Jedro

Sodišče prve stopnje je začasno odločbo in z njo v zvezi dokončno odločbo o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost neutemeljeno odpravilo in kot argument za odločitev navedlo nejasnost. Nejasnosti pritožbeno sodišče ni ugotovilo, saj iz izreka omenjene odločbe (ter tudi iz obrazložitve) jasno izhaja, da je bila tožniku priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, ki se zavarovancu prizna ob ugotovljeni III. kategoriji invalidnosti, če je (kot tožnik) zmožen za delo s polnim delovnim časom. Nadalje iz izreka izhaja, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi odstavek izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba št. ... z dne 7. 9. 2009 in prvostopenjska začasna odločba št.... z dne 7. 5. 2009, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo št. ... z dne 7. 9. 2009 in v zvezi z njo začasno odločbo Območne enote ... št. ... z dne 7. 5. 2009, s katerima je tožena stranka začasno odločila, da se tožniku, kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, prizna pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 187,43 EUR na mesec od 29. 5. 2009 dalje. Odločila je tudi, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje v mesečnem znesku za nazaj za čas, ko je zavarovanec prijavljen pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju ter da pritožba in revizija ne zadržita izvršitve odločbe. Sodišče je toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni izda nov upravni akt (prvi odstavek izreka sodbe). V drugem odstavku izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 17. 12. 2009 in št. ... z dne 17. 3. 2009, s katerima je tožena stranka dokončno odločila, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro.

Zoper sodbo v prvem odstavku izreka, torej zoper odpravo odločb, s katerima je bilo dokončno odločeno o pravici do nadomestila za invalidnost, se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo nelogičnost odločbe z dne 17. 3. 2009, kjer je v izreku sprva navedeno, da tožnik lahko v preostalem delovnem času opravlja delo z omejitvami, v nadaljevanju pa, da je za takšno delo zmožen s polnim delovnim časom od 29. 1. 2009 dalje. Navedena odločba ni predmet presoje v tem socialnem sporu, tožena stranka je tudi prepričana, da izrek ni nelogičen. Tožnik je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, omejitve pa so določene tako, da naj opravlja pretežno sedeče delo, kar pomeni, da tožnik večino časa prebitega na delu sedi, v preostalem delovnem času pa zanj veljajo ostale omejitve, vendar je vse navedeno zmožen delati v polnem delovnem času. Odločba z dne 17. 3. 2009 je dne 9. 4. 2009 postala pravnomočna. Sodišče prve stopnje se je zmotno postavilo na stališče, da je tožnik delovni invalid, ki lahko delo z omejitvami opravlja le s polovico polnega delovnega časa, s tem je poseglo v pravnomočno odločitev tožene stranke. Tožnik je tožbeni zahtevek opredelil tako, da je zahteval odpravo odločb z dne 7. 9. 2009 in 7. 5. 2009 in priznanje pravice do nadomestila za invalidnost v višjem znesku. Tudi socialno sodišče je vezano na tožbeni zahtevek, obseg socialnega spora je določen z odločitvijo iz predsodnega postopka. V socialnem sporu v tem primeru ni več mogoče odločati o kategoriji invalidnosti. Sodišče se je neutemeljeno ukvarjalo s pravilnostjo prejšnje odločbe, ki je pravnomočna od 9. 4. 2009, z odpravo odločb je neutemeljeno prekoračilo svojo pristojnost. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka, ker ni upoštevalo pravnomočne odločbe tožene stranke, kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Poleg tega je zmotno presodilo listine.

Socialni spor je dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku (1. odst. 63. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04). Rok za vložitev tožbe zoper dokončni upravni akt je določen v 1. odst. 72. čl. ZDSS-1 in v 2. odst. 252. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) in je 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Po prepričanju sodišča druge stopnje je prvostopenjsko sodišče začasno odločbo in z njo v zvezi dokončno odločbo o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost neutemeljeno odpravilo in kot argument za odločitev navedlo nejasnost odločbe tožene stranke z dne 17. 3. 2009, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 29. 1. 2009 dalje. Sodišče druge stopnje soglaša z navedbami v pritožbi, da je omenjena odločba postala pravnomočna, takšno odločbo pa je dopustno izpodbijati je le z izrednimi pravnimi sredstvi, kot jih določa Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) v 16. poglavju. Iz izreka omenjene odločbe ter tudi iz obrazložitve jasno izhaja, da je bila tožniku priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, ki se zavarovancu po 3. alineji 1. odst. 91. čl. ZPIZ-1 prizna ob ugotovljeni III. kategoriji invalidnosti, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom. Tudi sicer iz izreka izhaja, da je tožnik zmožen za delo s polnim delovnim časom ter nadalje, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. Takšno nadomestilo pa se po 94. čl. ZPIZ-1, ob izpolnjenih ostalih pogojih, prizna le invalidom III. kategorije, ki so še zmožni za delo v polnem delovnem času. Odločba z dne 17. 3. 2009 torej ni nejasna in je v tej smeri presoja prvostopenjskega sodišča nepravilna.

Tožnik sicer z ničemer ni argumentirano izpodbijal odločitve tožene stranke v začasni odločbi o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost. Le pavšalno je navajal, da mu je nadomestilo odmerjeno v prenizkem znesku, ne da bi za takšne navedbe izkazal vsaj verjetnost ali predlagal dokaze. Tožnik tudi ni navajal, da je odločitev o ugotovljeni III. kategoriji invalidnosti in preostali delovni zmožnosti nepravilna. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izpodbijani dokončni upravni akt pravilen in zakonit in je bil izdan po zakonitem postopku. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo listine - pravnomočno odločbo z dne 17. 3. 2009 in na takšno zmotno presojo nepravilno oprlo odločitev, da se dokončna odločba o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost odpravi.

Na podlagi 354. in 358. čl. ZPP je zato sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zahtevek za odpravo začasne odločbe ter z njo v zvezi dokončne odločbe z dne 7. 9. 2009, zavrnilo.