Jedro

V času vložitve tožbe je bilo slovensko sodišče pristojno za reševanje gospodarskega spora.

Ko je prišlo do samostojnosti R Slovenije in BiH ima, glede na načelo perpetuacije foruma, slovensko sodišče še vedno pristojnost reševati ta spor, saj so za oceno pristojnosti sodišča odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko pravda začne teči. Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni glede glavničnih zneskov tako, da se glasi: "Plačilni nalog Temeljnega sodišča v Kranju, enota v Kranju, opr. št. I Plg 135/88 z dne 10.2.1988 ostane v veljavi za zakonite zamudne obresti v skladu z 277. členom ZOR od zneskov 183,83 SIT od 29.10.1987 do 20.7.1988 73,49 SIT od 29.10.1987 do 9.7.1988 3.24 SIT od 29.10.1987 do 9.7.1988 151,88 SIT od 13.9.1987 do 22.7.1988 429,25 SIT od 13.9.1987 do 28.7.1988 486,35 SIT od 13.9.1987 do 26.7.1988 60,80 SIT od 13.9.1987 do 25.7.1988 183,32 SIT od 13.9.1987 do 20.7.1988 255,54 SIT od 13.9.1987 do 19.8.1988 329,32 SIT od 13.9.1987 do 22.7.1988 126.79 SIT od 13.9.1987 do 5.7.1988 491,14 SIT od 13.9 1987 do 8.10.1988 52,28 SIT od 13.9.1987 do 27.7.1988 227,41 SIT od 16.9.1987 do 6.7.1988 344,38 SIT od 16.9.1987 do 23.7.1988 185,80 SIT od 16.9.1987 do 5.7.1988 470,89 SIT od 13.8.1987 do 13.8.1988 406,09 SIT od 13.8.1987 do 23.7.1988 82,01 SIT od 13.8.1987 do 6.7.1988 442,00 SIT od 23.7.1988 do 10.8.1988 47,72 SIT od 23.7.1988 do 23.7.1988 411.47 SIT od 22.10.1987 do 11.7.1988 6,31 SIT od 22.10.1987 do 10.8.1988 190,36 SIT od 20.10.1987 do 7.7.1988 24,04 SIT od 20.10.1987 do 11.7.1988 550,14 SIT od 22.10.1987 do 11.7.1988 533,89 SIT od 22.10.1987 do 7.7.1988 139,10 SIT od 16.9.1987 do 4.8.1988 583,04 SIT od 16.9.1987 do 17.7.1988 151,26 SIT od 16.9.1987 do 11.7.1988 533,35 SIT od 18.10.1987 do 7.7.1988 330,64 SIT od 18.10.1987 do 4.8.1988 496,19 SIT od 18.10.1987 do 25.7.1988 404,17 SIT od 18.10.1987 do 21.7.1988 11,99 SIT od 18.10.1987 do 7.7.1988 V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonite zamudne obresti od posameznih zneskov računov.

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pritožbo in v njej navedla, da se pritožuje zaradi zneska 9.399,00 SIT. Kot toženca je navedla S. R., R. R., podpisal pa jo je generalni direktor, poleg pa je žig RM. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne ali pa, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Prav ima tožena stranka v toliko, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo denominacije tožbenega zahtevka, saj je pravda že ob razveljavitvi sodbe dne 15.3.1990 tekla za denominiran znesek v din. Sodišče pa je navedlo v izreku sodbe tožbeni zahtevek v SIT, zneske pa takšne, kot so veljali v času vložitve mandatne tožbe, to je 5.2.1988. Zato je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo v izreku tako kot izhaja iz izreka drugostopne odločbe. V ostalem pa pritožba ni utemeljena.

Uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, pa tudi tiste ne, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Odločitev prvostopnega sodišča pa je tudi materialnopravno pravilna. Utemeljen in pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je plačilo izvedla tožena stranka, ki je v času plačila in tudi v času vložitve tožbe bila označena kot RM., R. R., kasneje pa se je označila kot RM. d.o.o.. Takšna je tudi njena oznaka v pritožbi. Tako ni mogoče slediti pritožnikovi trditvi, da gre za spremembo tožbe, ampak gre v resnici le za statusno preoblikovanje v d.o.o.. in zato v sodbi sodišča prve stopnje ni zatrjevane kršitve po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP.

Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 3. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Pritožnica zatrjuje, da slovensko sodišče ne bi smelo reševati zadeve po predpisih Republike Slovenije, ampak bi se spor moral reševati v okviru sukcesije. V času vložitve tožbe, to je v letu 1988 je bilo slovensko sodišče pristojno za reševanje tega gospodarskega spora. Kasneje, ko je prišlo do samostojnosti Republike Slovenije in BiH. pa ima, glede na načelo perpetuacije foruma, slovensko sodišče še vedno pristojnost reševati ta spor. Za oceno pristojnosti sodišča Republike Slovenije, so namreč odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko pravda začne teči. Glede na to, da spor teče v Sloveniji, je za njegovo reševanje potrebno uporabiti slovenski predpis o sukcesiji, in sicer Zakon o skladu Republike Slovenije za sukcesijo (Ur. list RS 10/93, 38/94, 40/97). Glede na vsebino določil tega zakona pa tega spora ni mogoče reševati v okviru sukcesije.

Tožena stranka tudi zatrjuje, da je na temelju izvedenih dokazov sodišče prve stopnje napravilo napačen zaključek, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Nadalje analizira dokaze in ugotovljeno dejansko stanje. Ker pa gre za zahtevek v sporu majhne vrednosti stranka pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more uveljavljati in ga dejansko tudi ni uveljavljala, ko je navedla, iz katerih razlogov izpodbija sodbo (467. člen ZPP). Na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi materialnopravna odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da gre za prodajno pogodbo v smislu določil 454. člena ZOR in ker je izkazano, da je tožena stranka glavnico plačala, je skladno z 277. členom ZOR dolžna plačati tudi zakonite zamudne obresti.

Neutemeljeno je sklicevanje pritožnika na 99. člen ZOR. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo vsebino vseh izvedenih dokazov in materialnopravno pravilno razlagalo pogodbeno voljo strank. Tudi vprašanje pasivne legitimacije je sodišče prve stopnje pravilno rešilo, ko je obsodilo toženo stranko na plačilo obresti iz razloga, ker je le ona tista, ki je nosilec obveznosti iz prodajne pogodbe.

Vse ostale trditve s tem v zvezi (o vsebini samoupravnega sporazuma o združevanju v SOUR R.) predstavljajo trditve, ki se nanašajo na dejansko stanje, to pa kot že rečeno glede na spor majhne vrednosti ni več dovoljeno v pritožbenem postopku. Po določilu 148. člena ZOR le pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki, v pogodbi pa je navedeno, da nastopa v svojem imenu in za svoj račun prav tožena stranka. Zato trditve o praktičnih razlogih za takšno pogodbo ne morejo biti upoštevne. V nasprotju s pritožnikovo trditvijo, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je prvostopno sodišče dovolj obrazložilo izrek o plačilu zamudnih obresti, ko je odločilo, da jih je dolžna tožena stranka plačati skladno z 277. členom ZOR in sicer kot zakonite zamudne obresti, veljavne v letu 1987 in 1988, to pa so tiste, ki so veljale tudi za toženo stranko, ko je obstajala še SFRJ. Trditve o dospelosti se nanašajo na dejstva o dejanskem stanju, kar ni dopustno v sporu majhne vrednosti, ne gre pa tudi za uveljavljeno 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP. V prvostopnem postopku tožena stranka dejansko dospelosti ni ugovarjala, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Glede na veljavno odvetniško in taksno tarifo je sodišče vzelo za izračun stroškov najnižjo tarifo, zato tudi obračuni obresti niso bili potrebni za ugotovitev vrednosti spora. Tudi glede odločitve o stroških niso podane uveljavljene kršitve.

Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno v ostalem (nespremenjenem) delu zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje po 368. členu ZPP.

Toženec je zahteval stroške pritožbenega postopka, to pa je zahtevek, ki ni določen. Stroške je potrebno specificirano uveljavljati in ker tega pritožnik ni storil, mu sodišče tudi ni moglo odmeriti in priznati pravdnih stroškov.