Jedro

Stališče, da ZUJIPK napotuje na uporabo določb II. poglavja ZLPP o zavarovanju denacionalizacijskih zahtevkov, je zmotno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1620/96-5 z dne 2.7.1998 se razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 8.10.1996, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo z dne 1.7.1996. Z njo je Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo odločila, da se podjetje L.k. p.o., L. (v nadaljevanju zavezano podjetje) lastninsko preoblikuje po sprejetem programu lastninskega preoblikovanja. V obrazložitvi sodbe sodišče povzema ugotovitve tožene stranke: Zavezano podjetje je ob uveljavitvi Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (ZUJIPK) opravljalo dejavnost posebnega družbenega pomena na področju kulture, zato se je bilo dolžno lastniniti v skladu z določbami 65. in 66. člena tega zakona. Zavezano podjetje je še pred pričetkom lastninjenja pravilno ugotovilo obseg in vrednost tistega premoženja, ki je po 65. členu ZUJIPK postalo javna lastnina države oziroma lokalne skupnosti in ga izločilo. Preostali del družbenega kapitala pa je lastninilo po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93 in 1/96 - ZLPP). Ker je tožeča stranka 26.7.1994 vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen in je bila ta zavrnjena s sklepom Upravne enote L. in odločbo Ministrstva za gospodarsko dejavnost z dne 6.2.1996, tožena stranka v postopku lastninjenja ni upoštevala morebitnega obstoja denacionalizacijskega zahtevka, ker ga tožeča stranka kot upravičenec ni zavarovala z začasno odredbo v smislu II. poglavja ZLPP, saj zahteve za izdajo začasne odredbe po ZLPP ni vložila.

V obrazložitvi sodbe upravno sodišče nadalje navaja, da ni spora o tem, da je zavezano podjetje ob uveljavitvi ZUJIPK kot tudi ob uveljavitvi ZLPP opravljalo dejavnost posebnega družbenega pomena na področju kulture. Po določbi prve alinee prvega odstavka in drugega odstavka 2. člena ZLPP se ta zakon ne uporablja za podjetja oziroma druge pravne osebe, ki opravljajo dejavnost posebnega družbenega pomena oziroma gospodarske javne službe, urejene z zakonom, razen če tako določi posebni zakon. Za podjetja, ki opravljajo dejavnost posebnega družbenega pomena s področja kulture, je uporabo ZLPP določil ZUJIPK v 65. členu. Ker pa je bil ZUJIPK objavljen v Uradnem listu RS, št. 75/94 z dne 2.12.1994 in je začel veljati 17.12.1994, je zavezano podjetje šele po njegovi uveljavitvi dobilo pravno podlago za pričetek lastninskega preoblikovanja, ko je rok, ki ga določa ZLPP za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij (7.6.1993), že pretekel. Zato je po presoji prvostopnega sodišča napačno stališče tožene stranke, da bi moral tožnik vložiti predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi ZLPP do 7.6.1993. ZUJIPK napotuje na uporabo celotnega ZLPP in s tem tudi na uporabo njegovega II. poglavja, ki v skladu z določbo 41. člena ZDen predpisuje priglasitev upravičenj kot pogoj za uporabo 34. do 39. člena ZDen. ZUJIPK ne določa retroaktivne veljave ZLPP, zato se določbe ZLPP, na katere napotuje, uporabljajo šele od njegove uveljavitve dalje. Ker je rok za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 11. člena ZLPP potekel, še preden je ZUJIPK stopil v veljavo, zakonodajalec pa v ZUJIPK roka za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe ni na novo določil, je po presoji sodišča prve stopnje nastala pravna praznina, ki jo je bilo potrebno zapolniti z uporabo analogije, ob upoštevanju smisla in ciljev, ki jih predpis zasleduje, ter z upoštevanjem načela enakega varstva pravic vseh upravičencev, tako tistih, ki uveljavljajo svoje zahtevke neposredno po ZLPP, kot teh, ki zahtevke uveljavljajo v postopkih lastninskega preoblikovanja podjetij, ki se lastninsko preoblikujejo na podlagi ZUJIPK. Ker je ZLPP za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe določil rok 185 dni (od njegove uveljavitve do 7.6.1993), je treba po mnenju sodišča enak rok za vložitev predloga priznati strankam tudi v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij, ki se lastninsko preoblikujejo na podlagi 65. člena ZUJIPK, pri čemer rok prične teči z dnem uveljavitve tega zakona. Po uveljavitvi ZUJIPK, ki napotuje na uporabo ZLPP, določba 68. člena ZDen po njegovi presoji ne more biti pravni temelj za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov. Tožeča stranka je vložila predlog za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen 26.7.1994, torej pred uveljavitvijo ZUJIPK in pred pričetkom teka roka za vložitev predloga. Ta njen predlog je bil pravnomočno zavrnjen, saj po podatkih vrhovnega sodišča in upravnega sodišča zoper odločbo ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 6.2.1996 tožba ni bila vložena, niti tožeča stranka tega ne zatrjuje, kot tudi ne, da bi po uveljavitvi ZUJIPK vložila dodaten predlog za izdajo začasne odredbe po ZLPP. Čeprav ni pravilno stališče tožene stranke, da bi tožeča stranka za zavarovanje svojega denacionalizacijskega zahtevka v postopku lastninskega preoblikovanja zavezanega podjetja morala predlog za izdajo začasne odredbe vložiti na podlagi ZLPP do 7.6.1993, to ni moglo vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe, ker je bilo o njem že pravnomočno odločeno v postopku zaradi izdaje začasne odredbe.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi. Na dan, ko je pričel veljati ZUJIPK, ki je omogočil lastninjenje družbenega premoženja v upravljanju pravnih oseb posebnega družbenega pomena na področju kulture, je že ugasnila določba 11. člena ZLPP, saj je potekel tudi podaljšani zakonski rok za zavarovanje denacionalizacijskih zahtev. ZUJIPK določa, da postane družbeno premoženje, pridobljeno ob ustanovitvi pravne osebe in v okviru javnega financiranja, last države oziroma lokalne skupnosti, ostali družbeni kapital pa se lastnini po ZLPP. Ob takšni določbi 65. člena ZUJIPK si je sodišče vzelo preveč svobode pri interpretaciji zakonske norme, ko je ugotovilo, da ZUJIPK napotuje na uporabo celotnega ZLPP in s tem tudi na uporabo njegovega II. poglavja. Dejansko pa ZUJIPK podržavlja premoženje, ki je kot družbena lastnina v upravljanju podjetij, ki opravljajo dejavnost posebnega družbenega pomena na području kulture in sicer tisto premoženje, ki je bilo podjetjem dano ob ustanovitvi. ZLPP pa se uporablja samo za lastninjenje tistega dela premoženja, ki je bilo pridobljeno po ustanovitvi in ni nastalo z javnim financiranjem. Ob takšni zakonski formulaciji ne drži ugotovitev sodišča, da kasneje sprejeti zakon brezrezervno napotuje na uporabo celotnega ZLPP. Predmet denacionalizacije je K.K., ki so ga salezijanci zgradili pred drugo svetovno vojno, ga tedaj tehnično opremili in usposobili za javno predvajanje filmov, po vojni pa je bil podržavljen in kasneje prenesen v sklad družbenega premoženja, s katerim je upravljalo K. podjetje L. Ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo in ob vložitvi te pritožbe so filmi še vedno predvajani v isti stavbi in v isti dvorani, ki so jo zgradili in uredili salezijanci, le tehnične naprave so posodobljene. Očitno je torej, da gre pri predmetu denacionalizacije za premoženje, ki ga je k. podjetje pridobilo ob ustanovitvi, po določbi 65. člena ZUJIPK pa se na to premoženje določbe ZLPP ne nanašajo. V tem primeru torej situacija pravne praznine sploh ni nastala. ZUJIPK inštituta začasne odredbe pač ni predvidel in iskanje tega inštituta v drugem zakonu je odveč. Pri lastninjenju družbenega kapitala v upravljanju podjetij, ki opravljajo dejavnost posebnega pomena na področju kulture, posebnega interesa za predhodno zavarovanje ni bilo in zato je možnost zavarovanja z začasno odredbo izostala. Tu ne gre za nikakršno pravno praznino, ampak za ureditev kot je razvidna iz 65. člena zakona. Sodišče nima pooblastila, da ustvarja pravno normo, kar se je dejansko zgodilo v obravnavanem primeru.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre za pravno praznino, ker ZUJIPK, ki nima določb o zavarovanju denacionalizacijskih zahtevkov, napotuje na uporabo določb iz II. poglavja ZLPP in s tem na uporabo določb o roku za vložitev začasne odredbe. V tem primeru, ko gre za lastninjenje po ZUJIPK, določbe II. poglavja ZLPP, po presoji pritožbenega sodišča, niso mogle nadomestiti določb ZDen, ki urejajo zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov (68. in 88. člen ZDen). ZUJIPK, ki je šele določil uporabo ZLPP za lastninjenje družbenega kapitala v podjetjih z dejavnostjo posebnega družbenega pomena na področju kulture, je namreč stopil v veljavo potem, ko denacionalizacijski upravičenci niso več mogli zavarovati svojih zahtev po 10. členu ZLPP, saj je v ZLPP določeni rok že potekel. Če ZUJIPK določa uporabo določb ZLPP, predpisuje pač uporabo tistih določb, ki jih je glede na potek časa še mogoče uporabiti in zato tudi ZLPP v razmerju do ZDen v tem primeru glede zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka ni specialni predpis. Ker določb ZLPP o zavarovanju ni bilo več mogoče uporabiti, to pomeni, da taka uporaba 10. člena ZLPP, kot jo razlaga sodišče prve stopnje, ki je z analogijo določilo nov prekluzivni rok za vložitev zahteve za začasno odredbo, nima podlage v zakonu.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno, izpodbijana sodba pa nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik je namreč v tožbi navajal, da v denacionalizacijskem postopku kot upravičenec uveljavlja vrnitev K.T. v naravi. Sodišče pa na te navedbe ni odgovorilo, ker ni presodilo, ali je to premoženje, vključeno v program lastninjenja ali ne. S tem pa je tudi samo bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje.

V novem postopku bo moralo sodišče presoditi, ali bi moral biti K.T., katerega vrnitev v denacionalizacijskem postopku uveljavlja tožeča stranka, izločen iz lastninjenja ali ne. Iz programa o lastninskem preoblikovanju, ki je v upravnih spisih namreč izhaja, da je K.T. v sredstvih zavezanega podjetja, medtem ko sta K.D. in K.Š. izločena. Če K.T. ostaja v premoženju podjetja, ki se lastnini, bi to pomenilo razpolaganje s tem premoženjem, ki pa po 88. členu ZDen ni dopustno.