Jedro

ZDR ne zagotavlja neposrednega sodnega varstva v primerih, če delavec takoj po podpisu pogodbe o zaposlitvi za določen čas zahteva ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas in ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, ne zahteva pa ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe (ker PZ še ni prenehala). Delavec mora takšen zahtevek vložiti najprej pri delodajalcu, v skladu s 1. in 2. odst. 204. čl. ZDR, in šele potem zahtevati sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in sklep sodišča prve stopnje v 2. odst. izreka spremeni tako, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

V ostalem delu se pritožba zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnice, ki jo je ta vložila dne 14.8.2003, sodišče pa jo je prejelo dne 18.8.2003. Sklenilo je, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 231.243,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.3.2005 do plačila, v 8 dneh.

Zoper sklep se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004), pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da v tem sporu ne uveljavlja kršitev pogodbe z dne 15.11.2002 oz. določbe 8. čl. te pogodbe. Na pravico do zaposlitve za nedoločen čas je opozorila že v svojem dopisu z dne 10.7.2003, in nato 16.7.2003. Bez podpisa pogodbe (ki jo je podpisala 17.7.2003) sicer ni smela nadaljevati z delom. Že v tožbi je navajala, da razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne obstajajo.

Zaključek sodišča, da ne uveljavlja kršitve 8. čl. pogodbe o zaposlitvi z dne 15.11.2003 (pravilno 2002), je v nasprotju z navedbami v tožbi. Na pravico do sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas se je sklicevala tudi v povezavi s pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 31.8.2002, upoštevajoč dejstvo, da je po 31.8.2002 ostala na delu. Meni da sodišče tudi neustrezno tolmači 204. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in da takšno tolmačenje ne ustreza namenu zakona. Že na pogodbi o zaposlitvi z dne 17.7.2003 je tožnica smiselno navedla, da so njene pravice kršene. Sicer pa je obveznost tožene stranke, da z njo sklene delovno razmerje za nedoločen čas, nastala že po

31.8.2002 oz. s podpisom pogodbe z dne 15.11.2002. Izrecno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka in se pri tem sklicuje na 41. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004).

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

V konkretnem sporu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica podpisala zadnjo (od treh) pogodb o zaposlitvi dne

17.7.2003. Pred podpisom te pogodbe je imela nanjo pripombe, ker je menila, da ponovno sklepanje delovnega razmerja za določen čas ni utemeljeno in da za takšno sklenitev delovnega razmerja ne obstajajo utemeljeni razlogi (glej dopis z dne 16.7.2003 - priloga A 1). Pogodbo je naslednji dan podpisala, vendar z navedbo, da jo podpisuje "ker jo moram in da njene pisne pripombe niso bile upoštevane". Vendar pa tožnica po podpisu te pogodbe od delodajalca ni pisno zahtevala odpravo kršitev njenih pravic iz delovnega razmerja, temveč je 14.8.2003 vložila tožbo neposredno na sodišče. S tožbenim zahtevkom je zahtevala, da se ugotovi, da je pogodba o zaposlitvi z dne 17.7.2003 sklenjena v nasprotju z zakonom in da ima s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Tožbo je vložila na sodišče v roku 30 dni od podpisa zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, t.j. v času, ko je šele pričela delati za določen čas po zadnji pogodbi in ne šele po tem, ko ji je delovno razmerje po zadnji pogodbi prenehalo. Spor v konkretni zadevi torej ne predstavlja spora o ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, na kar je pritožbeno sodišče že opozorilo v sklepu opr. št. Pdp 388/2004 z dne 9.12.2004. Takrat je izrecno navedlo, da tudi ob ekstenzivni razlagi 3. odst. 204. čl. ZDR ni mogoče šteti, da ta odstavek pokriva tudi primere sporov za ugoditev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas in da ZDR ne zagotavlja neposrednega sodnega varstva v primerih, če delavec takoj po podpisu pogodbe o zaposlitvi za določen čas in takoj po nastopu delovnega razmerja za določen čas zahteva ugoditev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi in iz tega razloga tudi ugoditev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, ne zahteva pa (in takrat še ne more zahtevati) ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe. Zavzelo je stališče, da mora delavec takšen zahtevek vložiti najprej pri delodajalcu, v skladu s 1. in 2. odst. 204. čl. ZDR, in šele potem zahtevati sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem.

To je bil tudi pravilen in utemeljen razlog za zavrženje tožbe v nadaljnem postopku. Pogoji za sodno varstvo namreč ne obstajajo brez predhodne pisne zahteve delavca delodajalcu, da očitano kršitev odpravi oz. izpolni svojo obveznost. Na takšno odločitev ne more vplivati pritožbeno zatrjevanje, češ da je tožnica v tožbi uveljavljala tudi kršitev 8. čl. pogodbe z dne 15.11.2002 in da je ostala na delu tudi po poteku prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas (po prvi pogodbi je bilo delovno razmerje opredeljeno od 1.9.2001 do 31.8.2002, tožnica pa naj bi ostala na delu brez podpisa nove pogodbe tudi po tem datumu). Tudi zahteva za ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi z dne 17.7.20023 zaradi nezakonitosti oz.

nespoštovanja druge pogodbe o zaposlitvi oz. iz razloga, ker naj bi ostala na delu tudi po poteku časa po prvi pogodbi o zaposlitvi za določen čas, namreč ne more spremeniti dejstva, da mora v takšnem primeru delavec uveljavljati najprej varstvo pri delodajalcu, in šele nato varstvo pred sodiščem. Z drugimi besedami tudi navedba o nezakonitem prejšnjem delovnem razmerju za določen čas, oz. da je tožnica ostala na delu tudi po preteku določenega časa po prvi pogodbi, še ne pomeni, da gre v konkretnem sporu za spor o ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Za tak spor bi eventualno lahko šlo šele po poteku delovnega razmerja tožnice za določen čas po pogodbi o zaposlitvi z dne 17.7.2003. In šele v takšnem primeru bi tožnica lahko vložila tožbo neposredno na sodišče v roku 30 dni, ki ga sodišča v korist delavca razlagajo tako, da začne teči šele od prenehanja delovnega razmerja za določen čas.

Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da je tožnica nasprotovala podpisu zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj je do nasprotovanja očitno prišlo le do podpisa pogodbe z dne

17.7.2003, naknadno pa ni pisno zahtevala (tako kot zahteva 1. odst. 204. čl. ZPP) od delodajalca, da kršitev odpravi oz. svojo obveznost izpolni. Tudi njen pripis na pogodbi z dne 17.7.2003 očitno nima te vsebine.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo zoper odločitev v 1. odst. izreka in v tem delu potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

Pač pa pritožba pravilno uveljavlja zmotno odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožnica je poleg ugotovitve sklenitve pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z zakonom zahtevala tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas.

Konkreten spor torej lahko opredelimo kot spor o obstoju delovnega razmerja (za nedoločen čas), zaradi česar v tem primeru velja uporabiti 5. tč. 41. čl. ZDSS-1, ki določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu spremenilo izpodbijani sklep in odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Ker je tožnica s pritožbo uspela v manjšem obsegu, je pritožbeno sodišče sklenilo tudi, da sama krije svoje pritožbene stroške, enako pa je odločilo tudi za stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, saj odgovor ni bil potreben in v ničemer ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (154. čl. ZPP in 155. čl. ZPP v povezavi s

165. čl. ZPP).