Jedro

V izpodbijanem sklepu se ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil, ocena okoliščin konkretnega primera pa je opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma „nevarnost pobega“ iz 68. člena ZTuj-2. Ilegalno prehajanje državnih mej, ki naj bi po navedbah v tožbi ne izpričevala tožnikove begosumnosti, nedvomno ni okoliščina, ki bi bila v prid tožniku. Poleg tega se neprerekano ugotavlja še, da je tožnik že v Grčiji zaprosil za mednarodno zaščito, da izrečenih ukrepov ni spoštoval, ampak je pot nadaljeval. Zanemarljivo pa po presoji sodišča tudi ni, da je tožnik, kot izhaja iz podatkov spisa in njegove izpovedbe pred sodiščem, v Slovenijo vstopil ilegalno dne 1. 7. 2018, na policijski postaji v Ljubljani pa se je sicer zglasil sam, vendar šele dne 7. 7. 2018. Skrivanje tožnika po vstopu v Slovenijo (hoja po gozdovih in ponoči) po presoji sodišča omaje verodostojnost tožnikovih navedb o Sloveniji kot ciljni državi. Okoliščine, ki jih v izpodbijanem sklepu ugotavlja tožena stranka in ki jih dodatno ugotavlja sodišče, ustrezajo kriteriju nesodelovanja v postopku iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in ustrezno dejansko podlago za omejitev gibanja na podlagi 5. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je kot pristojni organ v zadevi priznanja mednarodne zaščite z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba), ter da se ga pridrži od ustne naznanitve dne 12. 7. 2018 od 15.45 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožnika dne 7. 7. 2018 obravnavala Policijska postaja Ljubljana. Iz policijske depeše izhaja, da je tožnik dne 1. 7. 2018 ilegalno prečkal državno mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo blizu mejnega prehoda Vinica tako, da je preplaval reko Kolpo. Prošnjo za priznanje mednarodne zaščite je vložil 12. 7. 2018. Tožnik ob podaji prošnje in do izdaje sklepa kljub opozorilom ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo v skladu z Zakonom o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) mogoče (kot nesporno) ugotoviti njegovo istovetnost. Obenem pristojni organ na podlagi podatkov, zbranih uradoma in od tožnika, ugotavlja, da je tožnik že več mesecev ilegalno prehajal državne meje različnih držav, med drugim tudi držav članic EU. Za mednarodno zaščito je že zaprosil v Grčiji, vendar tam ni počakal na zaključek postopka. V drugih državah, ki jih je prečkal pred prihodom v Slovenijo, tudi v Republiki Hrvaški, za mednarodno zaščito ni zaprosil. Zato mu je po presoji pristojnega organa skladno s sodbo naslovnega sodišča I U 621/2018 z dne 28. 3. 2018 treba omejiti gibanje na podlagi 1. alinee prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in mu na ta način kot osebi, katere istovetnost ni izkazana, preprečiti nadaljnje prehajanje mej držav članic EU.

3. Nadalje iz razlogov sklepa sledi, da bo pristojni organ glede na tožnikovo prehajanje mej in glede na že vložene prošnje za mednarodno zaščito (v Grčiji) pristojnim organom Nemčije (pravilno Hrvaške) v skladu z določbami Dublinske uredbe posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca ter jih zaprosil za nujen odgovor, ki mora biti podan v dveh tednih od prejema zahtevka. V tej zvezi pristojni organ ocenjuje, ali obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pred predajo odgovorni državi članici pobegnil in s tem obstoj pogojev za tožnikovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe. Pri tem ugotavlja, da se je tožnik pred prihodom v Slovenijo nahajal v več državah članicah EU (Grčija, Hrvaška), pa tudi v ostalih evropskih državah (Makedonija, Srbija, BIH) ter da je za mednarodno zaščito zaprosil v Grčiji, kjer ni počakal na konec postopka, kar ustreza relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in s tem objektivnemu kriteriju za opredelitev pojma nevarnosti pobega (tudi) po Uredbi. Ugotavlja se še, da je meje prehajal nezakonito in da v Sloveniji nima možnosti bivanja, s čimer sta izpolnjeni tudi okoliščini iz 1. in 3. alinee drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Če mu gibanje ne bi bilo omejeno, torej obstaja znatna nevarnost, da bi tožnik Slovenijo zapustil še pred končanjem postopka in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici – Grčiji, kamor tožnik ne želi. Zato je na mestu, da se ga pridrži na podlagi Uredbe, pa tudi, da se mu v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 gibanje omeji na Center za tujce, saj se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike ukrep pridržanja na območje azilnega doma izkazal za neučinkovitega, kar pomeni, da z uporabo tega - milejšega ukrepa (namestitve tožnika v azilni dom) ne bi bilo mogoče doseči namena pridržanja tožnika do predaje odgovorni državi članici v skladu z Uredbo.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Tožbo vlaga zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka.

5. V zvezi z razlogom za omejitev gibanja iz 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se sklicuje na ustaljeno sodno prakso (zadeva I Up 46/2010 z dne 25. 2. 2010, I U 580/2018), po kateri za omejitev gibanja na podlagi citirane določbe ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec prišel v Slovenijo brez dokumentov, temveč mora biti izkazan očiten dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Dejstvo, da prosilec ne predloži dokumenta o istovetnosti, torej ni dovolj in ne more obstajati iz tega razloga že dvom sam po sebi, saj bi sicer bilo treba omejiti gibanje skoraj vsem prosilcem za azil, ker le redko kateri poseduje dokumente, na katere se sklicuje tožena stranka. Tožena stranka bi torej lahko imela podlago za izrek ukrepa samo, če bi tožnik spreminjal podatke glede identitete brez razumnega razloga in na ta način vzbudil dvom glede zatrjevane identitete. Iz listin, ki so v spisih, pa to ni razvidno, oziroma je razvidno ravno nasprotno, saj tožnik vseskozi navaja enake osebne podatke in jih ni nikoli spreminjal. V prošnji za mednarodno zaščito je tožnik navedel, da ima osebno izkaznico in potni list v Pakistanu, da ju ni vzel s seboj, ker je potoval s pomočjo sprovajalca, ki mu je dejal, da ju ne potrebuje. Dodal je še, da ju bo skušal dobiti ter da ju bo dostavil, kar kaže na pripravljenost sodelovanja v postopku. Po navedbah tožbe je skladno s tem pooblaščenja tožnika le nekaj dni po vložitvi prošnje prejela kopije potnega lista, ki ga kot dokaz prilaga tožbi in ki dokazujejo resničnost osebnih podatkov, ki jih navaja tožnik. Očiten dvom v tožnikove osebne podatke ter o tožnikovi istovetnosti po navedenem ne obstaja.

6. Neutemeljen je tudi očitek begosumnosti, saj se je tožnik sam pripeljal v Azilni dom ter zaprosil za mednarodno zaščito, česar v primeru begosumnosti ne bi storil, temveč bi pot nadaljeval. Tudi očitek, da tožnik ob podaji prošnje ni povedal, da je v Grčiji zaprosil za mednarodno zaščito, ne drži. Na vprašanje je namreč večkrat odgovoril pritrdilno. Morebitno neskladje v izjavi pa bi morala tožena stranka s tožnikom razčistiti.

7. V zvezi z razlogi za omejitev gibanja na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 (na Center za tujce) tožnik, ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 39/2015 navaja, da je iz razlogov sodbe jasno razbrati, da omejitev gibanja na Center za tujce pomeni v praksi odvzem prostosti, in hkrati poudarja, da se od izdaje navedene sodbe za prosilce za azil v Centru za tujce ni nič (bistvenega) spremenilo. Še vedno obstajajo omejitve, ki jih opiše, in ki izhajajo z Pravilnika o bivanju v Centru za tujce, ki se uporablja tudi za prosilce za mednarodno zaščito, kar pomeni, da so prosilci za azil v skoraj enakem položaju kot drugi tujci, njihov položaj pa je primerljiv s položajem osebe, ki se nahaja v priporu. Pa tudi, če bi bil ukrep tožeče stranke dopusten, bi po navedbah v tožbi ne zadostil pogojem strogega testa sorazmernosti. Ukrep namreč ni nujen za to, da bi se ugotavljala tožnikova identiteta, niti primeren za doseganje zasledovanega cilja, teža posledic (odvzema svobode) pa je nesorazmerna koristim, ki bi lahko zaradi posega nastale. Utemeljitev, zakaj bi tožnik ne mogel biti omejen na območje azilnega doma, je po navedbah v tožbi pavšalna in pomanjkljiva. Območje azilnega doma, po katerem se lahko gibljejo prosilci za azil, je bistveno večje kot tisto, ki je na razpolago v Centru za tujce. Na območju azilnega doma tudi ni omejitev glede časa, v katerem se prosilec giblje na prostem, medtem ko je v Centru za tujce lahko na prostem le eno uro na dan, pa še to na majhnem notranjem igrišču in pod nadzorom policije. Po drugi strani pa argument tožene stranke, da ne uspe zagotoviti varovanja v azilnem domu, ni primeren, saj gre za pomanjkljivost, ki je na njeni strani in za katero mora poskrbeti, da jo odpravi. Če namreč omejitev gibanja na azilni dom ni operativna, se postavi vprašanje, ali milejši ukrep omejitve gibanja v Sloveniji sploh obstaja.

8. Obenem s tožbo tožnik predlaga, da sodišče izda začasno odredbo ter stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce. V tej zvezi navaja, da se v Centru za tujce počuti izredno slabo in da mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah pomeni škodo že sama po sebi. Enako sledi iz sodbe in sklepa naslovnega (I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014) in Ustavnega sodišča (Up 729/03 z dne 11. 12. 2003). Navaja še, da mora biti v primeru kršitve pravice do osebne svobode v skladu s 15. členom Ustave, 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. členom Procesne direktive zagotovljeno učinkovito sodno varstvo. Ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik s tožbo uspel, vendar bi sodišče ne moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve, kar bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva iz Ustave in EKČP. Razen tega hitro odločanje sodišča o zakonitosti odvzema prostosti prosilcu za mednarodno zaščito po sodni praksi ESČP pomeni tudi, da je v primeru nezakonitosti odvzema prostosti s strani sodišča prve stopnje tožnika potrebno takoj izpustiti. Pot do pravnomočne rešitve zadev pa vedno traja nekaj mesecev, ki bi jih tožnik moral preživeti v Centru za tujce, kar pomeni, da brez izdane začasne odredbe tožnik nima možnosti učinkovitega sodnega varstva.

9. Na naroku za glavno obravnavo tožnik vztraja pri svojih dosedanjih navedbah in predlogih. V sklepni besedi poudari, da je tožnikova ciljna država Slovenija, da je v Azilni dom prišel sam in tam zaprosil za azil, da v postopku aktivno sodeluje (saj je le nekaj dni po vložitvi prošnje priskrbel fotokopije potnega lista), da ves čas postopka navaja resnične podatke in da zato razlogi za omejitev gibanja niso podani. Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Ker je tožnik v dublinskem postopku, je samo s pridržanjem na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju R Slovenije dokler ne bo opravljena predaja pristojni državi, saj je tožnik, kljub zavedanju o kaznivosti ravnanja, meje med državami prestopal brez zadržkov.

K I. točki izreka

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje ciljev po določbah tega zakona (ZMZ-1) in vsak od razlogov je samostojen. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alinea prvega odstavka) in (po 5. alinei prvega odstavka istega člena) v skladu z 28. členom Uredbe 604/2013/EU. Omeji pa se mu gibanje praviloma na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti, ali pa če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

12. V konkretnem primeru je tožniku glede na izrek izpodbijanega sklepa gibanje omejeno zgolj iz razloga po 5. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ne pa tudi iz razloga po 1. alinei istega člena, ki se kot podlaga ukrepa dodatno navaja v obrazložitvi sklepa. Sporna v zadevi sta oba razloga, sporen pa je tudi način omejitve gibanja (na Center za tujce). Ker so glede na izpodbijano odločitev v zadevi pravno relevantni le razlogi, ki utemeljujejo pridržanje zaradi predaje po Uredbi, je sodišče razloge, s katerimi se v izpodbijanem sklepu utemeljuje pridržanje na podlagi 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 upoštevalo le pri presoji zakonitosti odločitve o pridržanju zaradi predaje.

13. Po pregledu spisov in po tem, ko je slišalo tožnika, sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev, da se tožniku gibanje omeji na podlagi 5. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pravilna in skladna z zakonom.

14. Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu z določbo drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe, je bila, glede na razloge sklepa, s strani tožene stranke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil, ocena okoliščin konkretnega primera pa je opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma „nevarnost pobega“ iz 68. člena ZTuj-2, ki se po stališču, ki ga je že večkrat zavzelo Vrhovno sodišče (npr. v sodbi in sklepu I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016) lahko uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite. Sodišče se z razlogi tožene stranke, ki so navedeni na 3. in 4. strani izpodbijanega sklepa, strinja in jih zato ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. Tožbeni ugovori v tej zvezi in izpovedba tožnika ne prepričajo o nasprotnem. Ilegalno prehajanje državnih mej, ki naj bi po navedbah v tožbi ne izpričevala tožnikove begosumnosti, nedvomno ni okoliščina, ki bi bila v prid tožniku, predvsem pa je to le ena od okoliščin, na katerih sloni odločitev. Poleg tega se namreč neprerekano ugotavlja še, da je tožnik že v Grčiji zaprosil za mednarodno zaščito, da izrečenih ukrepov ni spoštoval, ampak je pot nadaljeval. Zanemarljivo pa po presoji sodišča tudi ni, da je tožnik, kot izhaja iz podatkov spisa in njegove izpovedbe pred sodiščem, v Slovenijo vstopil ilegalno (preko reke Kolpe) dne 1. 7. 2018, na policijski postaji v Ljubljani pa se je sicer zglasil sam, vendar šele dne 7. 7. 2018. Na zaslišanju pred sodiščem na posebno vprašanje o tem, kaj se je dogajalo v vmesnem času, tožnik izpove, da so hodili (v skupini so bili štirje) po gozdovih, da so hodili ponoči, podnevi pa počivali. Na posebno vprašanje, zakaj je hodil po gozdovih, če je, kot navaja, že v Pakistanu izvedel, da je Slovenija varna država, pa tožnik vsebinsko ne odgovori. Skrivanje tožnika po vstopu v Slovenijo (hoja po gozdovih in ponoči) po presoji sodišča omaje verodostojnost tožnikovih navedb o Sloveniji kot ciljni državi. V zvezi z osebnimi dokumenti, pa je tožnik v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa izjavil, da ima potni list in osebno izkaznico v Pakistanu, da ju bo poskusil dobiti po pošti, za začetek pa bo dobil sliko dokumentov (zapisnik o seznanitvi z dne 12. 7. 2018). Pred sodiščem pa tožnik v tej zvezi najprej vztraja pri navedbi, da ima osebne dokumente v Pakistanu (da je pridobil kopije in jih tudi dostavil), na posebno vprašanje ali je z domačimi že dogovorjen, da mu pošljejo originalne dokumente v Slovenijo, pa v nasprotju s svojimi predhodnimi navedbami izpove, da razpolaga zgolj s kopijami osebnih dokumentov, originalne dokumente pa naj bi (gre za poplavno področje) izgubil, izgubo prijavil na policiji in mora sedaj na osnovi tega pridobiti nove. Izjava je neprepričljiva in kaže na to, da tožnik originalov osebnih dokumentov ni poskusil pridobiti in da tega tudi ne namerava storiti. Okoliščine, ki jih v izpodbijanem sklepu ugotavlja tožena stranka in ki jih dodatno ugotavlja sodišče, tudi po presoji sodišča ustrezajo kriteriju nesodelovanja v postopku iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in ustrezno dejansko podlago za omejitev gibanja na podlagi 5. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 15. Pravilno in dovolj obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče na učinkovit način omejiti gibanje tožniku. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri namestitvi v Center za tujce gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku, kjer pove, da so razmere v Centru za tujce dobre in pri tem kot problem izpostavi le omejen čas pogovorov z otroki, ne pa tistih problemov, ki se izpostavljajo v tožbi. Želja po prostem gibanju izven Centra za tujce, ki se navaja v tožbi pa še ne predstavlja okoliščine, ki bi pretehtala že navedene razloge za pridržanje in s tem, po presoji sodišča v zadostni meri izkazano, nevarnost pobega.

16. Sodišče glede na povedano sodi, da je izpodbijana odločitev, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce, pravilna in zakonita, le da delno iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijanem sklepu. Odločitev temelji na prvem odstavku in tretji alinei drugega odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 71. člena ZMZ-1. K II. točki izreka

17. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega opira tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče lahko stanje uredi drugače, kot sledi iz izpodbijanega akta, vendar le do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

18. Skladno z določbo prvega odstavka 73. člena ZUS-1, ki se na podlagi četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 uporablja tudi v tem postopku, zoper to sodbo ni dovoljena pritožba. Kar pomeni, da je z izdajo sodbe sodišče pravnomočno odločilo v zadevi in bi zato odločitev o predlaganem zadržanju ne imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.