Jedro

Pri izreku varnostnega ukrepa odvzema predmetov je potrebno upoštevati varovalni namen tega ukrepa, kar pomeni predvidenje možnosti za ponovitev kaznivega dejanja s tem sredstvom. Zaseženi fotoaparat, s katerim je obdolženi poškodoval oškodovanca, ni namenjen udarjanju po človeku. Bil je uporabljen zgolj situacijsko in zato, ker mu ga je oškodovanec hotel odvzeti. Zato ni potrebe po izreku tega ukrepa.

Izrek

Pritožbi obdolženega I. Ž. se delno u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i : - v krivdoreku tako, da se iz opisa dejanskega stanja izpusti: "... z nevarnim sredstvom in na tak način, s katerim se lahko telo hudo telesno poškoduje ...", - kaznivo dejanje se pravno opredeli kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po I. odstavku 133. člena KZ; - v odločbi o pogojni obsodbi tako, da se določena kazen zniža na 1 (en) mesec zapora, preizkusna doba pa se skrajša na 1 (eno) leto; - v odločbi o varnostnem ukrepu tako, da se obdolženemu I. Ž. n e o d v z a m e zaseženi fotoaparat E., tip refleks-B; ta fotoaparat se mu vrne. V ostalem se pritožba z a v r n e kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po II. in I. odstavku 133. člena KZ. Izrečena je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Obdolženemu je bil odvzet zaseženi fotoaparat znamke E., tip refleks-B, v plačilo pa so mu bili naloženi stroški kazenskega postopka v skupnem znesku 152.500,00 SIT. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženec po zagovorniku zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenski sankciji in odločbe o varnostnem ukrepu. Predlagal je spremembo v oprostilno sodbo oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Višji državni tožilec je predlagal zavrnitev pritožbe. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče druge stopnje v spisovnih podatkih ni našlo podlage za pritožbeni navedbi glede nenamernega udarca s fotoaparatom po oškodovančevi glavi, kakor tudi ne za silobran. Izvedenka sodnomedicinske stroke je v svojem mnenju izključila možnost nastanka te poškodbe ob prerivanju za fotoaparat, pač pa jo je pripisala direktnemu udarcu z njim po oškodovančevi glavi, kakor je izpovedal tudi sam oškodovanec. Ker pa obdolženi s strani oškodovanca ni bil napaden, saj je bil vzrok prerivanja le fotoaparat v obdolženčevih rokah, tako o kakršnikoli obrambi na obdolženčevi strani ni mogoče razlogovati. Zato sodišče druge stopnje ne dvomi, da je obdolženi z namernim udarcem povzročil oškodovancu lahko telesno poškodbo. Pač pa je sodišče prve stopnje v popolnem nasprotju z izvedenko zaključilo, da je šlo za nevarno sredstvo oziroma za nevaren način poškodovanja. Hipotetično zatrjevanje, kaj vse bi se lahko zgodilo, če bi udarec s fotoaparatom zadel drugi del oškodovančeve glave, nima prav nobene opore v izvedenih dokazih. Pri pravni opredelitvi nevarnega sredstva oziroma načina, ki sta predvidena v II. odstavku 133. člena KZ, je treba istočasno upoštevati tako uporabljeno sredstvo ali način, kakor tudi lokacijo poškodbe na oškodovančevem telesu. Šele, če bi isto sredstvo z istim načinom na poškodovanem delu telesa lahko povzročila hudo telesno poškodbo, gre za kvalificiran primer lahke telesne poškodbe. Ob kategoričnem mneju izvedenke, da na tem mestu na oškodovančevi glavi udarec s fotoaparatom ne bi mogel povzročiti preloma lobanjskih kosti, je v obdolženčevem ravnanju izraženo samo temeljno kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po I. odstavku 133. člena KZ. Ob tej ugotovitvi je zato sodišče druge stopnje moralo opraviti potrebni spremembi v krivdoreku. Ker pa je za kaznivo dejanje po I. odstavku 133. člena KZ zagrožena denarna kazen ali zapor do enega leta, je moralo poseči tudi v kazen, določeno v okviru pogojne obsodbe. Tudi sodišče druge stopnje meni, da je sodišče prve stopnje brez potrebe uporabilo podatke o obdolženčevih prekrških pred osmimi leti ali več, saj te predkaznovanosti obdolžencu ni več mogoče šteti kot obteževalne okoliščine. Sicer je tudi priča A. Č. izpovedal o konfliktu med obdolžencem in oškodovancem iz leta 1994, kar zopet pomeni takšno časovno odmaknjenost, da na tej podlagi ni mogoče šteti obdolženca za nasilneža. Zato je sodišče druge stopnje določeno kazen zapora znižalo na en mesec. Pa tudi preizkusna doba je predolgo določena. V tem dogodku je šlo za konflikt, ki je tudi z oškodovančevim soprispevkom pogojil storitev tega kaznivega dejanja. Zato ni prav nobenega razloga, da bi morala biti preizkusna doba daljša od enega leta. Končno je tudi izrek varnostnega ukrepa odvzema zaseženega fotoaparata brez dejanske podlage. Sicer je v I. odstavku 69. člena KZ predvidena možnost odvzema kateregakoli predmeta, ki je bil uporabljen pri kaznivem dejanju, vendar je vedno treba upoštevati tako imenovani varovalni namen tega ukrepa v tem smislu, da bi bilo mogoče tak predmet uporabiti tudi v bodoče za storitev kaznivega dejanja, če bi ostal v storilčevi lasti in posesti. Zaseženi fotoaparat, s katerim je obdolženec poškodoval oškodovanca, ne dosega kriterija nevarnosti za v bodoče, še posebej, ker je bil v tem primeru uporabljen zgolj zato, ker ga je imel obdolženec pač v roki in katerega mu je oškodovanec hotel odvzeti. Zato ni prav nobene potrebe po izreku tega varnostnega ukrepa. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi obdolženčevega delnega uspeha s pritožbo je odpadel izrek o stroških pritožbenega postopka.