Jedro

Pravnomočni sklep o dovolitvi izvršbe prvostopnega sodišča predstavlja samostojen izvršilni naslov le v 2. točki izreka, ki se nanaša na odmerjene stroške upnika v zvezi z vložitvijo predloga za izvršbo. V skladu z določbo 17. člena ZIZ je izvršilni naslov izvršljiva sodna odločba, v kateri je dolžniku naložena denarna oziroma nedenarna obveznost. Pravnomočni sklep o dovolitvi izvršbe, izdan na podlagi izvršilnega naslova, pa takšnega naložitvenega dela nima, razen v delu, kjer so odmerjeni izvršilni stroški upnika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem zavrnilnem delu 1. točke izreka in v 2. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v 1. točki izreka ugovoru dolžnice S. Š. delno ugodilo in sklep o izvršbi I 290/2019 z dne 9. 12. 2019 v delu za zakonske zamudne obresti od glavnice 7.319,22 EUR od 12. 4. 2013 do 25. 11. 2016 razveljavilo in predlog v tem delu zavrnilo. V ostalem je ugovor zavrnilo. V 2. točki izreka je odločilo, da dolžnik sam nosi svoje stroške.

2. Zavrnilni del 1. točke izreka in posledično 2. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje četrta dolžnica S. Š. po pooblaščenki pravočasno pritožbeno izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Izpostavlja, da sodišče v svojem sklepu napačno navaja, da dolžnica nima več možnosti ugovarjati, ker da bi morala ugovor uveljavljati že v predhodnem izvršilnem postopku In 59/2008. Zatrjuje, da gre za očiten primer napačne uporabe materialnega prava, saj sodišče ni pravilno uporabilo določb ZIZ in Zakona o dedovanju (ZD). V skladu s tretjim odstavkom 142. člena ZD so dediči nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove, in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža. To pomeni, da je odvisno od vrednosti zapuščine, ali je pritožnica odplačala svoj delež terjatve in ali je terjatev zoper njo že prenehala, kar je pritožnica tudi pravočasno navajala v ugovoru. Dejstvo je, da so bili pritožnici z njenega računa trgani vsi življenjski prihranki v višini preko 9.000,00 EUR, poleg tega pa se je za poplačilo upnikov na dražbi prodal 105/150-delež na nepremičninah z ID znakom ...-1530/1-0, ...-1530/2-0, ...-1531-0, ki se je prodal za 5.767,21 EUR. To bi pomenilo, da je pritožnica prispevala k odplačilu zapustnikovega dolga s plačilom preko 10.000,00 EUR, zato obstaja verjetnost, da je terjatev zoper njo že prenehala in bi sodišče moralo upoštevati ugovor. Bistveno vprašanje je, kakšna je vrednost zapuščine, o tem vprašanju pa med dolžnico in sodiščem prihaja do velikih razhajanj. Dolžnica je v ugovoru predlagala postavitev izvedencev za cenitev nepremičnin in osebnega vozila, saj glavno vprašanje temelji na vrednosti zapuščine. Sodišče navaja, da je bila vrednost zapuščine ugotovljena v postopku In 59/2008, kjer so kar trije različni cenilci cenili vrednost nepremičnin na previsokih 171.282,16 EUR. Navaja, da sodišče ni izvedlo dokaza s postavitvijo cenilcev in da je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da bi šele s cenitvijo vseh nepremičnin in cenitvijo osebnega vozila sodišče lahko odločilo, da je vrednost celotne zapuščine občutno nižja od 171.282,16 EUR in da je že odplačala zapustnikov dolg v vrednosti svojega dednega deleža. Sodišče je sledilo navedbam upnice, da je vložila predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, vendar to ne vpliva na dejstvo, ali je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe. Pritožnica se sklicuje na to, da je v vmesnem času odplačala svojo celotno obveznost upnic, zaradi česar ne sme biti nadalje terjana na podlagi izvršilnega naslova In 59/2008. Dolžnica je v svojem ugovoru utemeljeno ugovarjala vsem zamudnim obrestim, ki jih je upnica uveljavljala s predlogom za izvršbo. Sodišče je s sklepom dovolilo tudi izterjavo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 4.185,68 EUR v znesku 6.487,27 EUR in zakonskih zamudnih obresti od glavnice 17.236,51 EUR v znesku 17.236,51 EUR. Sodišče navaja, da so zakonske zamudne obresti od glavnice v višini 4.185,68 EUR pričele teči 11. 9. 1997 in so prenehale teči 1. 1. 2002, torej še pred končanjem postopka pred Višjim sodiščem v Celju Cp 680/2004. Zadnja glavna obravnava je bila 22. 1. 2004, zato je zastaralni rok za obresti v višini 6.487,27 EUR pričel teči 23. 1. 2004, zaradi česar so v skladu s 347. členom OZ zastarale. Enako velja za zakonske zamudne obresti od glavnice v višini 17.236,51 EUR. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sklep v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi, upnici pa naložijo v plačilo stroški postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Upnica je podala odgovor na pritožbo in se zavzemala za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predmet tega pritožbenega preizkusa je sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora, ki ga je četrta dolžnica vložila zoper sklep o dovolitvi izvršbe na podlagi izvršilnega naslova.

6. Dolžnik lahko zoper sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, ugovarja iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo (55. člen ZIZ). Razlog, ki preprečuje izvršbo je tudi, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).

7. Dolžnica je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajala, da je kot dedinja odgovorna za zapustnikove dolgove zgolj do višine vrednosti svojega dednega deleža. Izpostavila je, da je ob smrti zapustnika znašala vrednost njenega dednega deleža 6.100,00 EUR in da je bilo v predmetni izvršbi z njenega računa odtegnjenih več kot 9.000,00 EUR, upnica pa je na račun izterjevane terjatve prejela še kupnino za nepremičnine, ki so bile prodane v izvršilnem postopku In 59/2008, in plačila v skupni vrednosti 9.782,92 EUR. Trdila je, da je upnica s tem že poplačana do višine vrednosti podedovanega dednega deleža in da je terjatev zoper njo iz tega razloga prenehala.

8. Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita zmotnost zaključka, da v tem izvršilnem postopku četrta dolžnica nima več možnosti ugovarjati, da je kot dedinja odgovorna za zapustnikove dolgove zgolj do višine vrednosti svojega dednega deleža. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je bila s pravnomočnim sklepom In 59/2008 z dne 23. 4. 2008 ugotovljena upničina denarna terjatev in da ta predstavlja izvršilni naslov za izterjavo celotne denarne terjatve upnice. Pravnomočni sklep o dovolitvi izvršbe prvostopnega sodišča In 59/2008 z dne 23. 4. 2008 predstavlja samostojen izvršilni naslov le v 2. točki izreka, ki se nanaša na odmerjene stroške upnika v zvezi z vložitvijo predloga za izvršbo v višini 48,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude pri plačilu. V skladu z določbo 17. člena ZIZ je izvršilni naslov izvršljiva sodna odločba, v kateri je dolžniku naložena denarna oziroma nedenarna obveznost. Pravnomočni sklep o dovolitvi izvršbe, izdan na podlagi izvršilnega naslova, pa takšnega naložitvenega dela nima, razen v delu, kjer so odmerjeni izvršilni stroški upnika.

9. V konkretnem primeru je upnica predlagala izvršbo zoper dolžnike kot dediče na podlagi pravnomočnih in izvršljivih sodb P 1388/98 z dne 22. 1. 2004 in P 229/2001 z dne 18. 12. 2006, ki se glasita na pokojnega M. J. Kot izhaja iz podatkov spisa je M. J. 25. 4. 2007 umrl, njegovo zapuščino pa so podedovali dolžniki kot zakoniti dediči. Kot pravilno navaja dolžnica, sklicevaje se na tretji odstavek 142. člena ZD,1 v primeru, če je dedičev več, vsak odgovarja za zapustnikove dolgove do višine vrednosti svojega dednega deleža. Dedičeva odgovornost za zapustnikove dolgove tako preneha, ko dedič poplača terjatev upnika do višine vrednosti svojega dednega deleža. V ugovoru mora zato dolžnik zatrjevati in dokazovati, koliko premoženja je podedoval in kakšna je njegova vrednost. Ker preide zapuščina po samem zakonu na dediče v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD), je treba vrednost zapuščine ugotoviti po tem trenutku.2 Za uporabo določbe o omejitvi odgovornosti dediča torej ni pravno pomembna tržna vrednost na dan opravljene cenitve, ki se je ugotovila v predhodnem izvršilnem postopku skladno s 178. členom ZIZ, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, temveč vrednost premoženja ob smrti zapustnika.

10. Ugovorne navedbe četrte dolžnice tako v tem postopku predstavljajo pravno upošteven ugovorni razlog, ki bi, v kolikor bi se izkazalo za resnično, da je prišlo do izčrpanja vrednosti premoženja, ki ga je četrta dolžnica podedovala po zapustniku, privedel do tega, da je upničina terjatev nasproti četrti dolžnici prenehala. Ker so v ugovoru zatrjevana dejstva sporna dejstva, saj jim je upnica v odgovoru na ugovor vsebinsko nasprotovala, jih bo zato moralo ugotavljati sodišče prve stopnje v novem postopku.

11. Zaradi napačnega materialnega izhodišča je ostalo pravno pomembno dejansko stanje v izpodbijanem sklepu neraziskano. Zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi in v izpodbijanih delih sklep sodišča prve stopnje razveljaviti, zadevo pa v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP in 15. člen ZIZ). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku v razveljavljenem obsegu ponovno presojati utemeljenost ugovora četrte dolžnice.

12. Odločitev o priglašenih stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP in 15. člen ZIZ).

1 Tretji odstavek 142. člena ZD določa: Če je več dedičev, so ti nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove, in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne. 2 Primerjaj odločbe VS RS II Ips 690/2003 z dne 13. 1. 2005, VSL I Cp 3441/2014 z dne 11. 2. 2015 in VSC I Ip 386/2010 z dne 23. 9. 2010.