Jedro

Ker tožeči stranki izdajo dopolnilne sodbe nista predlagali (prvi odstavek 325. člena ZPP), je o tem delu tudi po izdaji sodbe sodišča druge stopnje, ki v izreku potrjuje „le“ ugodilni del prvostopne sodbe, ostalo neodločeno. To pa pomeni, da sta tožnici v tem delu izgubili pravico vložiti izredno pravno sredstvo v zvezi s tistimi deli tožbenih zahtevkov, o katerih ni bilo niti pravnomočno odločeno, in s katerimi torej v tej pravdi nista uspeli doseči zahtevanega pravnega varstva. Ker zoper neobstoječo odločbo tudi izredno pravno sredstvo ni mogoče uveljavljati (prvi odstavek 367. člena ZPP in drugi odstavek 374. člena ZPP), je bilo treba v tem delu revizijo kot nedovoljeno zavreči (377. člen ZPP).

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili določbo 46. člena ZD, po kateri zapustnikova izjava o nevračunavanju daril izključuje tudi njihovo vrednotenje, razen v primeru zatrjevane prikrajšanosti nujnega deleža.

Izrek

Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje pod III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrže, sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke: na ugotovitev, da v zapuščino po pok. A. A. spada kupnina za prodano nepremičnino hišo ID 2626-539/0-0 k.o. ... na parc. št. 539, na naslovu ..., v višini takratnih 290.000 DEM, zdaj 148.274,65 EUR in jo je prvotožena stranka dolžna vrniti v zapuščino po pok. A. A. (II. točka izreka), da se toženima strankama v dedni delež vračunajo darila, in sicer prvotoženi stranki njen solastniški delež do 39/120-in na nepremičnini ID 1730-299/1 k.o. ... s parc. št. 299/1 na naslovu ... ter nepremičnina z ID ... k.o. ... s parc. št. 299/2, v vrednosti 150.000,00 EUR, drugotoženi stranki pa njen solastniški delež do 25/120-in na isti nepremičnini prav tako v vrednosti 150.000,00 EUR (II. točka izreka); le delno ugodilo tožbenim zahtevkom v obsegu, da se v dedni delež vračunata tudi darili toženima strankama, in sicer posojili za nakup nepremičnine na naslovu G. 43 v višini po 943,54 EUR za vsako ter za vsako še po 2.065,83 EUR iz naslova vojaške pokojnine (III. točka izreka). Pod IV. točko izreka pa je zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno – zavrglo tožbo) na ugotovitev, da je bila pok. A. A. v času sklepanja kupoprodajne pogodbe neprištevna.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožečih strank v izpodbijanem delu (točke II, IV in V sodbe sodišča prve stopnje), potrdilo v tem delu izpodbijano sodbo, in še odločilo, da drugotožena stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo. Pritrjuje dejanskim in pravnim ugotovitvam sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje v navedenih delih vlagata revizijo tožnici. Uveljavljata vse revizijske razloge. Predlagata, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se reviziji ugodi, in tožbenim zahtevkom v celoti ugodi. Izpostavljata, da je sodišče prve stopnje glede zahtevkov o vračunanju v dedni delež daril v vrednosti 50.000,00 EUR iz naslova sredstev za nakup nepremičnine ... ter po 16.383,39 EUR iz naslova vojaške pokojnine odločilo le delno. Poudarjata, da imata obe sodbi pomanjkljivosti, zaradi česar se ne moreta preizkusiti, zlasti pa izrek sodbe nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe oziroma so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju ter v nasprotju z izvedenimi dokazi. V zvezi z zahtevkom, da spada v zapuščino kupnina za prodano nepremičnino v I. poudarjata, da je sodišče zavrnilo njune dokazne predloge. Ni se opredelilo do navedb tožnic, da je bila pokojna dementna in ji je bila odvzeta poslovna sposobnost v letu 2001, temveč je ta dejstva enostavno spregledalo in zaključilo, da je bila v času sklepanja pogodbe poslovno sposobna, saj v nasprotnem primeru notar ne bi overjal njenega podpisa na kupoprodajni pogodbi. Sodišče se je torej nedopustno spustilo v presojo tega vprašanja, saj gre za znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Dokazni predlog o pribavi zdravstvenega kartona pokojne ter postavitvi izvedenca medicinske stroke je sodišče neutemeljeno zavrnilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče mora odločiti o dejstvih, ki jih stranke navajajo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej, kot to določa 8. člen ZPP. Vse z navedeno pogodbo je urejala prvotoženka. Priča N. P. je izjavila, da je vse urejala v zvezi s prodajo B. B. Tudi na vprašanje, kdo je podpisal pogodbo, je izpovedala, da B. B. po pooblastilu. Povedala je še, da se običajno pogodbe podpisujejo istočasno v njihovi pisarni, za konkretno pogodbo pa se ni več spomnila, kako je bila podpisana. To potrjuje trditve tožnic, da je nepremičninska posrednica vse v zvezi s prodajo nepremičnin urejala s prvotoženko in ne s prodajalko. Iz predpogodbe je razvidno, da je kupnino za prodano nepremičnino v ... znašala 290.000 takratnih DEM in da sta kupca ob podpisu predpogodbe izročila aro v višini 15.000 DEM ter izvršila dve nakazili v višini 165.000 DEM in 110.000 DEM. Tožnici sta že k tožbi predložili dopis prvotoženke C. d.o.o., v katerem le-ta naroča posrednici B., naj kupca del kupnine nakažeta na račun hčerke prvotoženke D. D. Iz predloženih listin je razvidno, da je bila celotna kupnina nakazana na račun D. D. oziroma vnukinji zapustnice dne 4. 11. 1996 po nalogu prvotoženke, dne 7. 11. 1996 pa po nalogu zapustnice, vendar samo za del kupnine. Priča P. je tudi povedala, da nikoli ni videla pok. A. A. ampak le prvotoženko, ki je imela pooblastilo in ji je bilo tudi na roke izročenih 15.000 DEM po predpogodbi. Tožnici sta ves čas trdili, da zapustnica ni bila več razsodna in sta predlagali vpogled v njeno medicinsko dokumentacijo in postavitev izvedenca. Predložili sta tudi izvedensko mnenje R. J., ki je bilo pridobljeno v zadevi N 300/2000. Iz mnenja je razvidno, da pok. A. A. zadnjih 10 let ni šla več iz hiše. Pet let pred smrtjo pa je postajala vedno bolj pozabljiva in izgubljena. Izvedenec je povzel njeno psihofizično stanje od leta 1995 dalje, torej še pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe. Da je bilo z njenim stanjem nekaj hudo narobe, pa dokazuje tudi zaslišanje toženih strank, pa tudi B. B. in E. E., od katerih nobena ni vedela povedati ničesar o njenem psihičnem stanju, ampak so vse štiri govorile samo o težavah s hojo in artozi kolen. Pokojna torej ni svobodno razpolagala s kupnino od prodaje nepremičnine, ampak je razpolagala proti njeni volji prva tožnica, zato celotna kupnina od prodane nepremičnine sodi v njeno zapuščino. Iz priložene listine in izjave navedenih prič izhaja, da je 15.000 DEM bilo izročenih na roke prvotoženke, prvi del kupnine pa je bil po nalogu prvotoženke nakazan dne 4. 11. 1996 na račun B. B. Če bi pokojna želela kupnino podariti, bi nedvomno to zapisala v pooblastilo z dne 7. 11. 1996. Iz navedene listine tudi ne izhaja namen, da bi želela sploh kaj podariti, tudi če bi šteli, da je bila razsodna, temveč le, da pooblašča nepremičninsko posrednico, da se del kupnine nakaže na transakcijski račun vnukinje B. B. Sicer pa bi moralo sodišče oceniti pričevanja E. E. in B. B. Priča E. E. je povedala, da ji je kupnino dala babica A. A. in je z vprašanjem sodišča: ali je denar dobila od B. B. povedala, da ne, in ponovila, da je dobila denar od babice. Priča E. E. pa govori drugače, in sicer, da je vso kupnino dobila na svoj račun spomladi 1997 ter da je kupnino prenakazala v roku dveh let od prejema. Kljub takšnim kontradiktornostim, sodišče tem izpovedbam verjame. Glede na to, da je šlo za veliko količino denarja in da gre za mlajše osebe, bi se vsaka posebej morala spomniti, koliko denarja je dobila in od koga, posebno pa bi se morala spomniti, če bi resnično dobila navodila od pokojne babice, komu, kdaj in koliko nakazati. Tudi to kaže na to, da kupnina ni bila razdeljena po volji in nalogu pok. A. A., temveč je to storila sama prvotoženka. Prav tako je treba vrniti v zapuščino vsa denarna sredstva od prihrankov zapustnice, ki so bili neupravičeno dvignjeni iz njenih računov. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka glede nepremičnin na ...., pa revidentki opozarjata, da sta starša tožnic na podlagi pogodbe postala lastnika 56/120 nepremičnini, toda dobila sta samo dovoljenje za nadgradnjo stanovanjske hiše, kar pomeni, da sta morala stanovanje šele zgraditi oziroma sezidati s svojimi sredstvi. Drugotoženka je s svojimi sredstvi preuredila kletne prostore v stanovanju, prvotoženka pa je dobila v last celotno stanovanje v pritličju, in sicer obremenjeno z osebno služnostjo dosmrtnega bivanja. Tako je nesporno, da sta toženki z omenjeno darilno pogodbo za časa življenja zapustnice prejeli darilo v obliki stanovanj v hiši, dočim je pravni prednik tožnic dobil le dovoljenje za gradnjo oziroma priznanje solastninskega deleža na podlagi vlaganj v nepremičnino. Pravna prednika tožnic tako nista prejela enkrat večji delež kot zatrjujeta toženi stranki, ker je bil F. F. njen delež priznan na podlagi njenih vlaganj. Pravni prednik tožnic G. G. je na podlagi darilne pogodbe prejel manj kot toženi stranki, in sicer le 28/120, kar je bistveno manj kot prvotoženka, ki je prejela 39/120. Iz sodb ni razvidno, da naj bi bila vlaganja v gradnjo prvega nadstropja staršev tožnic upoštevana. Z obračunavanjem daril se omogoča, da dobijo tisti sodediči pri zakonitem dedovanju, ki jim je zapustnik dal darila že za časa življenja, efektivno toliko manj iz zapuščine na račun svojega dednega deleža, za kolikor znaša vrednost darila. Tako se doseže enakopravno obravnavanje zakonitih dedičev glede vsega, kar so dobili neodplačano od zapustnika iz naslova njegovih neodplačnih razpolaganj za časa življenja. Pri obračunavanju darila dedičev v njegov dedni delež se darilo oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi. Ker je od darila poteklo že precej časa, bi sodišče moralo opraviti preračun vrednosti daril na čas zapustničine smrti (16. 2. 2002). Metod za obračunavanje daril je več, med drugim preračunavanje razmerij med domačo in tujo valuto. Glede na občutno nihanje vrednosti domače valute je na razpolago tudi upoštevanje indeksa drobno prodajnih cen ali kakšne druge valute. Niti pri delu zahtevka, ki se nanaša na obračunavanje daril v dedni delež toženih strank – kupnine za nakup vikenda na G. in niti pri delu zahtevka za obračunavanje denarnih sredstev iz naslova vojaške pokojnine, sodišče v izpodbijanih sodbah ni uporabilo nobene od navedenih metod obračunavanja daril v dedni delež toženk. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je pokojna plačala kupnino za nakup nepremičnin na ..., vendar je sodišče odločilo, da se iz naslova navedene kupnine toženkama v njun dedni delež obračunajo darila le do višine 943,54 EUR, kar je v nasprotju z metodami za obračunavanje daril. Nesporno je bilo tudi ugotovljeno, da je pokojna prejemala italijansko pokojnino ter da sta denar dvigovali toženki, pri čemer prvotoženka ni hotela odgovarjati na vprašanja sodišča. Končno pa je vendarle priznala, da ji je pokojna A. A. tudi nekaj dala, vendar se je odgovoru na vprašanje glede višine prejetih sredstev izmikala. Na vprašanje sodišča ali je ona ali njena sestra kaj od tega (63 milijonov ITL) prejela, je odgovorila, da je pokojna odločala o tem, kar očitno kaže, da držijo navedbe tožnic, da sta toženki dobili vsaka polovico italijanske pokojnine (16.383,39 EUR) in ne samo 2.065,83 EUR vsaka, kot je zmotno ugotovilo sodišče. Kot nesporno pa je bilo ugotovljeno, da sta bili toženki pooblaščeni za dvig sredstev iz naslova italijanske pokojnine in da sta tudi iz sprotnih dvigov prejemali sredstva od pokojne, kar je potrebno tudi šteti za darilo. Toženki sta bili zelo neprepričljivi, odgovarjali sta zelo nejasno in negotovo, bolj ali manj z gestikuliranjem in mrmranjem, kar je jasno razvidno iz zvočnega zapisa zapisnika.

4. Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

6. Ko tožnici v reviziji ne soglašata le z delno pritrdilno odločitvijo, kot izhaja iz III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje (v zvezi s posojili zapustnice za nakup nepremičnine na naslovu G. 43 v višini po 943,54 EUR za vsako toženko ter za vsako še po 2.065,83 EUR iz naslova prejete vojaške pokojnine zapustnice), izpodbijata neobstoječi del sodbe. Sodišče prve stopnje namreč ni odločilo o zavrnitvi omenjenih tožbenih zahtevkov v obsegu, ki presega ugodilne dele teh zahtevkov. Ker tožeči stranki izdajo dopolnilne sodbe nista predlagali (prvi odstavek 325. člena ZPP), je o tem delu tudi po izdaji sodbe sodišča druge stopnje, ki v izreku potrjuje „le“ ugodilni del prvostopne sodbe, ostalo neodločeno. To pa pomeni, da sta tožnici v tem delu izgubili pravico vložiti izredno pravno sredstvo v zvezi s tistimi deli tožbenih zahtevkov, o katerih ni bilo niti pravnomočno odločeno, in s katerimi torej v tej pravdi nista uspeli doseči zahtevanega pravnega varstva. Ker zoper neobstoječo odločbo tudi izredno pravno sredstvo ni mogoče uveljavljati (prvi odstavek 367. člena ZPP in drugi odstavek 374. člena ZPP), je bilo treba v tem delu revizijo kot nedovoljeno zavreči (377. člen ZPP).

7. Očitanih procesnih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ni. Sodbi imata razloge o pravno odločilnih dejstvih, tudi o tistih še v reviziji obširno ponavljanih v zvezi z zatrjevano demenco zapustnice, s katerimi sta tožnici poskusili na procesno nedopusten način – s postavitvijo nedovoljenega zahtevka prikazati tudi neveljavnost pravno-poslovnega razpolaganja zapustnice z nepremičnino v ... Izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje prav tako nista obremenjeni z notranjimi protislovji in nejasnostmi v njunih razlogih, tudi njuna izreka sta jasna in skladna s samim seboj in z njunimi razlogi. Sodišči prve in druge stopnje sta nadalje izvedli tiste predlagane dokaze, ki so pravno pomembni za odločitev o tožbenih zahtevkih, ocenili vsakega posebej in vse skupaj v zadostni meri, glede tistih, ki jih nista izvedli, pa sta obrazložili, zakaj jih nista, med njimi posebej tudi v zvezi z v reviziji prav tako izpostavljeno okoliščino, da niso bili izvedeni vsi predlagani dokazi o že omenjeni dementnosti pokojne zaradi procesno nepravilno postavljenega ugotovitvenega tožbenega zahtevka o duševnem stanju (neprištevnosti) zapustnice v času sklepanja pogodbe, kar je narekovalo tudi posledično materialnopravno pravilno zavrnitev tožbenega zahtevka na ugotovitev, da kupnina iz neveljavne pogodbe spada v zapuščino (glej tudi razloge sodišča prve stopnje na šesti do osmi strani sodbe, katerim pravilno pritrjuje sodišče druge stopnje).

8. V nadaljevanju revizija obširno izpodbija verodostojnost dokazne ocene glede za revidentki še spornih odločitvah o posameznih tožbenih zahtevkih, s tem pa je uveljavljan revizijsko nedopusten razlog – zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revidentki zgolj lapidarno in kritično analizirata dokazno presojo sodišč prve stopnje in druge stopnje, pri čemer ne presežeta praga, ki ločuje dejansko oceno sodbenih razlogov od procesne (primerjaj v povzetku revizije obsežne trditve o pomanjkljivo in nepravilno dokazno presojenih izpovedbah strank in prič, listin in nepostavitvi izvedenca, v zvezi z zahtevki – na ugotovitev neprištevnosti pokojne, vštevanju in vračanju kupnine s strani prvotoženke za prodano nepremičnino v ... v zapuščino, in vračunavanju solastnih deležev nepremičnine na ... v dedna deleža toženk). Upoštevaje določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP revizijsko sodišče torej teh revizijskih očitkov ni smelo upoštevati.

9. Materialnopravno je nadalje pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da ob ugotovljenem namenu darovalcev – staršev toženk, da se podarjeni solastninski deleži na hiši na ... ne vštevajo nobenemu od otrok (zakonitih dedičev) v dedne deleže, ni podlage za ugoditev zahtevku za vštevanje darila toženkama iz naslova prejetih solastninskih deležev na hiši. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili določbo 46. člena Zakona o dedovanju, po kateri zapustnikova izjava o nevračunavanju daril izključuje tudi njihovo vrednotenje, razen v primeru zatrjevane prikrajšanosti nujnega deleža (primerjaj razen tretjega odstavka tudi četrti odstavek tega člena). Zato so ob nezatrjevanju prikrajšanosti nujnih deležev tožnic v tej pravdi tudi pravno neupoštevni revizijski očitki, da se sodišči nista pravno pravilno ukvarjali z izračunavanjem vrednosti solastnih deležev in vlaganj pravdnih strank na navedeni nepremičnini.

10. Ob povedanem je moralo revizijsko sodišče revizijo v preostalem delu zavrniti, saj niso podani v reviziji uveljavljani razlogi (378. člen ZPP).