Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Subjektivnega elementa obtožencu očitanega kaznivega dejanja, bodisi zavestne ali pa nezavestne malomarnosti, po oceni pritožbenega sodišča obtožencu ni mogoče očitati, še posebej upoštevaje tiste izvedenčeve ugotovitve, da ob danih parametrih ne obdolženec, niti oškodovanec nista imela kakršnekoli možnosti, da bi lahko nezgodo preprečila in da sta nevarno situacijo na cesti povzročila oba, pri čemer pa je potrebno ponovno poudariti, da velja to glede obt. D. R. le objektivno gledano, nikakor pa mu ni mogoče očitati, da je pri svoji vožnji ravnal s kakršnokoli krivdno obliko.
Pritožba okrožne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v N. obt. D. R. iz razloga po 3. tč. 358. čl. ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odst. 325. čl. KZ. Po 1. odst. 96. čl. ZKP je sodišče sklenilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, proračun.
Zoper to sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tedaj pritožbenega razloga po 1. odst. 373. čl. v zvezi s 3. tč. 370. čl. ZKP, pritožuje okrožna državna tožilka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V odgovoru na pritožbo obtoženčev zagovornik meni, da je okrožno sodišče v N. pravilno ocenilo izvedene dokaze in to oceno v obrazložitvi sodbe tudi podrobno zapisalo, v posledici česar naj pritožbeno sodišče pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno zavrne.
Pritožba okrožne državne tožilke ni utemeljena.
Pritožnica nima prav, ko v svoji pritožbi meni, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje obravnavane kazenske zadeve zmotno in nepopolno ugotovilo. Iz prostoreka grajane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko obt. D. R. oprostilo iz razloga po 1. tč. 358. čl. ZKP, torej zato, ker ni dokazano, da je obtoženec storil dejanje, katerega je obtožen. Pritožbeno sodišče se s tako ugotovitvijo prvostopenjskega strinja. Iz grajane sodbe je moč ugotoviti, da je sicer res, da je objektivno nevarno situacijo na kraju prometne nezgode ustvaril obtoženec, vendar pa, da mu subjektivnega elementa obravnavanega kaznivega dejanja ni moč očitati. Ponoviti velja ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke, pri tej pa je izvedenec vztrajal tudi na glavni obravnavi, da je bil prispevek oškodovanca k nastanku obravnavane prometne nezgode tolikšen, da kazensko odgovornost obd. D. R. izključuje. Izvedenec je zanesljivo ugotovil, da se je voznik motornega kolesa, oškodovanec B. P., 4,3 m pred trkom, ko naj bi traktorist zapeljal na glavno cesto, nahajal od mesta trka oddaljen od 121 do 129 m in se še ni nahajal v vidnem polju traktorista. Traktorist ga še ni mogel zaznati niti v ogledalo, ki se je nahajalo na nasprotni strani glavne ceste. V zvezi s pritožbenimi navedbami okrožne državne tožilke, da bi obdolženec lahko preprečil nesrečo, če bi prevozil še okoli 3 m poti, kar bi storil v času 0,7 sekunde, pri čemer je izvedenec ob tem izračunu izhajal iz hitrosti traktorista do 15 km/h in pri tem upošteval le težo prikolice, ne pa tudi traktorja ter izpeljavo traktorja ter izpeljavo traktorja v prvi ali drugi prestavi, pa je potrebno opozoriti na tisto izpovedbo izvedenca na glavni obravnavi, ko je na vprašanje, ali bi bila kaka razlika, če bi traktorist speljeval v prvi ali tretji prestavi povedal, da bi traktorist težko v obeh primerih dosegel hitrost, večjo od 15 km/h, prav to hitrost pa je izvedenec pri izdelavi svojega izvedenskega mnenja tudi upošteval. Glede na navedeno se tedaj izkaže, da je vprašanje o tem, v kakšni prestavi je obtoženec v križišče zapeljal praktično nepomembna, v luči te ugotovitve pa se izkaže tudi neutemeljena tista pritožbena navedba, ko okrožna državna tožilka meni, da bi v obravnavani kazenski zadevi bilo potrebno angažirati novega izvedenca cestnoprometne stroke. Subjektivnega elementa obtožencu očitanega kaznivega dejanja, bodisi zavestne ali pa nezavestne malomarnosti, po oceni pritožbenega sodišča obtožencu ni mogoče očitati, še posebej upoštevaje tiste izvedenčeve ugotovitve, da ob danih parametrih ne obdolženec, niti oškodovanec nista imela kakršnekoli možnosti, da bi lahko nezgodo preprečila in da sta nevarno situacijo na cesti povzročila oba, pri čemer pa je potrebno ponovno poudariti, da velja to glede obt. D. R. le objektivno gledano, nikakor pa mu ni mogoče očitati, da je pri svoji vožnji ravnal s kakršnokoli krivdno obliko.
Preizkus izpodbijane sodne odločbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. čl. ZKP, nepravilnosti ni pokazal, v posledici te ugotovitve pa je bilo tedaj pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.
Odločitev pritožbenega sodišča je v korist obt. D. R., zato izrek o stroških pritožbenega postopka na podlagi 2. odst. 98. čl. ZKP kot nepotreben odpade.