Jedro

Izvenpravdni pobot se lahko uveljavlja le brezpogojno in hkrati pomeni konkludentno priznanje obstoja tožbene terjatve. Trditve o uveljavljanju izvenpravdnega pobota se izključujejo s trditvami o nenastanku ali prenehanju tožbene terjatve. Zato sodišče v postopku upošteva konkludentno priznanje obstoja tožbene terjatve.

Po določbi prvega odstavka 190. člena ZPP tožeča stranka ni dolžna prilagoditi tožbenega zahtevka samemu odstopu terjatve in, v kolikor vztraja pri prvotno postavljenem zahtevku, to pomeni, da za odločitev sodišča vprašanja, povezana s samim odstopom terjatve, niso relevantna. Objektivne meje pravnomočnosti takšne sodbe ne bodo obsegale tudi samega odstopa terjatve.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi s popravnim sklepom v II., III. in IV. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

II. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožene stranke do tožeče v višini 97.179,45 EUR na dan 26. 4. 2022. III. Zaradi pobota terjatev v I. in II. točki izreka se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mora tožena stranka plačati znesek 85.906,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2020, zavrne.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki in stranskemu intervenientu v roku 15 dni povrniti njune pravdne stroške, in sicer toženi stranki v znesku 6.344,38 EUR in stranskemu intervenientu v znesku 1.764,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki in stranskemu intervenientu povrniti njune stroške pritožbe, vsakemu od njiju v višini 466,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo stranskega intervenienta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 85.906,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2020 do 26. 4. 2022 (I. točka izreka); ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče v znesku 97.179,45 EUR na dan 26. 4. 2022 (II. točka izreka); pobotalo terjatvi do zneska 97.179,45 EUR (III. točka izreka); toženi stranki naložilo plačilo 15.721,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2022 (IV. točka izreka), odločilo, da pravdni stranki in stranski intervenient sami krijejo svoje pravdne stroške (V. točka izreka). S popravnim sklepom z dne 10. 2. 2023 je v II. in III. točki izreka znesek 97.179,48 EUR popravilo z zneskom 81.457,98 EUR.

2. Zoper sodbo v zvezi s popravnim sklepom se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Prav tako se je zoper sodbo v zvezi s popravnim sklepom iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožil stranski intervenient, tudi on predlagal ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

4. V skupnem odgovoru na pritožbi je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijane sodbe.

5. Na pritožbo stranskega intervenienta je odgovorila tudi tožena stranka. V odgovoru je soglašala s pritožbenimi navedbami stranskega intervenienta in predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Oba pritožnika sta sodišču prve stopnje očitala, da naj bi spregledalo ugovor izvenpravdnega pobota ter presojalo le ugovor procesnega pobota. Jasno stališče sodne prakse1 je, da je v primeru ugovora izvenpravdnega pobota in ugovora procesnega pobota treba najprej odločiti o ugovoru izvenpravdnega pobota. V zvezi s slednjim pa je treba upoštevati, da se izvenpravdni pobot lahko uveljavlja le brezpogojno in hkrati pomeni konkludentno priznanje obstoja tožbene terjatve. Trditve o uveljavljanju izvenpravdnega pobota se izključujejo s trditvami o nenastanku ali prenehanju tožbene terjatve. Zato sodišče v postopku upošteva konkludentno priznanje obstoja tožbene terjatve.2 Posledično se višje sodišče ne bo opredeljevalo do pritožbenih navedb stranskega intervenienta (tožena stranka teh navedb ni podala), da tožbena terjatev sploh ni obstajala, saj se ta trditev izključuje s trditvijo o uveljavljanju izvenpravdnega pobota tožene stranke, ki jo je podal tudi stranski intervenient. Z izjemo teh neupoštevnih trditev sta obe obravnavani pritožbi vsebinsko zelo podobni, zato se višje sodišče ne bo opredeljevalo do vsake pritožbe posebej.

8. Prevladujoče stališče pravne teorije3 in sodne prakse4 je, da tudi v primeru, ko sodišče ugotovi utemeljenost procesnega pobota, posledice pobota učinkujejo od takrat, ko se stekli (drugi) pogoji zanj. Temu stališču je sodišče prve stopnje sledilo, zato je presoja, kateri ugovor je sodišče prve stopnje upoštevalo, relevantna predvsem z vidika nastopa učinka pravnomočnosti. Če sodišče ugodi ugovoru izvenpravdnega pobota, potem se tožbeni zahtevek v delu, v katerem je prišlo do pobota, zavrne, v izreku pa se z učinkom pravnomočnosti ne odloči o obstoju pobotne terjatve, niti se ne izvede pobot, kot je sodišče dolžno storiti v primeru procesnega pobota.

9. Čeprav sodišče prve stopnje ni v celoti spregledalo navedbe tožene stranke, da je dne 26. 4. 2022 podala pobotno izjavo, na podlagi katere naj bi prišlo do izvenpravdnega pobota (v povzetku navedb tožene stranke je povzelo tudi ugovor izvenpravdnega pobota), se o tem ugovoru ni konkretno opredelilo, s čimer je zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo primarno odločiti o ugovoru izvenpravdnega pobota, in če bi ga ugotovilo za utemeljenega, tožbeni zahtevek v delu, v katerem naj bi prišlo do izvenpravdnega pobota (tožena stranka je uveljavljala v pobot terjatev, ki je presegala terjatev tožeče stranke), zavrniti.

10. Tožeča stranka je izjavi o nastopu izvenpravdnega pobota nasprotovala s trditvijo, da naj bi bila pobotna terjatev tožene stranke sporna. S tem naj ne bi bil izpolnjen pogoj likvidnosti medsebojnih terjatev, zaradi česar pobot naj ne bi bil mogoč. Tožena stranka je na drugi strani trdila, da Obligacijski zakonik – OZ med pogoji za pobot ne določa likvidnosti terjatve. Glede slednjega ima tožena stranka sicer prav, vendar je večinsko stališče pravne teorije5 in sodne prakse,6 da mora biti pobotna terjatev likvidna, kar pomeni nesporna. Pojem "nesporna terjatev" pa je treba razlagati široko. Nelikvidna je (zgolj) terjatev, ki ji dolžnik "kvalificirano" nasprotuje; jasen znak dolžnikovega nasprotovanja je npr. obstoj druge pravde o tej terjatvi.7

11. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo že v določilih Dogovora z dne 22. 4. 2022 izrecno navedeno, da so stranke Dogovora (med njimi tudi tožena stranka) seznanjene, da pobotne terjatve tožeča stranka ne priznava ne po temelju in ne po višini ter da naj bi jo izterjala tožena stranka. Nadalje pa je bila pobotna terjatev vključena v tožbo, ki jo je zoper tožečo stranko vložila A. Banka d. d. v postopku VII Pg 593/2021 (tabela v prilogi A144). Pobotna terjatev je bila torej tudi predmet drugega pravdnega postopka.

12. Po presoji višjega sodišča ob navedenih izhodiščih ne more biti dvoma v zaključek, da pobotna terjatev ni bila likvidna, saj ni bila nesporna glede na interpretacijo tega pojma s strani sodne prakse. Posledično ob podaji pobotne izjave, ki jo je tožeča stranka prejela 26. 4. 2022, niso bili podani vsi pogoji za pobot in do izvenpravdnega pobota ni prišlo.

13. Kar pa zadeva ugovor procesnega pobota, je v pritožbah sporen le zavrnjeni del pobotnega ugovora in posledično ugodilni del8 tožbenega zahtevka v znesku 15.721,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2022. 14. Sodišče prve stopnje je izčrpno pojasnilo, da je pobotna terjatev tožene stranke po temelju obstajala in je nasprotne ugovore tožeče stranke zavrnilo (13., 14., 15., točka obrazložitve). Po višini pa je terjatev tožene stranke ugotovilo v znesku 81.457,98 EUR. Ta del v pritožbenem postopku ni sporen. V znesku 41.177,43 EUR pa je zavrnitev ugovora procesnega pobota utemeljilo s tem, da se je glede zneska 41.177,43 EUR A. Banka d. d., sicer odstopnik terjatve po Dogovoru z dne 22. 4. 2022, v sodni poravnavi v postopku VII Pg 593/2021, sklenjeni dne 28. 9. 2022, odpovedala uveljavljanju te terjatve, kar pa na podlagi določbe (prvega odstavka) 190. člena ZPP učinkuje tudi na toženo stranko – prevzemnika terjatve – v tej pravdi, ki zato te terjatve naj ne bi mogla več uveljavljati v pobot. Oba pritožnika sta temu nasprotovala s trditvijo, da se na podlagi Dogovora z dne 22. 4. 2022, po katerem je bila (le) tožena stranka upravičena od tožeče stranke izterjati pobotno terjatev, o čemer je bila tožeča stranka dne 26. 4. 2022 tudi obveščena, A. Banka d. d. v kasnejši sodni poravnavi v postopku VII Pg 593/2021 z dne 28. 9. 2022 naj ne bi mogla odpovedati tej terjatvi, saj za to ni imela razpolagalne sposobnosti.

15. Sicer drži materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da se na podlagi določbe (prvega odstavka) 190. člena ZPP subjektivne meje pravnomočnosti razširijo tudi na tretjega, ki je med pravdo pridobil stvar ali pravico.9 Vendar pa je to izhodišče napačno apliciralo na konkretno zadevo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, do kam v tovrstnih primerih sežejo objektivne meje pravnomočnosti. Po določbi prvega odstavka 190. člena ZPP tožeča stranka ni dolžna prilagoditi tožbenega zahtevka samemu odstopu terjatve, in v kolikor vztraja pri prvotno postavljenem zahtevku, to pomeni, da za odločitev sodišča vprašanja, povezana s samim odstopom terjatve, niso relevantna. Objektivne meje pravnomočnosti takšne sodbe ne bodo obsegale tudi samega odstopa terjatve.10 V obravnavani zadevi sicer ne gre za sodbo v zadevi VII Pg 593/2021, temveč za sodno poravnavo, vendar ta razlika ni odločilnega pomena. Objektivne meje pravnomočnosti sodne poravnave, ki ni zajemala tudi tožene stranke kot prevzemnika terjatve in ki je terjatev prevzela, preden je prišlo do sklenitve sodne poravnave, se torej ne nanašajo na sam odstop terjatve. To pa pomeni, da se odpoved terjatvi v sodni poravnavi ne more nanašati tudi na toženo stranko v tem postopku in učinkovati v tem postopku, zato je lahko tožena stranka utemeljeno uveljavljala v pobot tudi znesek 41.177,43 EUR.

16. Na podlagi vsega povedanega imata pritožnika prav. Sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti ugovora procesnega pobota, ampak bi moralo, upoštevajoč dejstvo, da je tožena stranka po ugotovitvi sodišča prve stopnje v pobot uveljavljala terjatev v višini 122.635,41 EUR (19. točka obrazložitve), kar presega terjatev tožeče stranke, ugotoviti obstoj terjatve tožene stranke v enakem znesku, tj. v znesku 97.179,45 EUR (kar predstavlja glavnico skupaj s kapitaliziranim zneskom obresti terjatve tožeče stranke v višini 85.906,99 EUR od 4. 9. 2020 do pobota dne 26. 4. 2022) in po izvedenem pobotu zavrniti tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti.

**Stroški postopka in sklepno**

17. Zaradi spremenjene odločitve o glavni terjatvi je višje sodišče moralo odločiti o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Podlaga stroškovne odločitve je določba prvega odstavka 154. člena ZPP, po kateri mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in stranskemu intervenientu povrniti stroške. Tožeča stranka v postopku ni uspela, saj je bil, čeprav je sicer bil ugotovljen obstoj tožbene terjatve, tožbeni zahtevek zaradi uspešno uveljavljenega pobotnega ugovora, katerega namen je prav v dosegu zavrnitve tožbenega zahtevka, v celoti zavrnjen in je torej tožena stranka (posledično pa tudi stranski intervenient na strani tožene stranke) v celoti uspela.

18. Stroške tožene stranke in stranskega intervenienta je višje sodišče odmerilo na podlagi določil Odvetniške tarife – OT in predloženih stroškovnikov ter ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta v procesnih dejanjih, ki sta jih tožena stranka ter stranski intervenient v stroškovnikih priglasila, tj. 85.906,99 EUR. Toženi stranki je priznalo stroške: 1. pripravljalne vloge v višini 1.100 točk, 2. pripravljalne vloge v višini 825 točk, 3., 4., 5., 6., in 7. pripravljalne vloge, za vsako po 550 točk, pristop na pripravljalni in prvi narok 1.100 točk, odsotnost iz pisarne na tem naroku 80 točk, materialne stroške v višini 68,55 točk ter kilometrino v višini 58,48 EUR. Drugih stroškov ni priznalo, saj so bili bodisi že vsebovani v priznanih vlogah bodisi so bili glede na vrednost spornega predmeta odmerjeni previsoko. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) ter 22 % DDV to znaša 4.407,38 EUR, po prištetju sodnih taks za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 44,00 EUR (toženi stranki niso bile odmerjene druge sodne takse v priglašeni višini 5.452,07 EUR) ter za vložitev pobotnega ugovora v znesku 1.893,00 EUR pa 6.344,38 EUR.

19. Stranskemu intervenientu pa je priznalo stroške pripravljalnega in prvega naroka v višini 1.100 točk (prvi narok je neposredno sledil pripravljalnemu, zato stranski intervenient ni upravičen tudi do ločenih stroškov pripravljalnega naroka), 1.100 točk za 1. pripravljalno vlogo (stroške te vloge je stranski intervenient priglasil na sami vlogi, vloženi v roku, ki mu ga je dalo sodišče na naroku z dne 10. 11. 2022, ta rok pa se je iztekel po roku za vložitev stroškovnika, zato je višje sodišče upoštevalo tudi stroške te vloge), 80 točk za odsotnost iz pisarne, materialne stroške v višini 21,8 točk ter kilometrino v višini 58,48 EUR. Stranskemu intervenientu ni priznalo urnine v višini 50 točk, saj narok z dne 10. 11. 2022 ni trajal več kot eno uro (prvi odstavek 6. člena OT). Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) ter 22 % DDV je tako stranski intervenient upravičen do povračila svojih pravdnih stroškov v višini 1.764,32 EUR.

20. Na podlagi vsega navedenega je torej višje sodišče pritožbama tožene stranke in stranskega interevenienta ugodilo in izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (358. člen ZPP), pri čemer je višje sodišče presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Čeprav sta se oba pritožnika pritožila zoper celotno sodbo v zvezi s popravnim sklepom, torej sta nasprotovala tudi ugotovitvi obstoja celotne terjatve tožeče stranke, znaša vrednost spornega predmeta v pritožbi le 15.721,47 EUR, saj je bil namen pritožb prav v dosegu zavrnitve tega dela tožbenega zahtevka, v preostalem delu je bil tožbeni zahtevek zavrnjen že v posledici pobota, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje in s pritožbo zoper zavrnitveni del pritožnika niti nista mogla doseči ugodnejše rešitve. Zato je višje sodišče kot vrednost spornega predmeta za obe pritožbi upoštevalo vrednost 15.721,47 EUR.

22. Pritožnikoma je na podlagi opredeljene vrednosti spornega predmeta v pritožbi, priglašenega stroškovnika in določil OT priznalo po 625 točk za pritožbo ter po 12,5 točk materialnih stroškov, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV pomeni, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki in stranskemu intervenientu povrniti vsakemu po 466,65 EUR pritožbenih stroškov. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo stranskega intervenienta, saj je v njem podajala nedovoljene nove navedbe in dokaze v pritožbenem postopku, zato ta vloga za odločanje o pritožbah ni bila potrebna.

1 Sklep VSRS II Ips 125/2004 z dne 23. 6. 2005. 2 Zima Jenull T., Materialnopravni in procesni vidik pobota, Pravosodni bilten, št. 2/2017, str. 124. 3 Prav tam, str. 126-128. 4 Sklep VSRS III Ips 61/2015 z dne 25. 10. 2016 in II Ips 77/2019 z dne 28. 8. 2020. 5 Zima Jenull T., nav. delo, str. 119. 6 Sodba in sklep VSRS III Ips 27/2014 z dne 18. 2. 2015, sodba VSRS II Ips 68/2016 z dne 25. 8. 2016. 7 Prav tam. 8 Del izreka v primeru ugoditve (delu) ugovora procesnega pobota je tudi zavrnitev tožbenega zahtevka v delu, kjer je sodišče izvedlo pobot. Tega sodišče prve stopnje ni storilo. 9 Sodba VSRS III Ips 51/2015 z dne 22. 11. 2016. 10 Sodbe VSRS III Ips 51/2015 z dne 22. 11. 2016, III Ips 30/2019 z dne 3. 9. 2019 in II Ips 12/2021 z dne 21. 4. 2021.