaradi zgolj delnega ter relativno majhnega uspeha s pritožbo, odločilo, da jih krije pritožnik sam (3. odstavek 154. člena ZPP).

1 9. točka izpodbijane sodbe. 2 17. in 18. točka izpodbijane sodbe. 3 10. – 12., 14. in 15. točka izpodbijane sodbe. 4 1012. člen OZ v zvezi s prvim odstavkom 395. člena OZ. 5 Tretji odstavek 215. člena v zvezi z drugim odstavkom 221.b člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). 6 Terjatev preneha šele, ko je poplačana v celoti, neizpolnjen izvršilni naslov za to ne zadostuje. V praksi so se že pojavljali primeri, ko je upnik sprožil ločena pravdna postopka zoper oba solidarna dolžnika, kar je zaradi njune solidarne zaveze in statusa navadnih sospornikov procesno povsem dopustno. Ločeno od tega pa je vprašanje materialnopravne dopustnosti izvršbe takih dveh izvršilnih naslovov v celoti zoper oba solidarna dolžnika. Prim. VSL sklep II Cp 4147/2009, VSL sodba II Cp 4125/2010, VSL sodba II Cp 788/2013. 7 Prim. VSRS sodba II Ips 531/99, VSL sklep II Cp 4147/2009, VSL sodba II Cp 4125/2010, VSL sodba II Cp 788/2013. 8 S tem ko sodišče v izrek sodbe doda solidarno zavezo za plačilo dela zneska, ki izhaja iz zahtevka, doda le pogoj izpolnitve oziroma omeji toženčevo obveznost v primeru plačila glavnega dolžnika. Tak poseg zato ne pomeni prekoračitve zahtevka. O tem prim. VSL sodba II Cp 1147/2017. 9 Stroški se odmerjajo od glavnice vtoževane terjatve, s katero je tožeča stranka uspela v celoti.