Jedro

Iz sklepa o dedovanju ne izhaja, da je upravičenec v svoji oporoki izrecno določil tudi dediča za že podržavljeni del premoženja. Glede na to bi bilo lahko to premoženje le predmet novega zapuščinskega postopka, v katerem pa bi lahko prišlo do dedovanja le na podlagi zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Sekretariata za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve občine K. z dne 22.6.1994, s katerim je bila zavržena zahteva za denacionalizacijo tožnikove pravne prednice matere H.J.. Tožena stranka je pri svoji odločitvi upoštevala, da je H.J. vložila zahtevo za denacionalizacijo 1/4 nepremičnine, ki se nahaja na parc. št. 536/1 in 536/2 vl. št. 723 k.o. C. in v naravi predstavlja poslovni prostor in pripadajoče stavbno zemljišče. Navedena nepremičnina je bila nacionalizirana B.H. na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1958. V podržavljenih prostorih in na 1/4 navedenega zemljišča je kot imetnik pravice uporabe vknjiženo P.podjetje K.. Prejšnji lastnik B.H., ki je umrl leta 1972, ima v navedenem postopku status upravičenca. Vlagateljica H.J. pa je vložila zahtevo za denacionalizacijo kot sestra pokojne žene upravičenca B.H. Ker je vlagateljica zahteve umrla 2.8.1994, je vstopil v postopek njen sin Z.J., ki je njen zakoniti dedič. V predmetni zadevi je nesporno, da je bilo premoženje podržavljeno B.H. in so zato po njegovi smrti upravičeni za uveljavljanje pravic po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) njegovi pravni nasledniki.

Upravičeni za uveljavljanje pravic so le pravni nasledniki upravičenca, sestra upravičenčevega zakonca pa po Zakonu o dedovanju ni pravni naslednik upravičenca. Upravičenčeva žena B.H. je po njegovi smrti dedovala na podlagi sklepa o dedovanju z dne 25.5.1972 le premoženje, katerega lastnik je bil upravičenec v času, ko je umrl. Premoženje, ki je predmet denacionalizacijskega postopka takrat ni bilo predmet dedovanja, iz priložene spisne dokumentacije pa ne izhaja, da bi bilo v oporoki kakšno določilo glede nacionaliziranega premoženja.

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da tožena stranka ni vpogledala oporoke pok. B.H. in da je prišlo do oporočnega dedovanja le zaradi tega, ker je zapustnik napravil oporoko. Dedovanje bi bilo enako tudi, če te oporoke ne bi bilo in bi bilo po samem zakonu, saj pok. B. in B.H. nista imela otrok. Prav zato je zakoniti dedič po B.H. lahko le njena sestra H.J. in po njej njen sin, to je tožeča stranka. Tožena stranka tudi ne more trditi, da oporoka ni vsebovala določil, na podlagi katerih bi B.H. dedovala tudi nacionalizirano premoženje. Iz same obrazložitve sklepa o dedovanju v navedeni zadevi pa je razvidno, da je z oporoko pok. B.H. zapustil vse svoje premoženje svoji ženi B. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZDen v 2. odstavku 61. člena določa, da imata pravico do vložitve zahteve za denacionalizacijo le upravičenec oziroma njegov pravni naslednik. Za pravno nasledstvo se šteje, da je verjetno izkazano, če vlagatelj zahtevka to izkaže z listino, iz katere izhaja, da je bil določen za dediča ali, da se izkaže sorodstveno razmerje do upravičenca - prejšnjega lastnika premoženja. V konkretnem primeru ni izkazano niti z listino, da je vlagateljica zahteve za denacionalizacijo že bila določena za dediča upravičenca, niti ni izkazano njeno sorodstveno razmerje do upravičenca. Upravni organ prve stopnje kot tudi tožena stranka sta ugotovila, da je bila zahtevana vrnitev nepremičnine, ki je bila podržavljena B.H. Po smrti razlaščenca (8. januar 1972) je njegovo premoženje, ki ni bilo podržavljeno, podedovala na podlagi oporoke njegova žena B.H. Po njeni smrti (20. september 1984) pa je njeno premoženje podedovala na podlagi zakona njena sestra - vlagateljica zahteve H.J. Vlagateljica zahteve tako ni dedovala po upravičencu, temveč le po svoji sestri. Pravico do vložitve zahteve za denacionalizacijo bi imela, če bi bila zakoniti dedič upravičenca ali pa, če bi bila dedič ali volilojemnik po oporoki upravičenca, pod pogojem, da bi ta razpolagal tudi s podržavljenim premoženjem. ZDen v 78. členu tudi določa, da se uvede dedovanje po umrlem (upravičencu) z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Premoženje, ki je predmet tega zahtevka, bi tako šele po pravnomočni odločbi o denacionalizaciji lahko postalo tudi zapuščina. Glede na to, da iz sklepa o dedovanju Občinskega sodišča v K. z dne 25.5.1972 ne izhaja, da je upravičenec v svoji oporoki z dne 13.11.1967, izrecno določil tudi dediča za še podržavljeni del premoženja, bi bilo lahko to premoženje le predmet novega zapuščinskega postopka, v katerem pa bi lahko prišlo do dedovanja le na podlagi zakona. Pri dedovanju na podlagi zakona pa vlagateljica zahtevka ni v krogu zakonitih dedičev, saj je s pokojnim upravičencem le v svaštvu. Glede na navedeno je tožena stranka pravilno odločila, ko je zavrnila pritožbo vlagateljice H.J. Sodišče je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS (Uradni list SFRJ, št. 4/77). Določbo tega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).