Jedro

O zahtevi zavezanca za izločitev premoženja iz lastninjenja po 62. členu Zakona o zadrugah ni mogoče odločiti, če ni pred tem v postopku ugotovljeno, ali premoženje, ki ga zavezanec izločuje, služi osnovni dejavnosti podjetja - zavezanca ali ne, pri čemer je osnovna dejavnost podjetja tista dejavnost, v zvezi s katero so zadružni upravičenci poslovno sodelovali.

Izrek

Tožbi se delno ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo z dne 3.6.1993 v 3.točki izreka v zavrnilnem delu odpravi, v ostalem se tožba zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo z dne 3.6.1993 v izpodbijanem delu izreka pod točko 3. zavrnila zahtevek tožeče stranke za izločitev dela njenega premoženja iz lastninjenja.V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja,da zahtevku tožeče stranke za izločitev dela njenega premoženja iz lastninjenja,kolikor se zahtevek nanaša na izločitev premoženja poslovne enote in sicer skladišča,sirarne in opreme iz seznama tožeče stranke, nabavljene v navedeni poslovni enoti po letu 1990,ni mogoče ugoditi,ker navedeno premoženje služi za izvajanje tiste osnovne dejavnosti,s katero so zadružni upravičenci sodelovali.Po podatkih zavezanca je namreč poslovna enota pridobila 72% surovine,torej pretežni del, od zadružnih upravičencev.Ko zavrača izločitveni zahtevek za skladišče, tožena stranka navaja,da iz navedb zavezanca in predložene dokumentacije izhaja,da skladišče služi v obsegu ene polovice površine za potrebe Republiškega zavoda za blagovne rezerve in sicer za hranjenje prehrambenih proizvodov,med drugim tudi mlečnih izdelkov,tako drugih proizvajalcev,kot proizvodov zavezanca.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločbo iz vseh treh tožbenih razlogov,pri čemer se po vsebini tožba nanaša na 3.točko izreka izpodbijane odločbe in sicer na tisti del izreka pod 3.točko,s katerim je bil zavrnjen njen zahtevek za izločitev dela premoženja poslovne enote iz lastninjenja.V tožbi navaja,da je podlaga za odločanje o njeni zahtevi za izločitev dela premoženja iz lastninjenja določba 62.člena zakona o zadrugah.Meni,da je tožena stranka navedeno določbo napačno uporabila.Pri uporabi te določbe je potrebno upoštevati namen zakonodajalca.Ker je namen zakona o zadrugah,da pri lastninjenju zadružnega premoženja sodelujejo tiste zadruge,ki so poslovno sodelovale s podjetjem,ki se lastnini,je potrebno obseg tega sodelovanja ugotoviti.Meni,da lastninsko upravičenje ne gre nekomu,ki ni ničesar prispeval k ustvarjanju nove vrednosti in da zadružni upravičenec ne more sodelovati pri lastninjenju tistega dela premoženja,ki ga je tožeča stranka ustvarila mimo kooperacijskega odnosa. Del premoženja, katerega izločitev zahteva,je ustvarila tožeča stranka sama in k ustvarjanju le tega zadruge niso ničesar prispevale.To velja tako za skladišče in sirarno,oba objekta sta bila zgrajena pred začetkom obdobja,na katerega zakon veže pravico do sodelovanja pri lastninjenju,kot tudi za opremo,ki je bila nabavljena po tem obdobju.Tožeča stranka še navaja,da njene osnovne dejavnosti tožena stranka sploh ni ugotavljala. Registrirana dejavnost tožeče stranke je mnogo širša kot dejavnost,ki jo kot osnovno opredeljuje tožena stranka. Tudi se ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke,da premoženje, katerega izločitev zahteva,služi osnovni dejavnosti.Podlaga za zaključek,kateri objekti in oprema služijo osnovni dejavnosti je namreč lahko le strokovno mnenje,tega pa tožena stranka ni pridobila. Predlaga,da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve.Dodatno še navaja,da se po določbi 62.člena zakona o zadrugah iz lastninjenja po 59.členu tega zakona izloči tisto premoženje,ki ni neposredno povezano z dejavnostjo,pri kateri so v obdobju iz 57.člena sodelovali zadružni upravičenci.Ker so zadružni upravičenci z zavezancem poslovno sodelovali tako,da je zavezanec od njih odkupoval mleko,ni mogoče izločiti tistega premoženja tožeče stranke,ki se nanaša na nabavo,predelavo in prodajo mleka in mlečnih proizvodov.Temu namenu je nedvomno služilo skladišče s sirarno.Mleko,odkupljeno od zadružnih upravičencev se je namreč uporabljalo tudi za izdelavo mlečnih proizvodov,tudi sirov,za kar je potrebna sirarna in skladišče kot tudi oprema,ki jo je želela tožeča stranka izločiti le zato,ker je bila nabavljena po letu 1990,ko naj bi bilo konec obdobja,ki ga kot relevantno za sodelovanje zadrug pri lastninjenju določa zakon. Zakon ne določa,da bi premoženje,ki služi osnovni dejavnosti oziroma dejavnosti, s katero so zadružni upravičenci sodelovali, moralo nastati izključno na podlagi tega sodelovanja.Tožena stranka predlaga,da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Prizadete stranke na tožbo niso odgovorile.

Tožba je utemeljena glede zavrnilnega dela pod točko 3. izreka izpodbijane odločbe.

Iz tožbenih navedb izhaja,da je v obravnavani zadevi sporna izločitev iz lastninjenja dela premoženja tožeče stranke - sirarne,skladišča in opreme poslovne enote. Sodišče je zato presodilo zakonitost odločbe tožene stranke le v izpodbijanem delu,to je v delu izreka pod točko 3,s katerim je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke za izločitev navedenega premoženja iz lastninjenja.

Pravna podlaga za odločanje o zahtevi podjetja,da se iz lastninjenja, pri katerem imajo pravico sodelovati zadruge, izloči del premoženja, je zakon o zadrugah (ZZad, Ur.l. RS. št. 55/92 in 7/93). Navedeni zakon v 3.odstavku 62.člena določa,da pristojno ministrstvo lahko izloči iz lastninjenja po 59.členu tega zakona del premoženja podjetja s seznama (ki je po 1.odstavku 57.člena ZZad sestavni del tega zakona), če ugotovi, da to premoženje ne služi za izvajanje osnovne dejavnosti podjetja. Predpostavka za izločitev premoženja iz lastninjenja po navedeni zakonski določbi je torej samo to,da premoženje podjetju ne služi za izvajanje osnovne dejavnosti. Katero dejavnost je šteti za osnovno dejavnost, zakon sicer ne določa,vendar po presoji sodišča iz celotnega besedila X.poglavja ZZad izhaja,da je s tem pojmom mišljena tista dejavnost,v zvezi s katero so zadružni upravičenci poslovno sodelovali na način in v obdobju, določenem v 1.odstavku 57.člena.

Ker ZZad predpostavlja,da so zadruge,ki so v obdobju iz 57.člena tega zakona poslovno sodelovale s podjetjem, prispevale k ustvarjanju premoženja podjetja,daje zadrugam pravico sodelovati pri njegovem lastninjenju. Zato za odločanje po določbi 62.člena ZZad ni pomembno, kdaj in iz katerih sredstev je bilo nabavljeno premoženje poslovne enote, kot to zmotno meni tožeča stranka. Zato tožeča stranka zahteve za izločitev premoženja ne more uspešno uveljavljati s tem, da je bilo premoženje ustvarjeno pred začetkom obdobja, na katerega zakon veže pravico do sodelovanja pri lastninjenju (skladišče in sirarna) oziroma po tem obdobju (oprema).

Tožena stranka je zahtevo tožeče stranke za izločitev premoženja PE - sirarne, opreme in skladišča zavrnila z obrazložitvijo,da to premoženje služi osnovni dejavnosti tožeče stranke,to je proizvodnji in predelavi mleka.Zato ne drži tožbena trditev,da tožena stranka ne ugotavlja osnovne dejavnosti. Tako ugotovljene dejavnosti tožeča stranka tudi ne izpodbija, sicer pa ima ta ugotovitev podlago v registrirani dejavnosti tožeče stranke (med drugim tudi proizvodnja in predelava mleka v konzumne proizvode - tudi sir). Ker ni sporno, da je tožeča stranka 72 % surovine - mleka dobila od zadružnih upravičencev, sodišče glede na določbo 62. člena ZZad, nima podlage za dvom v zaključek, da sirarna služi osnovni dejavnosti tožeče stranke.

Po presoji sodišča pa je utemeljen tožbeni ugovor nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede ostalega izločevanega premoženja.V izpodbijani odločbi tožena stranka namreč samo ugotavlja,da skladišče v obsegu ene polovice služi za potrebe blagovnih rezerv Republike Slovenije. Tako ugotovljeno dejansko stanje po presoji sodišča ne daje zanesljive podlage za zaključek tožene stranke,da skladišče služi osnovni dejavnosti tožeče stranke. Glede izločevane opreme tožena stranka samo ugotavlja, da tudi oprema PE služi osnovni dejavnosti,ne da bi to utemeljila in ne da bi bila ta oprema konkretno navedena. Zato ni mogoče preizkusiti dejanskega sklepa,da se sporno skladišče in oprema šteje za premoženje, ki služi osnovni dejavnosti tožeče stranke,s čemer je podana bistvena kršitev pravil postopka.

Glede na navedeno bo morala tožena stranka v ponovnem postopku predvsem konkretno ugotoviti, za katero dejavnost tožeča stranka uporablja skladišče in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja oceniti,ali to služi osnovni dejavnosti PE. Isto velja za izločevano opremo,ki mora biti konkretno navedena,saj je samo tako mogoče oceniti ali gre za opremo,ki služi za izvajanje osnovne dejavnosti. Seveda pa dokazno breme za izločitveni zahtevek v celoti nosi tožeča stranka.

Ugotovljeno dejansko stanje in dokaze zanj bo morala tožena stranka navesti v obrazložitvi odločbe,kakor tudi pravne predpise in razloge za sprejeto odločitev.Glede na dano pooblastilo, da del premoženja, ki ne služi osnovni dejavnosti, lahko izloči, bo morala obrazložiti tudi prosti preudarek,to je odločitev,ki jo spričo danih okoliščin glede na namen zakona šteje za najprimernejšo. Glede na obrazloženo je izpodbijana odločba v zavrnilnem delu v 3.točki izreka nezakonita iz razlogov 1.in 3.točke 1.odstavka 10.člena zakona o upravnih sporih. Ker zavrnilni del zahtevka zavezanca za izločitev dela premoženja iz lastninjenja v izreku ni opredeljen, ampak le v obrazložitvi, pravnomočen pa postane samo izrek (208. člen ZUP), je sodišče moralo izpodbijano odločbo v tem delu v celoti odpraviti, ne glede na obrazloženo stališče glede sirarne. Tožeča stranka sicer predlaga odpravo odločbe, čeprav je iz vsebine tožbe razvidno, da jo izpodbija le v zavrnilnem delu 3. točke izreka, zato je sodišče tožbeni predlog v preostalem delu zavrnilo. Sodišče je zakon o upravnih sporih in zakon o splošnem upravnem postopku uporabilo kot republiška predpisa skladno z določbo 1.odstavka 4.člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS, št.1/91-I).