Jedro

Tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Tožnici je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z iztekom te pogodbe. Tožnica je v postopku zatrjevala, da je bila s strani tožene stranke diskriminirana, ker z njo ni bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za določen čas za dobo petih let (tako kot je bila sklenjena z nekaterimi njenimi sodelavci), zato je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožnica v tem individualnem delovnem sporu zahteva sodno varstvo kot neizbrani kandidat. Tožnica se je najkasneje z iztekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri toženi stranki seznanila z dejstvom, da tožena stranka z njo ne bo sklenila nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, oziroma da ji pogodba o zaposlitvi za določen čas ne bo podaljšana za nadaljnjih pet let. S tem dnem je bila seznanjena tudi z domnevno kršitvijo zakonske prepovedi diskriminacije pri izbiri. Ker je tožbo za plačilo odškodnine zaradi škode, ki naj bi ji nastala zato, ker tožena stranka z njo ni sklenila nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, vložila po izteku 30-dnevnega materialnega prekluzivnega roka iz člena 204/5 ZDR, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnice z zahtevkom, ki se je glasil na plačilo zneska 18.473,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo (I/1. točka izreka izpodbijanega sklepa) in na podlagi katere naj bi ji bila dolžna tožena stranka povrniti njene pravdne stroške v 15 dneh po izdaji sodbe sodišča prve stopnje brezobrestno, nadalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, da ne bo izvršbe (I/2. točka izreka izpodbijanega sklepa). V II. točki izreka je odločilo, da je dolžna tožnica v 15 dneh od vročitve sodbe (pravilno: sklepa) povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.120,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je pri svoji odločitvi oprlo na člen 204/5 ZDR, saj tožnica v konkretnem primeru ni bila kandidat za zaposlitev. Tožnica je bila sicer predhodno že zaposlena pri toženi stranki, tožena stranka pa v zvezi z odločanjem o ponovni zaposlitvi tožnice ni izvedla nikakršnega razpisa. Ostalim policistom je tožena stranka podaljšala pogodbe o zaposlitvi, tega pa ni storila s tožnico. Do diskriminacije tožnice je tako prišlo že v času delovnega razmerja, tožena stranka pa tožnici v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja oziroma nepodaljšanjem pogodbe o zaposlitvi ni zagotovila enake obravnave, temveč jo je diskriminirala, zaradi česar je tožnica tudi uveljavljala izplačilo odškodnine. Razlog za to, da tožena stranka s tožnico ni podaljšala pogodbe o zaposlitvi, je bil v tožničinem zdravstvenem stanju. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnice za izplačilo zneska 18.473,26 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila na podlagi člena 204/5 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki je določal, da lahko zahteva neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnica najkasneje 14. 7. 2011 (ko ji je iztekla pogodba o zaposlitvi za določen čas pri toženi stranki) seznanila z dejstvom, da tožena stranka z njo ne bo sklenila nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, oziroma da ji pogodba o zaposlitvi za določen čas ne bo podaljšana za nadaljnjih pet let. S tem dnem pa je bila seznanjena tudi z domnevno kršitvijo zakonske prepovedi diskriminacije pri izbiri. Ker je tožbo za plačilo odškodnine zaradi škode, ki naj bi ji nastala zato, ker tožena stranka z njo ni sklenila nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, vložila šele 3. 2. 2012, je sodišče prve stopnje tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da je tožnica tožbo vložila po izteku 30-dnevnega roka iz člena 204/5 ZDR. Iz tega razloga jo je kot prepozno zavrglo in se ni spuščalo v presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki ga je s prepozno vloženo tožbo tožnica uveljavljala. Rok iz člena 204/5 ZDR je materialni prekluzivni rok, katerega zamuda ima za posledico zavrženje tožbe.

Iz podatkov spisa izhaja, da je imela tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 14. 7. 2011 in da je delovno razmerje tožnici pri toženi stranki prenehalo z iztekom te pogodbe. Glede na to, da je tožnica v postopku zatrjevala, da je bila s strani tožene stranke diskriminirana, ker z njo ni bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za določen čas za dobo petih let (tako kot je bila sklenjena z nekaterimi njenimi sodelavci), je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožnica v tem individualnem delovnem sporu zahteva sodno varstvo kot neizbrani kandidat. Tožnica je namreč želela s toženo stranko skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, vendar do sklenitve te pogodbe ni prišlo. Razlikovanje med zahtevo za sodno varstvo, ki jo poda delavec in neizbrani kandidat, je pomembno zaradi različne zakonske ureditve v zvezi z vložitvijo takšne zahteve. Neizbrani kandidat je namreč lahko na podlagi člena 204/5 ZDR tožbo v zvezi z zatrjevano diskriminacijo vložil le v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca o neizbiri. Če je neizbrani kandidat ta rok zamudil, gre pa za materialni prekluzivni rok (npr. sklep VDSS opr. št. Pdp 727/2011 z dne 25. 8. 2011, sklep opr. št. Pdp 444/2012 z dne 11. 10. 2012, …) je imelo to za posledico zavrženje tožbe.

V zvezi s tem se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da pri toženi stranki glede sklepanja novih pogodb o zaposlitvi za določen čas ni bil opravljen poseben postopek izbire in ni bil opravljen postopek razpisa. Bistveno je, da je tožnici status delavca pri toženi stranki prenehal s potekom prej veljavne pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Glede na to, da je želela tožnica s toženo stranko po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas skleniti novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je dejansko pridobila status kandidatke za sklenitev takšne pogodbe. Ker tožena stranka s tožnico nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni sklenila, po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča pa je bila tožnica z dejstvom, da nova pogodba o zaposlitvi z njo ne bo sklenjena, seznanjena 14. 7. 2011, je tožnica od tega dne dalje imela status neizbrane kandidatke. To pa pomeni, da bi v skladu z določbo člena 204/5 ZDR morala tožbo s tožbenim zahtevkom za plačilo odškodnine, ki naj bi bila posledica škode iz naslova diskriminatorne obravnave tožnice, vložiti v 30 dneh od takrat, ko je izvedela, da z njo pogodba o zaposlitvi za določen čas ne bo sklenjena. Ker tožnica tega roka ni spoštovala, temveč je tožbo vložila šele po preteku več kot šestih mesecev od seznanitve, da z njo pogodba o zaposlitvi za določen čas ne bo sklenjena, je bila njena tožba vložena prepozno.

V zvezi s pritožbeno trditvijo tožnice, da ji tožena stranka že v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem oziroma nepodaljšanjem pogodbe o zaposlitvi ni zagotavljala enake obravnave, pa je potrebno ugotoviti, da je tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije temeljil na tem, da z njo ni bila sklenjena (nova) pogodba o zaposlitvi za določen čas in ne na morebitnem diskriminatornem ravnanju tožene stranke do tožnice v času trajanja delovnega razmerja, do prenehanja prejšnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas pa je prišlo zaradi izteka časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena. To prenehanje torej ni bilo pogojeno z nobeno od osebnih okoliščin tožnice (člen 6/1 ZDR).

Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnice ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 353. členom ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.