Jedro

Tožeča stranka ne izpodbija dejstva, da je do prenosa sredstev na JPR v konkretnem primeru prišlo.

Glede takšne situacije je Vrhovno sodišče povedalo,da je “za odločitev v tej zadevi torej povsem nepomembno, ali je tožnik prenesena sredstva na JPR v privatizaciji uspel unovčiti ali ne. Ker so bila devizna sredstva s tožnikove stare devizne knjižice veljavno prenesena na njegov posebni račun za uporabo v postopku privatizacije /.../ Republika Slovenija skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev tožnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad RS za nasledstvo na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju: ZNISESČP) zavrnil zahtevo tožnika za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge št. ... Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica zahtevi priložila devizno knjižico št. ... (na ime A. A.), iz katere je razvidno, da so bila dne 21. 4. 1998 sredstva iz predmetne vloge v višini 597,09 CAD in 589,04 USD prenešena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo Federacije BiH (v nadaljevanju: JPR), ki se glasi na ime in priimek tožnice, dedinje, in da stanje sredstev znaša 0,00 CAD in 0,00 USD. K zahtevi je priložila tudi potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije BIH z dne 23. 1. 2017, da so bila sredstva iz devizne vloge prenesena na posebni privatizacijski račun tožnice. Tožena stranka je tudi iz podatkov in dokumentov, pridobljenih na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP, ugotovila, da so bila sredstva v celoti prenesena na JPR in zato po njenem mnenju ne gre za neizplačano staro devizno vlogo po določbah 2. člena ZNISESČP. V zadevi je bilo odločeno po skrajšanem ugotovitvenem postopku skladno s prvim odstavkom 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ki se v postopku verifikacije uporabljajo na podlagi določbe četrtega odstavka 7. člena ZNISESČP. 2. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Očita ji odločanje v skrajšanem postopku, kar je vplivalo na nepravilnost in nepopolnost ugotovljenega dejanskega stanja in na napačno uporabo materialnega prava. V BIH in v federaciji BiH je bilo sprejetih več predpisov, povezanih z vprašanjem deviznih vlog pri Ljubljanski banki d.d., glavni filiali Sarajevo (v nadaljevanju: Glavna podružnica Sarajevo). Prenos terjatev iz deviznih vlog na poseben račun je urejal Zakon o ugotavljanju in izvršitvi terjatev grajenja v postopku privatizacije (v nadaljevanju: Zakon FBiH/97), za katerega je Ustavno sodišče FBiH ugotovilo, da je neustaven. Opozarja na stališče iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti BIH, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju: zadeva Ališič in drugi). Po njenem mnenju formalno dejstvo, da je stanje na varčevalni knjižici 0,00 dejansko ne ustreza stanju, glede na to, da tožnica svojih terjatev ni mogla uporabiti za namene predvidene v Zakonu FBiH/97. Opozarja še, da Glavna podružnica Sarajevo ni imela pooblastila niti zakonske podlage za prenos sredstev, zato vpis spremembe na varčevalni knjižici ni verodostojen. Meni, da je ESČP potrdilo, da obstaja izključna odgovornost Slovenije za dolg Ljubljanske banke do svojih varčevalcev. Ta predpostavka ne dovoljuje popolne izključenosti od odgovornosti za tiste terjatve, ki so s predpisi v posameznih državah tudi formalno prenešene na druge osebe. Ker tožena stranka ni ugotovila, ali je terjatev tožnika poravnana s strani BIH, ni ugotovila pravnih dejstev in okoliščin, kar je po njenem mnenju vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Predlaga, da sodišče preuči možnost izvedbe postopka ocene ustavnosti ZNISESČP z Ustavo RS in Evropsko Konvencijo o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP) v povezavi s 1. členom Protokola št. 1 k EKČP. Sodišču predlaga, da po potrebi, po izvede glavno obravnavo, ugodi tožbenemu zahtevku in spremeni izpodbijano odločbo na način, da se tožnici v celoti prizna zahtevana pravičnost ali zavrže sporni sklep in predmet vrne v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo. Navaja, da je tožnica sama v zahtevi za verifikacijo stare devizne vloge, na standardnem obrazcu pod točko V. in v prilogi III., izrecno napisala, da so „denarna sredstva, prenesena na jedinstveni račun“. Dejstvo, da je do prenosa devizne vloge na privatizacijski račun tožnice dejansko prišlo, tožnica niti ne zanika. Da je do prenosa prišlo, pa izhaja tudi iz predložene kopije devizne knjižice, kot tudi iz potrdila Zavoda za platni promet FBiH. Meni, da so bili v obravnavnem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka, v skladu s prvim odstavkom 144. člena ZUP, saj je bilo mogoče relevantno dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oz. predložila tožnica v svoji zahtevi, ob tem pa je enako dejansko stanje izhajalo tudi iz uradnih podatkov, ki jih je tožena stranka pridobila na podlagi 9. člena ZNISESČP. Tožeče stranke v postopku ni zaslišala. To je tudi v skladu z načelom ekonomičnosti postopka. Tožnica v tožbi tudi ne navaja, da bi tožena stranka imela kakorkoli pomanjkljive podatke. Poudarja, da je sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi treba razumeti tako, da Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH. Ti so namreč s prenosom na JPR pridobili pravice v razmerju do FBiH. Po prenosu na JPR devizna vloga ni bila več obveznost glavne podružnice Sarajevo, zato Slovenija tudi ni odgovorna za prevzem izpolnitve te obveznosti. Ker je bila devizna vloga prenešena na poseben privatizacijski račun, tožnica ni več v razmerju z banko, temveč s FBIH, saj po določbi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP ne gre za neizplačano staro devizno vlogo, iz katere bi imela tožnica pravice po ZNISESČP. Tožnica v tožbi ne utemeljuje, zakaj naj bi bila izpodbijana odločba nična, tožena stranka pa meni, da niso podani razlogi iz 279. člena ZUP, da bi bila odločba nična. Odločba je izvršljiva in z njeno izvršitvijo ne bi bilo povzročeno nobeno kaznivo dejanje, prav tako pa je bila izdana na podlagi zahteve za verifikacijo v nepristranskem postopku. ZNISESČP pa posebnih razlogov, zaradi katerih bi bila odločba nična, ne predvideva. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Odgovor na tožbo je bil poslan tožnici preko pooblaščenke za sprejemanje pisanj v Sloveniji, vendar nanj ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Iz tožbenih navedb in argumentov izhaja, da je bistvo predmetnega spora v tem, da tožeča stranka ne izpodbija dejstva, ki ga je ugotovila in upoštevala tožena stranka, in sicer, da je do prenosa sredstev na JPR v konkretnem primeru prišlo, ampak tožeča stranka ugovarja, da podružnica Ljubljanske banke v Sarajevu za morebiten prenos ni imela nobenega pooblastila, da je bil prenos neverodostojen oziroma da bi tožena stranka morala dokazati, da je tožeča stranka sama kot varčevalec podružnice Ljubljanske banke v Sarajevu prenesla sredstva na JPR, kar pa se ni zgodilo, saj listina o stanju na računu dokazuje, da ni bilo nobenega prometa; posledično je v tej zadevi med strankama sporno samo, ali je tožena stranka napačno razlagala in uporabila materialno-pravno določbo 2. člena ZNISESČP. 7. O tem pravnem vprašanju pa se je Upravno sodišče že izreklo v sodbi v zadevi I U 323/2017-13 z dne 28. 5. 2018. Zadeva I U 323/2017-13 je namreč bistveno primerljiva z obravnavanim sporom, saj je tako kot v predmetni zadevi tudi v zadevi I U 323/2017-13 prišlo do prenosa sredstev na JPR po uradni dolžnosti, brez volje tožeče stranke in so bili ugovori tožeče stranke v zadevi I U 323/2017-13 istovrstni kot v obravnavanem upravnem sporu.

8. V zadevi I U 323/2017-13 je Upravno sodišče na podlagi metod razlage prava, kot jih uporablja ESČP, kadar gre za izvrševanja pilotske sodbe Velikega senata ESČP preko uporabe zakona, ki je sprejet na podlagi pilotske sodbe ESČP, prišlo do zaključka, da je razlaga določila drugega odstavka 2. člena ZNISESČP s strani Sklada RS za nasledstvo napačna. Upravno sodišče je v zadevi I U 323/2017-13 presodilo, da Slovenija lahko izključi iz poplačilne sheme tiste varčevalce, ki so jim bile vloge _„že v celoti izplačane“_ ali so jih _„lahko dvignili“_ iz humanitarnih razlogov, ali so jih „_uporabili“_ v procesu privatizacije, ali so jim bile devizne vloge _„izplačane_“ oziroma so jim bile devizne vloge _„povrnjene;_“1 v primerih tistih varčevalcev, ki pa so jim bile stare devizne vloge prenesene na privatizacijske račune (JPR), pa je ključno vprašanje, ali je bil prenos vloge v smislu (u)porabe v privatizacijskem procesu storjen po volji upravičenca, ali ne; to pomeni, da je upravičenec ob tem prenosu aktivno ravnal in je svobodno izbral prenos sredstev na privatizacijski račun kot način ohranitve oziroma razpolaganja s prihranki in s čimer je z razliko od tistih, ki se niso odločili za prenos sredstev na privatizacijske račune, prevzel določeno tveganje glede bančnih prihrankov.2

9. Upoštevajoč navedeno je Upravno sodišče v nadaljevanju sodbe v zadevi I U 323/2017-13 izpeljalo tudi interpretacijo, da določilo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP ni v neskladju z Ustavo RS, če se razlaga tako, da je na podlagi tega določila pomembno tudi, ali je imetnik privatizacijskega računa v zadostni meri aktivno sodeloval pri prenosu sredstev, tako da je jasno izražena njegova svobodna volja oziroma element izbire glede razpolaganja z njegovo lastnino.3 V navedeni zadevi je Upravno sodišče tožbi tožnika ugodilo, ker je tožena stranka nepravilno razlagala in uporabila določilo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP v zvezi s sodbo Velikega senata ESČP v zadevi _Ališič in ostali_, in je tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje in je kršila določilo prvega odstavka 12. člena ZNISESČP v zvezi z določbo 144. in 8. člena ZUP. Zato je sodišče v zadevi I U 323/2017-13 izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.4

10. Vendar pa je Vrhovno sodišče v postopku revizije sodbo Upravnega sodišča I U 323/2017-13 s sodno odločbo (X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019) spremenilo tako, da je tožbo tožeče stranke zavrnilo. Vrhovno sodišče je namreč prišlo do drugačnega zaključka kot Upravno sodišče, in sicer je navedlo, da „_se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je za presojo, ali se konkretna devizna vloga šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, treba ugotoviti, ali je stranka pri prenosu aktivno sodelovala oziroma ali se je prenos deviznih sredstev zgodil po njeni svobodni volji._“5 Vrhovno sodišče namreč meni, ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, torej z zakonom oziroma z oblastnim dejanjem FBiH, tudi Republika Slovenija za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti.6 V delu sodbe, kjer Vrhovno sodišče izhaja iz sodbe v zadevi Ališić in ostali, pa Vrhovno sodišče pravi, da „_iz 116. točke obrazložitve sodbe EKČP7 v zadevi Ališić namreč izhaja, da je ESČP ugotovilo odgovornost Republike Slovenije za obveznosti Ljubljanske banke, Ljubljana, do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva starih deviznih vlog niso bila prenesena, ker je bila ta banka v državni lasti in ker je Republika Slovenija s svojim oblastnim dejanjem prenesla premoženje te banke na novo banko v škodo Ljubljanske banke, Ljubljana in njenih deležnikov.8 Vrhovno sodišče ob omembi določila 1. člena 1. Protokola k EKČP dodaja, „četudi bi do prenosa deviznih sredstev s deviznih računov dejansko prišlo avtomatično na podlagi zakona FBiH/97, bi to pomenilo le, da je za morebitno kršitev pravice iz EKČP odgovorna tista država, ki je takšno zakonodajo sprejela. Zato pa za takšno kršitev ne more biti odgovorna Republika Slovenija kot druga suverena država, ki na sprejem zakonodaje tuje države (konkretno FBiH) ni mogla vplivati /.../.9 ESČP v sodbi ni postavilo zahteve, da bi moralo do poplačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji.“_10

11. Vrhovno sodišče je torej drugače kot Upravno sodišče odločilo, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu z EKČP in tudi z Ustavo RS in da je zato izvedba ugotovitvenega postopka z ugotavljanjem, ali je tožnik aktivno sodeloval in po svoji volji prenesel devizna sredstva s hranilne knjižice na privatizacijski račun, nepotrebna.11 Po mnenju Vrhovnega sodišča je “_za odločitev v tej zadevi torej povsem nepomembno tudi, ali je tožnik prenesena sredstva na JPR v privatizaciji uspel unovčiti ali ne. Ker so bila devizna sredstva s tožnikove stare devizne knjižice veljavno prenesena na njegov posebni račun za uporabo v postopku privatizacije /.../ Republika Slovenija skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev tožnika_.“12

12. Upravno sodišče ugotavlja, da bi drugačna sodna odločitev kot zavrnitev tožbe v navedenih pravnih okoliščinah tožeči stranki samo zmanjšala možnosti za učinkovito uveljavljanje pravic v morebitnih nadaljnjih sodnih postopkih, zato je Upravno sodišče, sklicujoč se na revizijsko sodbo Vrhovnega sodišča, odločilo, da je tožba neutemeljena na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 13. Tožeča stranka ni zahtevala glavne obravnave, vendar pa vprašanje, ali je do prenosa starih deviznih vlog na privatizacijski račun v konkretnem primeru prišlo, med strankama ni sporno, ampak je sporno zgolj materialno-pravno vprašanje, ki pa ga je rešilo Vrhovno sodišče v že omenjeni revizijski sodbi. Zato je sodišče ob uporabi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, na kateri bi izvajalo dokaze oziroma zaslišalo stranke. Upravno sodišče je pri tem upoštevalo tudi sodno prakso ESČP glede sojenja na glavni obravnavi, po kateri, če so v zadevi sporna dejstva in stranka izrecno zahteva izvedbo konkretnega dokaza, kar bi lahko razjasnilo sporno vprašanje, mora biti ustna obravnava izvedena vsaj na eni stopnji sojenja,13 razen če gre zgolj za pravno-tehnično odločitev, ki nima pomena za širšo javnost.14 V predmetni zadevi pravno relevantna dejstva niso sporna. Ob tem je pomembno tudi, ali bi sojenje na glavni obravnavi po nepotrebnem podaljšalo sodni postopek.15 Ko dejstva ali verodostojnost navedb strank niso sporna, in sodišče lahko celovito odloči na podlagi pisnih vlog, javna glavna obravnava z zaslišanjem strank z vidika 6. člena EKČP ni potrebna, če bi to prispevalo zgolj k podaljševanju sodnih postopkov. 16 Ta sodna praksa glede neobveznosti izvedbe ustnega zaslišanja tožeče stranke je potrjena s sodbo Velikega senata ESČP v zadevi _Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal_ (odst. 190-191).

14. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Več o tem glej: sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 323/2017-13 z dne 28. 5. 2018, odst. 20-34. 2 Ibid. odst. 35-37. 3 Ibid. odst. 39-42. 4 Ibid. odst. 43. 5 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 5/2019, 9. 10. 2019, odst. 10. 6 Ibid. odst. 14. 7 Upravno sodišče meni, da gre tu za pomoto in je mišljeno „ESČP“ namesto „EKČP.“ 8 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 5/2019, 9. 10. 2019, odst. 15. 9 Ibid. odst. 17. 10 Ibid. odst. 18. 11 Ibid. odst. 18-19. 12 Ibid. odst. 19. 13 _Mirovni inštitut proti Sloveniji_, 13. 3. 2018, odst. 36-43; glej tudi zadeva Fisher z dne 26. 4. 1995 14 _Zumbotel v. Austria_, 21. 9. 1993. 15 _Schuler-Zgragen v. Switzerland_, 24. 6. 1993, odst. 58; _Göc v. Turkey_, 11. 7. 2002; _Jussila v. Finland_, 23. 11. 2006, odst. 42. 16 Jussila v. Finland, app. no. 73053/01, 23. 11. 2006, odst. 41; Döry v. Sweden, 12. 11. 2002, odst. 37; Lundevall v. Sweden, 12. 11. 2002, odst. 39; Salomonsson v. Sweden, 12. 11. 2002, odst. 39; Göç v. Turkey [GC], odst. 51; Pakozdi v. Hungary, 23. 3. 2015, odst. 28.