Jedro

Tožeča stranka je oškodovanki odškodnino izplačala kot odgovornostna zavarovalnica svojega zavarovanca. V takem primeru je začetek zastaralnega roka vezan na trenutek, ko je zavarovalnica pridobila pravico, da terja plačilo regresa. Ta trenutek pa je nastopil šele z izplačilom odškodnine oškodovancu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 120438/2012 z dne 22. 8. 2012 razveljavilo v celotnem še nerazveljavljenem delu – torej tudi v celotni 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka) in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 911,95 EUR pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu pa 20,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da razsodi, da je tožbeni zahtevek utemeljen in sklep o izvršbi ohrani v veljavi, podrejeno predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev o zavrnitvi zahtevka iz razloga zastaranja oprlo na šesti odstavek 357. člena OZ ter prvi odstavek 352. člena OZ, s tem je napačno uporabilo materialno pravo. V danem primeru gre za regresni zahtevek po 188. členu OZ, to je za notranji regresni zahtevek, za katerega po zakonu velja splošni, petletni zastaralni rok, zato tožbeni zahtevek ob vložitvi ni bil zastaran. V danem primeru sta namreč v razmerju do oškodovanke N. S. po pravni naravi stvari izhodiščno solidarno zavezana njen delodajalec – R., J.Z. (zavarovanec tožeče stranke) in povzročitelj nevarne situacije, zaradi katere se je poškodovala – čistilni servis, sedaj tožena stranka. Tožeča stranka je imenovani izplačala odškodnino kot odgovornostna zavarovalnica oškodovankinega delodajalca, ki je bil v osnovi do imenovane solidarni dolžnik skupaj s čistilnim servisom, sedaj toženo stranko. Tožeča stranka v danem primeru ni izplačala zavarovalnine svojemu zavarovancu, vsled česar bi vstopila v njegove pravice nasproti tretji odgovorni osebi, temveč je kot zavarovančeva odgovornostna zavarovalnica plačala odškodnino N. S., s tem ji je nastala škoda, povrnitev katere sedaj zahteva v predmetnem gospodarskem sporu.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Šesti odstavek 357. člena Obligacijskega zakonika (OZ), na katerega je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, določa, da začne teči zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve in se tudi konča v enakem roku. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo. V konkretnem primeru je namreč zavarovanec tožeče stranke R., na podlagi police št. 2 – 2890 (priloga A1) o zavarovanju odgovornosti, ki izvira iz dejavnosti in pravnega razmerja za škode, zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov tretjih oseb po škodnem dogodku (za osebe in za stvari). N. S., oškodovanka v konkretni zadevi, torej ni zavarovanec tožeče stranke, zato je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je zastaranje predmetnega tožbenega zahtevka začelo teči s 1. aprilom 2009, ko je oškodovanka N. S. zaključila z zdravljenjem in pričela delati s polnim delovnim časom, saj je takrat že zvedela za škodo in tistega ki jo je povzročil. Takšno stališče bi bilo pravilno le, če bi bila N. S. zavarovanka tožeče stranke, kar pa, kot že navedeno, ni bila.

5. Zavarovanec je torej R., tožeča stranka pa je oškodovanki odškodnino izplačala kot odgovornostna zavarovalnica svojega zavarovanca. V takem primeru je začetek zastaralnega roka vezan na trenutek, ko je zavarovalnica pridobila pravico, da terja plačilo regresa. Ta trenutek pa je nastopil šele z izplačilom odškodnine oškodovancu. Ker je bila oškodovanki odškodnina izplačana 7. 5. 2010, tožba v tej zadevi pa je bila vložena 21. 8. 2012, zastaralni rok še ni potekel. Pritožba pravilno navaja, da gre za povračilni zahtevek zoper povzročitelja nevarne situacije, zaradi katere se je oškodovanka poškodovala, uveljavljanje povračilnega zahtevka pa je mogoče šele po plačilu tistega, česar vrnitev oziroma povračilo se z njim zahteva.

6. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek zastaral, je torej zmotno in je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je dejansko stanje v zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno, saj se z drugimi trditvami pravdnih strank sodišče prve stopnje še ni ukvarjalo in odločilnih dejstev v zadevi ni ugotavljalo. Sodbo je bilo zato treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj sodišče druge stopnje samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, kar bi v tem primeru prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe (355. člen ZPP).

7. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje obravnavati zahtevek tožeče stranke in trditve obeh pravdnih strank v zvezi z regresnim zahtevkom tožeče stranke zoper toženo stranko, izvesti predlagane dokaze in o zadevi ponovno odločiti.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.