Jedro

Ker je bila tudi tožniku v okviru programa prestrukturiranja tožene stranke zagotovljena ustrezna zaposlitev v drugi družbi, tožena stranka tožniku ni bila dolžna plačati odpravnine po 36. f členu ZDR (1990), ne glede na njegovo vlogo, ki jo je odigral v postopku prestrukturiranja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo zneska 4,683.400,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi iz naslova plačila razlike odpravnine po 36. f členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Ugotovilo je, da se je tožnik s podpisom sporazuma z dne 10.4.1995, ki ga je podpisal kot direktor družbe K. d.o.o., plačilu odpravnine osebno odpovedal. Hkrati pa do plačila odpravnine ni bil upravičen tudi zato, ker mu je bila v okviru programa prestrukturiranja tožene stranke, kot sestavnega dela programa razreševanja presežkov delavcev, zagotovljena ustrezna zaposlitev v drugi organizaciji.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožnik revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče naj bi materialno pravo zmotno uporabilo, ko je štelo, da se je tožnik s podpisom sporazuma z dne 10.4.1995, katerega je podpisal zgolj kot direktor družbe K. d.o.o., tudi osebno odpovedal terjatvi nasproti tožene stranke iz naslova plačila odpravnine. Hkrati je sodišče zmotno štelo, da je bila tožniku zagotovljena druga zaposlitev v okviru programa razreševanja presežkov delavcev. Tožnik je na javni dražbi skupaj s partnerji odkupil profitni center tožene stranke in se potem v družbi, ki so jo ustanovili in katera je prevzela dejavnost kupljenega profitnega centra, samozaposlil. Tako glede zagotovitve del pri drugem delodajalcu ni bil v enakem položaju, kot delavci, ki jim je bilo na podlagi sporazuma z dne 10.4.1995 zagotovljeno delo pri novoustanovljenih družbah, med drugimi tudi pri družbi K. d.o.o. Revizija je bila v skladu z določbami 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo - Ur. l. RS, št. 12/03) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V skladu z določbami 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem v skladu z določbo 3. odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožnik se v reviziji zgolj pavšalno sklicuje na domnevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne da bi te kršitve kakorkoli določneje opredelil. Zato revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Glede materialnopravnega preizkusa izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki je bilo podlaga za presojo sodišča druge stopnje. Za odločitev v tem sporu so bistvena dejstva, da je bil tožnik pri toženi stranki direktor profitnega centra L., da je v okviru programa prestrukturiranja tožene stranke, pri katerem je preko Ministrstva za delo sodelovala tudi Republika Slovenija in v okviru katerega je tožena stranka zagotovila ohranitev proizvodnje in ohranitev delovnih mest nekdanjim delavcem, s partnerji kupil navedeni profitni center, za dejavnost katerega je soustanovil družbo K. d.o.o. in se v tej družbi, v kateri je prevzel funkcijo direktorja, poleg delavcev bivšega profitnega centra tudi sam zaposlil. Sodišče je tak program prestrukturiranja tožene stranke utemeljeno štelo za del programa razreševanja presežkov delavcev iz 35. člena ZDR, v okviru katerega je bilo v smislu določb 3. odstavka 36. f člena ZDR večjemu številu delavcev tožene stranke zagotovljena ustrezna zaposlitev pri novih zasebnih družbah, ki so prevzele sredstva in dejavnost posameznih profitnih centrov tožene stranke. V okviru tega programa prestrukturiranja je bila tudi tožniku zagotovljena ustrezna zaposlitev v družbi K. d.o.o. Zato mu v skladu s 3. odstavkom 36. f člena ZDR ob prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki le-ta ni bila dolžna izplačati odpravnine, ne glede na njegovo posebno vlogo v zvezi z nakupom profitnega centra, ki jo je sicer odigral v postopku prestrukturiranja tožene stranke. Tožnik pred sodiščem namreč ni izkazal, da bi mu bil glede na tako vlogo v zvezi z delovnim razmerjem in plačilom odpravnine izrecno zagotovljen drugačen položaj, kot so ga imeli drugi delavci tožene stranke, ki jim je bila zagotovljena ustrezna zaposlitev pri novih družbah.

Glede na povedano revizijsko sodišče ugotavlja, da sporazum, ki so ga dne 10.4.1995 podpisali direktor tožene stranke, zastopnik sindikalne organizacije SKEI pri toženi stranki in direktorji novih družb, ki so prevzele dejavnosti bivših profitnih centrov, za odločitev v tem sporu niti ni bistven. Ta sporazum namreč ni niti ustanavljal, niti ukinjal nobenih pravic iz naslova odpravnine, temveč je bilo v njem v bistvu le ugotovljeno, kakšne pravice do odpravnine posameznikom gredo glede na veljavno zakonsko ureditev in vsebino programa prestrukturiranja tožene stranke ter učinek tega programa na njihov status. Takšen pomen navedenega sporazuma pa ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča v tem sporu, ki je imela podlago že v zakonskih določbah (3. odstavek 36. f člena v zvezi s 1. odstavkom 35. člena ZDR).

Ker revizijski razlogi niso bili podani, je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.