Jedro

Zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu, ima pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca. Novelirani ZOZP, ki je stopil v veljavo 10.8.2002, je predpisal omejitev regresa na tedaj 2 milijona SIT (v EUR je to 8.345,85), ta znesek je bil zvišan na 12.000 EUR šele 27.6.2007. Ko je nastal zavarovalni primer, to je dne 24.8.2003, je že bila v veljavi novela ZOZP (ZOZP-A), in je treba za sporno pravno razmerje uporabiti predpis, ki limitira višino regresa na 2.000.000 SIT posebej, ker je ta omejitev veljala tudi v času vložitve tožbe v letu 2006 (tako tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi opr. št. II Ips 615/2004 z dne 15.6.2006).

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati glavnico v višini 8.345,85 EUR; in razveljavi glede plačila zamudnih obresti od zneskov 3.082,30 EUR od 27.1.2004, od 896,04 EUR od 27.1.2004 in od 4.367,46 EUR od 5.1.2005 dalje do plačila ter v odločitvi o stroških postopka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki, da tožeči stranki plača vtoževani znesek z obrestmi, in sicer od 3.082,30 EUR od 27.1.2004, od 896,04 EUR od 27.1.2004 in od 6.208,54 EUR od 5.1.2005 dalje, do plačila in v posledici neuspeha naložilo tožencu, da povrne tožeči stranki pravdne stroške, kot to izhaja iz izreka pod točko 4. Zoper sodbo je toženec pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, priglaša tudi pritožbene stroške. Sodišče je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, ni namreč izvedlo s strani tožene stranke predlaganega in ključnega dokaza, ni zaslišalo žene toženca, E. M.. Druge izvedene dokaze pa je neobjektivno in pristransko ocenilo. Posledično je zmotno zaključilo, da je toženec s svojim vozilom povzročil prometno nesrečo pod vplivom alkohola. Tožena stranka vztraja pri dosedanjih navedbah, iz vlog, ki jih citira. Očitno je, da je tožena stranka v postopku ugovarjala zapisanim ugotovitvam v prilogi A2, in sicer, da je bil toženec pod vplivom alkohola. Sodišče pa v razlogih sodbe zmotno zaključi, da ni prišlo do tovrstnih ugovorov, in zato ni treba izvesti dokaza z zaslišanjem E. M.. Prav izjavo E. M., ki jo je dala policijski patrulji 25 minut po nesreči, je sodišče tako tudi sodni izvedenec dr. J. J., štelo za ključno pri ugotavljanju dejanskega stanja oz. stopnje alkoholiziranosti. Zaključek sodišča in izvedenca torej temelji na dokazu, ki ni bil neposredno izveden. Sodišče ne oceni mnenja izvedenca, pač pa mu slepo sledi. Izvedenec le z veliko verjetnostjo domneva, da je bil toženec tudi v trenutku nesreče hudo vinjen. Res stopnja alkoholiziranosti 4,3 grama/kg v krvi, izmerjena štiri dni kasneje, kaže na pivsko epizodo toženca, ta podatek pa ne dokazuje kako se je ta začela. Izvedensko mnenje je zato v tem postopku primerno uporabiti kvečjemu v smeri ugotavljanja prištevnosti oz. krivde toženca, ne pa stopnje njegove alkoholiziranosti. Policijska patrulja bi namreč morala odrediti zdravniški pregled dne 24.8.2003, s tem bi se s potrebno stopnjo gotovosti ugotovila morebitna stopnja alkoholiziranosti. Toženec je res nagnjen k pitju alkohola, a to ne pomeni, da je vinjen brez prestanka. Je labilen, ima osebnostne motnje. Verjetno je ravno obravnavana nezgoda in psihična obremenitev razlog, da je temu dogodku sledila pivska epizoda. Sodišče lahko naredi zaključek na podlagi določenega dejstva, če je o tem dejstvu prepričano. Tak dokazni standard ni bil glede ugotavljanja alkoholiziranosti dosežen. Očitek, da je toženec izgubil pravice iz zavarovanja že s tem, ko je zapustil kraj nezgode, pa tudi nima pravne podlage. Toženec se ni izmaknil, saj je na kraju samem pustil vozilo in odšel domov. Če bi se želel izmakniti preizkusu, bi ravnal drugače. Napačen je tudi obrestni izrek, obresti lahko začnejo teči le, ko pride dolžnik v zamudo s plačilom. Do vročitve tožbe pa toženec in tudi ne skrbnica nista bila seznanjena z regresnim zahtevkom. Pred vročitvijo tožbe torej zamuda ni začela.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec dne 24.8.2003 ob 17.50 uri povzročil nezgodo, peš zapustil kraj dogodka, čez 25 minut so policisti prišli na dom in glede na izjavo žene, E. M., ugotovili, da je toženec v vinjenem stanju, leži na tleh, in se z njim zaradi stanja, v katerem je, ne da govoriti. Toženec je bil zavarovanec tožeče stranke, le- ta je iz naslova sklenjene zavarovalne police toženca izplačala oškodovancem določene zneske zaradi škode, ki je nastala v nezgodi, ki jo je povzročil toženec. Sedaj uveljavlja zoper toženca regresni zahtevek. Sodišče je še ugotovilo, da je toženec izgubil zavarovalne pravice in to zato, ker je bil v času prometne nezgode pod vplivom alkohola in to ne glede na to, da ni bila formalno ugotovljena količina alkohola v njegovi krvi, upoštevaje točko 3a 3. člena (kaže znake alkoholiziranosti) Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97 (v nadaljevanju: Pogoji). Ugotovilo je, da je, ker je toženec s kraja dogodka sam odšel in s tem onemogočil formalni preizkus alkoholiziranosti, tudi iz tega razloga izgubil zavarovalne pravice. Zato odškodninsko odgovarja.

Ti zaključki so tudi po oceni pritožbenega sodišča pravno pravilni, saj pravno podlago za odločanje predstavljajo Pogoji, in med primeri, ko zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, je v 3. točki prvega odstavka 3. člena (pod a) predvidena tudi situacija, ko se ne glede na količino alkohola v krvi ugotovi, da kaže znake alkoholiziranosti oz. (pod c) če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti tako, da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi oz. stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče. Opustitev dolžnosti prijave nezgode in s tem onemogočitev preiskave ugotavljanja prisotnosti alkohola v krvi gre v breme zavarovanca. Razmerje med tožencem in tožečo stranko kot zavarovalnico temelji na sklenjeni pogodbi o zavarovanju, in Pogoji urejajo tudi izgubo kritnih pravic. Dejstvo je, da tožencu niso bile odvzete telesne tekočine in ni bila objektivno izmerjena količina alkohola v krvi, tako seveda ni dokazov, da bi imel več kot 0,5‰ alkohola v krvi, kar je tudi ena od v Pogojih naštetih domnevnih baz (tč. 3a prvega odst. 3. člena). Toda toženec je zapustil kraj dogodka, o tem ni obvestil policistov, odšel je domov, s tem je onemogočil ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi, in se v postopku tudi niso potrdile trditve o osebnostni motenosti oz. trditve iz odgovora na tožbo, da je toženec psihopat. V tej smeri je sodišče izvedlo in ocenilo dokaze. Pravno zgrešene so pritožbene trditve, da dejstvo, da je toženec, ko je povzročil nezgodo, odšel domov po nezgodi, kaže na to, da se ni želel izmakniti preizkusu alkoholiziranosti. Toženec namreč ni poskrbel, da se ugotovi stopnja alkohola v krvi, to je onemogočil, ko je zapustil kraj nezgode in ko tudi kasneje ni poskrbel za preizkus alkoholiziranosti. Gre za njegovo zavezo kot pogodbene stranke in je neutemeljeno sklicevanje na opustitve policistov, ki opravljajo določena dejanja npr. v smeri odkrivanja storilcev prekrškov.... Toženčevo ravnanje po nezgodi tudi po presoji pritožbenega sodišča šteje kot izmikanje preiskavi in že s tem je toženec pravice iz pogodbe izgubil in je zato dolžan povrniti tožeči stranki to, kar je namesto njega plačala oškodovancem.

Pravilen pa je tudi nadaljnji zaključek, in sicer, da je toženec v času nezgode bil pod vplivom alkohola, ker je kazal znake alkoholiziranosti. Policisti so ugotovili, da toženec leži v stanovanju in zaradi stanja v katerem je (vinjeno stanje) z njim ne morejo niti govoriti. To jim je povedala žena E. M.. Sodišče prve stopnje je ta dokaz – listino v prilogi A2, na naroku za glavno obravnavo prebralo, pa pripomb nista podali ne tožeča ne tožena stranka. Tožena stranka tudi ne v odgovoru na tožbo, čeprav je tedaj že prejela poleg tožbe tudi navedeno listino, ni ugovarjala resničnosti ugotovitev policistov, na prvem naroku za glavno obravnavo je le še (iz previdnosti) predlagala zaslišanje prič, policistov. Res je tudi predlagala, da se zasliši toženčeva žena E. M., vendar predvsem zato, da bi izpovedala o tem, da je bilo tedanje ravnanje posledica osebnostne motenosti, da zaradi duševne bolezni ni imel v oblasti svojih ravnanj in se ni zavedal ali mogel zavedati pomena le teh in za stanje ni bil vzrok alkohol. Sodišče prve stopnje pa je, ker gre pri vprašanju, ali je toženec bil osebnostno oz. vedenjsko moten v času, ko ni užival alkohola, za strokovno vprašanje, določilo izvedenca, ta je podal izvid in mnenje in je sodišče zaključilo, ko je ocenilo ta dokaz, da je toženec bil sposoben razumeti pomen svojih dejanj in je imel vedenjske motnje le, ko je užival alkohol, in teh dejstev pritožba ne napada. Glede neuživanja alkohola pred nezgodo pa v dokaznem predlogu za zaslišanje priče ni bilo navedeno nobeno konkretno dejstvo, o katerem bi priča izpovedala (npr. da bi bila pred dogodkom z njim in videla, da ni užival alkohola...). Dokazni postopek je torej pokazal, da je šlo za osebnostno motenost pri tožencu le tedaj, če je bilo to povezano z uživanjem alkohola. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ocenilo dokaz z izvedencem, ki zaključek o večdnevnem uživanju alkohola, tudi štiri dni pred ugotovljeno stopnjo alkohola v krvi ob sprejemu v bolnišnico, torej na dan nesreče, gradi predvsem na popisu bolezni (2. odst. na strani 5 pisnega izvida in mnenja) in ne na izjavi, ki jo je dala žena toženca policistom, kot to napačno povzame pritožba, ki tudi iz tega razloga (neutemeljeno) opozarja na potrebo po zaslišanju priče. Izvedba tega dokaza, glede na to, kako je bil predlog dejstveno substanciran, ne bi vplivala na ugotovitev odločilnih dejstev in s tem ne na odločitev glede temelja odgovornosti.

Zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu, ima pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca in gre za povračilni zahtevek (regres) zavarovalnice zaradi kršitve zavarovalne pogodbe (tako 3. odst. 3. člena Pogojev - enako tudi 3. odst. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu – ZOZP, Ur.l. RS št. 70/94 s spremembami). Pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Novelirani ZOZP (ZOZP-A, Ur.l. RS št. 67/2002), ki je stopil v veljavo 10.8.2002, je predpisal omejitev regresa na tedaj 2 milijona SIT (v EUR je to 8.345.85), ta znesek je bil zvišan na 12.000 EUR šele 27.6.2007 (ZOZP-D, Ur.l. RS št. 52/2007). Ko je nastal zavarovalni primer, to je dne 24.8.2003, je že bila v veljavi novela ZOZP (ZOZP- A), in je treba za sporno pravno razmerje uporabiti predpis, ki limitira višino regresa na 2.000.000 SIT posebej, ker je ta omejitev veljala tudi v času vložitve tožbe v letu 2006 (tako tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi opr. št. II Ips 615/2004 z dne 15.6.2006), in ker se po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/2006) šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave, ki je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L št. 195 z dne 15. 7. 2006) in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro, je to sedaj 8.345.85 EUR. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi glede prisojene glavnice tako, da je sodbo delno spremenilo in je toženec dolžan povrniti tožeči stranki le ta znesek glavnice (5. točka 358. člena ZPP).

Ker rok za plačilo zneska, ki se uveljavlja kot regres, zakonsko ni bil določen, bi tožena stranka lahko prišla v zamudo po opominu oz. najkasneje z začetkom tega postopka, kot pravilno opozarja pritožba (tako tudi sodna praksa, npr. sodba VS RS III Ips 28/2005 z dne 17.5.2005). Razlogov o dejstvih, ki kažejo na zamudo, in tudi ne o tem, zakaj so obresti priznane od določenih datumov, ki po tožbenih trditvah predstavljajo dneve plačil, v sodbi ni, je pa tožeča stranka že v tožbi pojasnila, da je pozvala toženca na plačilo že pred vložitvijo tožbe, pa dolga ni plačal. V tem delu (ugodilni del sodbe glede obresti od prisojene glavnice) je podana bistvena postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je narekovalo razveljavitev tega dela sodbe in vrnitev zadeve (upoštevaje delno spremembo glede višine dosojene glavnice) sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP) Posledica delne razveljavitve sodbe je razveljavitev odločbe o stroških ter je tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo (165. člen ZPP).