9. 1. 2006

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnica na Z., na seji senata dne 20. decembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 176/2003 z dne 11. 3. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 688/2002 z dne 16. 10. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 2259/2001 – I z dne 13. 2. 2002 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje odločilo, da je pritožnik (v pravdi toženec) dolžan kot solidarni porok plačati zapadle obveznosti iz sklenjenih kreditnih pogodb, in sicer znesek 21.758.838 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 1998 dalje do plačila ter znesek 7.225.173,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 1998 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe na zastavljene nepremičnine. Zoper odločitev sodišča prve stopnje je pritožnik vložil pritožbo. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik je nato vložil tudi revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Odločitev sodišč temelji na ugotovitvi, da pritožnik ni uspel izkazati, da bi obstajal ustni dogovor o podaljšanju roka za vračilo kreditov in tudi ne obveznost tožeče stranke, da bi z družbo Unicom Group d.o.o. sklepala nove kreditne pogodbe oziroma obnavljala že sklenjene pogodbe (do skupne višine 550.000 DEM).

Pritožnik v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z navedeno odločitvijo sodišča. Sodiščem očita napačno uporabo materialnega prava in napačno presojo pogodbe o zastavi nepremičnin, ki jo je dne 27. 10. 1995 sklenil s pravno prednico tožeče stranke. Podrobno pojasnjuje svojo razlago vsebine navedene pogodbe. Zatrjuje, da sta bili pogodbeni stranki v medsebojnem dolžniško–upniškem razmerju. Pritožnik meni, da so sodišča napravila napačne zaključke, ker se niso dovolj poglobila v vprašanje, kakšen je bil namen sklenitve pogodbe o zastavi nepremičnin. Po njegovem mnenju bi bilo za ugotovitev namena pogodbe nujno pridobiti mnenje izvedenca finančne stroke, katerega pa sodišča glede na svojo razlago pogodbe niso pritegnila. Pritožnik zatrjuje kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

B.

Zgolj z zatrjevanjem napačne uporabe materialnega prava (glede presoje vsebine pogodbe o zastavi nepremičnin) pritožnik ne more utemeljiti ustavne pritožbe. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pritožnik sicer zatrjuje kršitev 22. člena Ustave (pravica do enakega varstva pravic), ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, vendar zatrjevane kršitve ne utemelji.

Glede na pritožnikovo zatrjevanje, da bi bilo za ugotovitev namena pogodbe nujno postaviti izvedenca finančne stroke, je treba pojasniti, da zahteva po enakem varstvu pravic ne pomeni, da ima stranka v postopku pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi za odločitev v sporu niso bistveni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Iz listin, ki jih je pritožnik priložil ustavni pritožbi, izhaja, da je predlagal postavitev izvedenca finančne stroke v zvezi z obračunom višine terjatve in obresti in ne v zvezi z ugotavljanjem namena pogodbe o zastavi nepremičnin. Višje sodišče mu je pojasnilo, da razčiščevanje utemeljenosti višine zahtevka z izvedencem finančne stroke ni bilo potrebno, ker je višini zahtevka ugovarjal le pavšalno in ni konkretiziral, zakaj naj bi bili izračuni njegovega dolga do tožeče stranke napačni oziroma zakaj naj bi bile obresti obračunane napačno.

Ker očitno ne gre za kršitev pravice iz 22. člena Ustave, kot jo zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić